Komentar / Ć

N'toko

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Žive meje

Pisalo se je leto 2020 in ameriška mesta so bila v plamenih. Po brutalnem umoru Georgea Floyda se je znova razplamtelo gibanje proti policijskemu nasilju, ki vsakih nekaj let zajame ZDA. Vstaje zaradi umora Georgea Floyda pa so bile v primerjavi z dotedanjimi protesti nekaj novega. Elite so prej večinoma zanikale policijske zločine in obsojale protestnike, voditelji protipolicijskih gibanj so bili ubiti v nenavadnih okoliščinah, na protestni val leta 2020 pa so se elite odzvale drugače. V nenavadnem obratu so se uličnim zahtevam po spremembah pridružile domala vse institucije in korporacije. Protestniške slogane smo videli na dresih poklicnih športnikov, v reklamah za obleke in celo v dvoranah kongresa. Joe Biden se je osebno sestal s Floydovimi svojci. Na vrhuncu evforije so šefi demokratske stranke stopili pred kamere, našemljeni v tradicionalne afriške šale (kente cloth), ter v čast Floydu klečali osem minut in 46 sekund – toliko časa, kot je policist klečal na vratu žrtve. In med vsem tem karnevalom državniškega sočutja so Američani pozabili, kaj so protesti pravzaprav sploh zahtevali.

Rad se sklicujem na ameriško politiko, ker lahko v njej opazujemo karikirano verzijo propagandnih trikov, še preden se znajdejo v našem lokalnem okolju. In čeprav živimo v državi s povsem drugačno politično zgodovino, smo v zadnjih letih na obeh polih, na desnici in na levici, videli uvoz metod, ki jih uporabljajo ameriške stranke. Ena izmed njih je čaščenje žrtev državnega nasilja. V ZDA postavljajo spomenike staroselskim skupnostim, ki so jih nekoč iztrebljali, medtem ko njihovi potomci še naprej životarijo v rezervatih. Imenujejo ulice in trge po črnskih aktivistih, ki so jih nekoč ubili, medtem ko še naprej ubijajo nove generacije liderjev. Martin Luther King, ki ga je ubil plačanec FBI, ima celo svoj državni praznik. Državno nasilje preteklosti tako skozi uradno priznanje dejansko postane stvar zgodovine, nekaj, kar je storila neka druga oblast. Z uradnim priznanjem krivde so upori preteklosti institucionalizirani, in namesto da bi bili referenca za sodobne upore, postanejo last elit. Politiki lahko novi generaciji protestnikov vedno rečejo: »Mi nismo kot tisti pred nami, mi smo na vaši strani!« Tega cenenega trika liberalnih oblasti, s katerim vedno znova pasivizirajo upor, v nekdanji Jugoslaviji niso uporabljali. Država je skrbela, da bi njeni padli sovražniki tudi v javnem spominu ostali sovražniki. Nobenega umetniškega znamenja ni bilo za njene politične zapornike, nobene lažne pietete do pobitih. Ta metoda se je uveljavila šele z odcepitvijo Slovenije. Ni naključje, da je bilo ob ustanovitvi nove države vprašanje državne pietete do »žrtev komunizma« dolga leta paradni konj slovenske politike. Da bi naredili rez med nekdanjo in novo elito, je bilo treba postaviti nekdanje ekscese trdno v preteklost – to se je storilo s poveličevanjem žrtev. In tudi ni naključje, da so med spravnimi slovesnostmi nad grobišči v Kočevskem rogu novopečene elite govorile »mi nismo kot tisti pred nami« ravno v trenutku, ko so plenile javno premoženje, preprodajale orožje in izvajale izbris 26 tisoč prebivalcev. V času, ko si je država natikala demokratično in evropsko preobleko, smo tako dobili tudi nove žrtve državnega nasilja – v prvi vrsti izbrisane. Prvo taborišče v novi državi, Center za odstranjevanje tujcev, je med drugim nastalo prav zaradi njih.

