Komentar / Zagate demokracije in policije

Vlado Miheljak

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Golob zahteva od šefa policije, da mu takoj pove, kdo nanj izvaja pritisk. Mar se ne zaveda, da je s tem že sam odgovoril.«
— Franco Juri razkriva skrivnost političnih pritiskov na policijo

»Depolitizacije policije se ni mogoče lotiti s pristopi, ki so sprva pripeljali do njene politizacije. … Policija mora demokratizacijo izvesti sama od znotraj, izhajajoč iz svojih strokovnih in pravnih načel; demokratizacija ji ne more biti zapovedana od zunaj in od zgoraj …«
— Ministrica Tatjana Bobnar v odgovoru premieru Robertu Golobu

»Kar se tiče premeščanj ljudi, se v nasprotju s svojimi predhodniki trudim spoštovati določila zakona o organiziranosti in delu v policiji, zakona o javnih uslužbencih in kolektivne pogodbe za policijo. Moje vodilo je, da mora vsaka zadeva imeti pravni temelj, pravno podlago.«
— V. d. generalnega direktorja policije Boštjan Lindav v intervjuju za Mladino po prevzemu funkcije (8. 7. 2022)

»Zgodbo razumemo, podrobnosti pa še ne poznamo … Poslanska skupina enotno in soglasno stoji za odločitvami predsednika vlade.«
— Vodja poslanske skupine GS Sajovic sporoča, da niso nič slabši od poslank in poslancev SDS (STA, 7. 12. 2022)

Polnokrvna demokracija je a priori šibka in ranljiva. Torej takšna, ki v svoji odprtosti nosi nevarnost, da po demokratični poti, z demokratičnimi postopki omogoči, da spet pridemo tja, kjer smo že bili – v nedemokratično sfero javnega življenja. Ali da si s postopki demokratičnega volilnega rituala izvolimo nedemokratični režim. Pač znan paradoks demokracije. Tudi pri nas je bilo to jasno že, ko je velika protijanšistična fronta civilne družbe in (takrat) opozicijskih strank šele naskakovala Janševo nelegitimno, čeprav legalno oblast. Veliko lažje je bilo na volitvah premagati Janšo kot (bo) izpeljati proces dejanšizacije v vseh podsistemih. No, glede na nekatere Golobove izjave, temu to pred volitvami očitno ni bilo jasno. In po prepričljivem zmagoslavju na aprilskih volitvah mu je zdaj jasno še manj. Znano je, da je bila povojna zahodna Nemčija (Zvezna republika Nemčija) kljub odločni in ponekod grobi denacifikaciji še v šestdesetih letih prežeta s »kadrovskimi ostanki« nacizma v sodstvu, šolstvu, upravnem aparatu, na univerzah in v javnem življenju nasploh. Izkazi na podlagi preveritev oziroma pričevanj očividcev, ki so jih ljudsko poimenovali »Persilschein« (aluzija na pralni prašek), ki naj bi razbremenjevali odgovornosti involvirane, a nekrive sodobnike, niso imeli pravega učinka. Zloglasni berufsverbot se je nazadnje (v sedemdesetih letih) neredko sprevrgel v manipulacijo za obračun z drugače mislečimi.

Družba in država, ki se po slabi izkušnji vrneta v tirnice demokracije, se praviloma še dlje ubadata z nerešenimi kadrovskimi in vsebinskimi posledicami nedemokracije. To je cena, če ne ponavljaš nedemokratičnih metod utrjevanja oblasti. A paradoks je prav v tem, da v tistem trenutku, ko sežeš čez okvir demokratičnih dejanj in postopkov odpravljanja posledic, stopiš nazaj tja, od koder želiš oditi. Ne bi sicer hotel enačiti konsekvenc nacizma in janšizma, a zagate spoprijemanja s pojavom so podobne. Pa naj gre za vprašanje »očiščenja« policije, vojske, nadzornih svetov, medijev in še zlasti javne televizije. Zato gibanje demokratične prenove ne sme biti neučakano. Nasprotno: potrpežljivost je božja mast demokracije.

S tega vidika je treba zavrniti Goloba in tiste, ki skušajo za vsako ceno ubraniti njegov spopad z Bobnarjevo. Češ, boste mar začeli kolesariti za Olaja in Hojsa? Kaj pa še! Očitno so Golobovi apologeti spregledali, da je bilo ravnokar (naključno ali načrtno?) javnosti posredovano poročilo o izrednem strokovnem nadzoru policije v času ljudskih vstaj in protestov. Iz njega je bilo brez minimiziranja, izmikanja in sprenevedanja razvidno in z njim potrjeno, da je v času Hojsovega ministrovanja in Olajevega direktorovanja prihajalo do hudega preseganja in zlorab pooblastil. Od tu naprej se šele lahko pogovarjamo o konsekvencah. A konsekvenc ne more nositi policija kot taka, ampak tisti konkretni odločevalci znotraj sistema, ki so zapovedovali nezakonita dejanja policije. Policija, ki je nezakonitost delovanja plačala z izgubo dobrega imena in javnega ugleda, je kvečjemu prva žrtev politizacije strokovnih služb in represivnih organov v času Janševega režima. In iz doslej znanega je bilo že narejenih kar nekaj premikov v smeri odpravljanja posledic. Premalo? Da, vsak preostanek disfunkcionalnosti je svojevrsten atavizem. A včasih je treba z obvladanimi atavizmi preprosto znati živeti. In trpeti.

Golob je že večkrat pokazal, da je kljub nekaterim nespornim voditeljskim in upravljavskim talentom (še vedno) politični analfabet. Zato se mu nenehno dogajajo stvari, ki ga prehitijo, ki mu pobegnejo, ki se mu izmuznejo. Pa naj bo to izpad o streljanju kozlov ob smiselnem Kučanovem opozorilu na preveliko koncentracijo moči v eni stranki ob nominaciji Kosove za predsedniško tekmo, pa pošiljanje Janše v penzion, pa številni drugi lahkotni dovtipi ... Politično neizkušeni Golob ne ve, da je v sodobni politični in javni razpravi nasploh že zdavnaj presežena krilatica Quod licet Iovi, non licet bovi. Ravno obratno je: kar je dovoljeno volom, ni dovoljeno golobom! Kar lahko reče ali stori slehernik, ne more in ne sme reči predsednik vlade. O. K., Golob se uči. Upajmo, da se bo iz porazov, kakršen je zadnji z Bobnarjevo in njenim direktorjem, tudi kaj naučil. A tisto, kar resnično zbuja skrbi, so ljudje, ki v senci vladnega kabineta ali celo stranke (piarovka stranke Vesna Vuković!) govorijo v njegovem imenu. Še bolj pa zbuja skrb soglasnost poslanske skupine. Ko vsi mislijo kot eden, jih večina nič ne misli.

Vse to smo svoj čas že videli v ozvezdju LDS. Ki ga je posrkala črna luknja.