Komentar / Ultimat

Vlado Miheljak

27. 1. 2023  |  Mladina 4  |  Dva leva

»Če vlada ne bo potegnila te odločitve nazaj, bomo začeli izvajati t. i. akcijski načrt v obrambo samostojnega muzeja osamosvojitve in same osamosvojitve.«
— Lojze Peterle opozarja, da bo 10. februar dan D slovenske osamosvojitve (MMC TVS, 24. 1. 2023)

»… soočeni smo z dejstvom, da je vlada z vsemi svojimi pooblastili potegnila izdajalsko potezo.«
— Paradigma domačih izdajalcev je skozi usta Janše in osamosvojiteljev ponovno oživela (MMC TVS, 24. 1. 2023)

Združitev muzejev »ni dejanje ene ministrice, to je odločitev vlade. …V slovenščini se ta termin imenuje izbris.«
— Jelko Kacin je poudaril, da je izbris stalnica slovenske osamosvojitve (MMC TVS, 24. 1. 2023)

Z ultimati znajo biti težave. Prav res. A neredko bolj za tiste, ki jih izrečejo, kot za tiste, na katere so naslovljeni. Saj poznate šalo o strašnem revolverašu nekje na Divjem zahodu? Torej: Revolveraš v nekem kraju z odločnim korakom vstopi skozi značilna nihajna vrata v saloon, se ustavi pri šanku in na peti ene noge odločno obrne, razpne jakno, nasloni eno roko na colt, z drugo pa z iztegnjenim kazalcem grozeče pokaže na goste in reče: »Poslušajte, nekdo mi je ravnokar ukradel konja. Če ga pri priči ne vrne, se bo zgodilo prav isto, kot se je pred dvema letoma v Oklahomi.« Gostje se prestrašeni poskrijejo pod mize in po dolgem molku se en le ojunači in jecljavo vpraša: »Kaj pa se je zgodilo pred dvema letoma?« Revolveraš otrese cigaro, pljune na tla in sikne: »I kaj, poldrugi dan sem moral pešačiti domov.« Ekonomija šale je več kot jasna. Ultimat še ne razkrije vsebine.

Dobro. V Sloveniji imamo železniški muzej, poštni muzej, čipkarski muzej, pomorski muzej, solinarski muzej, muzej školjk, gasilski muzej, muzej motociklov, šolski muzej, premogovniški muzej, lekarniški in alkimistični muzej ... imamo tudi muzej iluzij in celo muzej norosti. Zakaj torej ne tudi muzeja osamosvojitve? Formalno ni razloga, da ne bi smeli imeti muzeja osamosvojitve. Ali pač? Pomislek o samostojnem muzeju je tehten, ker edini od naštetih premakne težišče z muzeoloških kriterijev k ideološkim. Štirje spomeničarji slovenske osamosvojitve (Rupel, Janša, Peterle, Kacin) so eden za drugim poudarjali, da merilo ne sme in ne more biti strokovna presoja in argumentacija, ampak ideološka interpretacija. A če je že tako, če bi pristali na njihovo zahtevo in interpretacijo, potem bi morda bilo bolj smiselno in dosledno, da bi celotno muzejsko postavitev novejše zgodovine obravnavali v dveh ločenih predstavitvah: v muzeju partizanske resnice in muzeju domobranske resnice.

Ko začnejo takšni ali drugačni, resnični ali namišljeni osamosvojitelji, osvoboditelji, rešitelji, ultimativno postavljati svojo pravico nad resnico, se še tako slavna zgodovina spremeni v farso. Ko se je po drugi svetovni vojni začela nesporna epopeja narodnoosvobodilnega boja spreminjati v mitologijo, polno skečev, režimskih ritualnih maš in ideoloških romanj, se je korak za korakom spomin na narodnoosvobodilni oziroma protifašistični boj spreminjal v karikaturo, ki je bila bolj v zabavo kot v zgodovinski opomin in spomin ... Ne spomnim se točno leta, a še konkretno pred osamosvojitvijo je imel Lačni Franz koncert v Tivoliju in takrat je frontman Zoran Predin nagovoril razposajeno publiko približno takole: »Ne delajte si iluzij. Če bi dali na kup vsa svoja plemenita dejanja in vse zasluge, bi vam še vedno zmanjkal kakšen Nemec, ki ga med vojno niste ubili.« In zdaj smo spet tam, pri karikaturi, pri farsi obeleževanja zgodovinskih dogodkov in obdobij. Če ne bi bilo videozapisa tiskovne konference, podpisani, sicer vsega vajeni domorodec, ne bi verjel, da so omenjeni za mizo tiskovne konference res mlatili neslanosti in neumnosti, ki še za šank ne sodijo. Da so, kot bi rekel pesnik Šalamun, razmetavali kredibilnost kot »Ofelija razum«.

Peterle pravi, da bi si ministrica zaslužila interpelacijo. Morda res. A le, če bi se uklonila ultimatu osamosvojitvenih spomeničarjev in jih ne bi v interesu muzejske in zgodovinske stroke kategorično zavrnila.

In tudi Janša ima po svoje prav, ko pravi, »… če si kakšen dogodek v slovenski zgodovini zasluži dostojno obeležitev, potem je zagotovo to dogodek, ko smo bili Slovenci enotni«. Namreč, če bi ostali pri posebnem, ideološko nasičenem muzeju, ki ne deli zgolj ljudstva kot celote, ampak celo posamezne skupine vojnih veteranov, bi se odpovedali dostojni obeležitvi.

Hja, po drugi svetovni vojni se je med posameznimi partizanskimi borci pojavljala motnja, ki je dobila ime »jurišantski napad«. Namreč, leta po vojni so nekateri opiti ali drugače omračeni borci, s prepoznavnimi disociativnimi motnjami, v gostilni, za šankom, v soseski izvajali bojne operacije, ki so bolj kot pozornost zgodovinarjev pritegnile pozornost psihiatrov. Pač, psihodinamična razlaga takšnega gostilniškega izvajanja bojnih skečev je nakazovala stisko tistih, ki so imeli občutek, da se v nekem usodnem času ali trenutku niso dovolj izkazali, ali da niso pravilno ravnali. In zdi se, da je bila protestna tiskovna konferenca zgoraj naštetih en tak osamosvojiteljski jurišantski napad.

Zapomnite si torej 10. februar. Kaj se bo zgodilo? Morda bo Janša simbolno popeljal osamosvojitelje na osvobojeno ozemlje tja dol k dolenjskim zidanicam, kot je včasih pravoverne mladince vodil po poteh Avnoja. Bomo kmalu videli.

A kakorkoli in kakor koli. Podpisani že šilim svinčnike in brusim peresa.