Grega Repovž

31. 3. 2023  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Uvodnik / Od Pahorja do Goloba

»Šarec: Davka na nepremičnine v tem mandatu ne bo.«
—Naslov članka na spletni strani 24ur.com, 1. oktobra 2019

»Golob: V nepremičnine se ne bomo spuščali.«
 —Naslov članka na spletni strani 24ur.com, 29. marca 2023

Enaki izjavi dveh predsednikov vlade, Marjana Šarca in Roberta Goloba, imata prikrito skupno točko: zmanjšanje javne podpore pod polovico. Da, stvari so vedno bolj preproste, sploh, ko gre za ljudi, ki v državno politiko pridejo iz drugih poklicev: prekleto pogosto se zgodi, da najprej ne zmorejo nositi priljubljenosti in moči nove funkcije, da jih torej popolnoma odnese in mislijo, da so mesije, ki jih ljudje ljubijo, da je vse, kar jim pade v glavo, modro in izjemno. Ko se ta priljubljenost zmanjša, pa enako hitro izgubijo voljo, začnejo javkati, kako je vse zaman, saj da na položaju nimajo nobene moči, razočarani so in užaljeni. Oba odziva sta seveda popolnoma nezrela, v svojem bistvu pa del iste ihtave agresivnosti. Šarec in Golob v tem nista posebna; ko se je zmanjšala priljubljenost premiera Mira Cerarja, je na tiskovno konferenco prišel s kartonom, na katerem je bil natisnjen napis: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« Kako lahko ljudje, ki imajo največ moči v državi, sploh pomislijo, da se bodo začeli drugim smiliti? Cerarjeva tablica sicer ni bila najnižja točka; Borut Pahor se je na primer v tej točki odzval manično, začel je prirejati grozljivo dolge in nekonsistentne tiskovne konference in uvedel semafor reform. Janša, vsem izkušnjam navkljub, v tej točki postane zgolj zajedljiv, zloben in nevaren.

Kaj se je torej zgodilo ta teden, po objavi izsledkov Medianine javnomnenjske raziskave, po katerih vlado več ljudi ocenjuje negativno kot pozitivno? Robert Golob je prišel v oddajo Preverjeno in začel jamrati. Kako nima moči, kako je imel kopico dobrih namenov, hoteli so izpeljati reforme, a če ni podpore, če torej javnost ne razume, za kako pomembne stvari gre, potem reform ne bo. Razen zdravstvene reforme bodo verjetno vse ustavili.

Raje si ne predstavljamo, kako so se v tem trenutku počutili ljudje, ki se že mesece mrzlično ukvarjajo z reformo plačnega sistema, davčno reformo, reformo pokojninskega sistema in seveda reformo dolgotrajne oskrbe. Premier je v svojem nastopu dal mirno popolnoma v nič celotno ekipo ministrstva za finance. Pa pri tem ne mislimo le na ministra Klemna Boštjančiča, ampak na ekipo finančnih strokovnjakov, ki so sprejeli njegovo povabilo k delu za to vlado. Nismo še videli, da bi premier kaj takega naredil svojemu finančnemu ministru, odvzel mu je verodostojnost in politično moč.

V sredo je sledilo pričakovano: s položaja državnega sekretarja je nepreklicno odstopil Tilen Božič, res izjemen strokovnjak za davke. Seveda bi lahko rekli, da en državni sekretar ne more ogroziti vlade. Vendar se dogaja prav to, na kar smo na tem mestu že opozarjali: če premier Golob ne bo začel več misliti kot govoriti, če ne bo dojel, da oblast nista gola moč in volja (s čimer smo z lepimi besedami opisali agresivnost), vlado čaka klavrna prihodnost. Že ob političnem obračunu s Tatjano Bobnar smo zapisali, da Golob demonstrira politiko, ki je javnost nikoli ne sprejema. Zapisali smo tudi, da je bilo to sporočilo vsem strokovnim kadrom – da imajo opravka s politikantsko ekipo na vrhu. Ljudje, s katerimi se je obdal Golob, niso koristni premetenci, ampak amaterski politikanti, ki ne obvladajo politike, netijo razdor, nimajo znanja za ta mesta.

A Golob si je seveda – tako kot pred njim Šarec in drugi – zmanjšanje priljubljenosti razložil drugače. Češ, ljudje zavračajo reforme. Edina krivda, ki jo je priznal, je slabo predstavljanje reform. Toda to ne drži in je tudi podcenjujoče do javnosti. Ni težava v samih zamislih, ki jih ta vlada v reformah zastopa, težava je v nekonsistentnosti, izključevalnosti, odsotnosti analiz. Zlasti zadnje je izredno skrb zbujajoče – in Golob ne razume, da javnost to prepozna. Javnost je podcenjeval že njegov predhodnik.

Toda če premier že hoče iskati razloge za zmanjšanje priljubljenosti: ti se skrivajo predvsem v njegovih obljubah, ki jih je delil vsakodnevno in povsod – in ki jih je moral skupaj z ministri zadnji mesec preklicati, ko je končno do njega prišlo spoznanje, da denarja za vse to preprosto ni, da dela samo škodo in sam s tem ruši vse reforme, in še huje: da se mednarodne razmere zaostrujejo in da bi sprejetje vseh obljub v proračun pomenilo ogrožanje javnih financ.

In zdaj? Ne vemo, ali je Golob zmožen obrata. Izkušnje z njegovimi predhodniki nas ne napotujejo na to. Ne vemo, ali se je zmožen ločiti od prišepetovalcev, zaradi katerih se zgražajo ministrska ekipa, poslanci in uradniki po vsej javni upravi.

Dodatno skrb zbuja to, da se premier zanaša na ministra za zdravje Bešiča Loredana in domneven uspeh njegove reforme – pri čemer je zdravstvena reforma dejansko edina izmed vseh, ki je javnost ne pozna, saj sploh še ni bila predstavljena. Vemo le, da se v zdravstvu že zdaj dogajajo tektonski premiki – da se denar seli v zasebni sektor kot nikoli doslej in da se tja selijo tudi zaposleni v zdravstvu. Ali je to plod ministrovih napačnih potez ali gre za doktrino šoka, ustvarjanje izrednih razmer, katerih namen je dejansko privatizacija zdravstva?

Visoka politika je obrtniško garanje, hkrati pa tudi šah: razmišljanje pet korakov naprej in preigravanje odzivov ter ovir. Je miren in filigranski posel brez kričavih in stremuških vsevedcev, profesionalnost in osebna kredibilnost sta njena temeljna stebra. In prav ta stebra je Golob sam razmajal, morda pa že tudi zrušil.