Ta veliki zločin osamosvojitve dolgo ni bil priznan. Ko so se izbrisani začeli organizirati in zahtevati svoje pravice in ko je kasneje njihovo gibanje zaživelo v Avtonomni tovarni Rog, je država vse zanikala, žrtve pa so bile ves čas napadane na najnizkotnejše načine. Desetletja kasneje, po njihovi zmagi na evropskih sodiščih, so se vlade še naprej otepale izplačila minimalne odškodnine preostalim izbrisanim. A glej ga zlomka, danes, ko so skoraj vsi umrli ali se izselili, so si politiki pripravljeni nadeti spravne kostume in opraviti obrede čaščenja žrtev. Od kod je prišlo nenadno zanimanje vlade za »reševanje problematike izbrisa«? Zakaj so začeli predstavnike nekdanjega gibanja izbrisanih vabiti v državni zbor in predsedniško palačo? Zakaj so jim začeli prirejati slovesnosti in jih kititi s častmi? Zakaj so dobili po sebi imenovan park in spomenik? Jasno, zanje je to najlažje izvedljiva gesta za pomiritev civilne družbe in dokaz, da ta vlada pomeni prelom s preteklimi praksami. »Mi nismo kot tisti pred nami, mi smo na vaši strani.«

Toda v Sloveniji vendarle še nismo do konca zastrupljeni z ameriško politično kulturo in ob takih gestah dvignemo obrvi. Morda bi javnost celo verjela oblastniškemu zanimanju za izbrisane, ko ne bi šli spomenika v obliki črke Ć postavljati ravno v Rogu, od koder so pred dvema letoma brutalno deložirali aktiviste, umetnike in begunce, da bi naredili prostor za Jankovićevo elitistično stekleno kocko z imenom Center Rog. Morda bi jim verjeli, da je državno nasilje stvar preteklosti, ko ne bi bili ravnokar na prav tem gradbišču skoraj umrli štirje delavci, ki niso imeli zadostne zaščite in so bili prisiljeni delati zunaj okvira dovoljenih ur – realnost, ki ostaja še naprej nespremenjena in je usoda več deset tisoč tujih delavcev pri nas. Morda bi jim verjeli, ko ne bi nova oblast ravnokar uvajala obveznega izpita iz slovenskega jezika na ravni A1 za družinske člane tujih delavcev, s čimer bo v prihodnjih mesecih ločenih na tisoče družin. In morda bi jim verjeli, če ne bi bili sredi deportacije stotin prosilcev za azil na Hrvaško. Državno nasilje je še kako stvar sedanjosti. V marsičem je hujše, kot je bilo kadarkoli. Naj si torej svoj veliki zlati Ć nekam zatlačijo.

Vsakič, ko policisti v ZDA koga ubijejo, se gre Joe Biden fotografirat z družino Georgea Floyda. »… mi smo na vaši strani!« In po treh letih zavlačevanja z reformami je tudi družini sami postalo jasno, da jo demokrati zgolj izkoriščajo za volilno propagando. Ali ni podobno z izbrisanimi v Sloveniji? Smo res dolžni ploskati politikom, ko se z uporabo simboličnega kiča poskušajo otresti objektivne odgovornosti? Bi morali vsaj iz vljudnosti do sodelujočih predstavnikov izbrisanih, ki so jih oblasti zvabile v svoj obred, zadržati kritike? Jasno, ne moremo zameriti posameznim žrtvam, če so po letih zaničevanja pripravljene sprejeti državne časti. A vsi tisti, ki se bomo morali boriti proti državnim zločinom sedanjosti, proti današnjim izbrisom in današnjim taboriščem, smo dolžni te obrede označiti kot to, kar so: cinični in neokusni spektakli samovšečnih elit. Ljudstvo še najbolj potrebuje spomenik, ki bi nas opominjal, da elite niso naši prijatelji.