Grega Repovž

24. 3. 2023  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Uvodnik / Medčasje

medčâsje, n. die Zwischenzeit (v: Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, 1894-95)

Trenutek, v katerem je svet zdaj, po propadu treh bank, dveh ameriških in ene evropske, je morda res najbolje opisati z besedo medčasje. Če bi bil naslov tega zapisa Pred nevihto, kar je bila tudi čisto spodobna možnost, bi namreč s tem že rekli, da je slab razvoj prihodnjih dogodkov že zakoličen. Da smo v bistvu že tam in zdaj zgolj še čakamo, kdaj se bo zgodilo, narediti pa ne moremo prav nič. Medčasje pa še vedno pušča stvari malce odprte. Medčasje si za ta prispevek predstavljamo kot tisti trenutek, ko avto pred nami grobo zavre, mi instiktivno naredimo enako, in potem nastopi tisti znani dolgi trenutek, razvlečena sekunda ali le pol nje. In ja, morda bo v naslednji tisočinki sekunde počilo in morda bo to za nas celo usodno, morda pa se bomo – to bo mnogo bolje – ustavili pet centimetrov od avtomobilskega odbijača pred nami stoječega vozila. To vozilo bo že v naslednjem trenutku speljalo, kot da se ni nič zgodilo, mi pa bomo le zajeli sapo, izustili dve kletvici, in že čez nekaj minut popolnoma pozabili, da se je sploh kaj zgodilo. V nekem zapisu o Marku Breclju je Dragan Živadinov medčasje opisal takole: »Ko čisto vse postane premor.«

Vemo, kaj se dogaja. Imeli smo pandemijo, nato so države in Evropska unija z veliko denarja in z zadolževanjem in odstopom od lastnih fiskalnih pravil poskrbele, da ne bi prišlo do splošne ustavitve in recesije. Iz pandemije smo na primer izšli v Sloveniji z robustno gospodarsko rastjo, država je močno spodbujala potrošnjo in investicije – in s tem preprečevala, da bi se vse skupaj ustavilo. Zdelo se je, da se vračamo v stare tirnice brez resnih poškodb. A ekonomisti so se ves čas bali pregrevanja, torej pretiravanja, prevelikega umetno povzročenega povpraševanja in optimizma, tudi pogoltnosti, ki bi povzročili nesorazmerne dvige cen in marž in s tem inflacijo.

Seveda se je to zgodilo – pa vendar se je tudi po začetni rasti cen še vedno zdelo, da bo državam in narodnim bankam z Evropsko centralno banko na čelu uspelo obrzdati tudi inflacijo. Tudi črnogledi ekonomisti so govorili, da bo obdobje višje inflacije trajalo kakšno leto. Zdeli so se res črnogledi, a to je bilo pred letom in pol. A nato je Rusija napadla Ukrajino, vojna pa se je z uvedbo sankcij in prepovedjo ruskega izvoza energentov preselila v svetovno ekonomijo in ekonomije vseh držav, sploh pa evropskih, ki so bile odvisne od ruskih energentov. Ameriške zvezne rezerve, njihova centralna banka, so po desetletju nizkih in celo negativnih obrestnih mer začele dvigovati obrestne mere, z enakim ukrepom in tempom jim je sledila Evropska centralna banka.

Evropska centralna banka ima sicer velik javni ugled, a je tista institucija, ki je v zadnjih desetletjih naredila Evropi tudi veliko škodo. Ne vsem sicer. Velikim in močnim je stala ob strani, jih dejansko ščitila, njih ter tudi njihove banke in špekulante, ki so v veliki meri povzročili krizo. In ne samo to: skupaj z evropsko komisijo je v letih okrevanja grobo stiskala države, ki so bile zaradi borznih iger špekulantskih bančnikov najbolj prizadete. Lahko rečemo, da se je celo izživljala nad njimi. Tudi nad Slovenijo. To je modus operandi te organizacije.

Seveda pa to ne pomeni, da ne gre hkrati za institucijo – in njen del so narodne banke v vseh državah evroobmočja –, ki deluje na podlagi vrhunskega znanja in analiz. A ko gre za inflacijo ali pa za spodbujanje gospodarske rasti, žal stvari niso zgolj matematične, vse ni čista znanost, pogosto so za odločitvami tudi mišljenja, občutki, celo ideološki pogledi nacionalnih guvernerjev. In kot se je v letih 2021 in 2022 širil strah, da države pretiravajo z denarjem, ki ga mečejo v ohranjanje gospodarske rasti, tako so ekonomisti z dvomi in strahom opazovali tudi vsak dvig obrestnih mer, za katerega so se odločale na eni strani Ameriške zvezne rezerve in na drugi strani Evropska centralna banka – da, tako zelo smo prepleteni. Višje obrestne mere so na prvi pogled balzam za banke, kar se kaže tudi v lanskih dobičkih. A od začetka vojne v Ukrajini in od eksplozije cen energentov sta obe instituciji hitro dvigovali obrestne mere. Prehitro? Verjetno. Zanimala ju je samo inflacija, ki jima je ni uspelo krotiti. To je samoljubno monetarno elito bolelo, ta neuspeh. So šli predaleč?

Hitro rastoče obrestne mere namreč vplivajo na vrednost delnic in obveznic, tem začne vrednost padati, ko so obresti tako donosne. A ne samo to: na drugi strani krediti postanejo dragi za podjetja, prebivalstvo in tudi za države. To se je že zgodilo. Seveda pa povzroči tudi nestabilnosti drugje. Prvi znak za alarm je bil leta 2007 ameriški nepremičninski trg. Ta je tisti, ki se je zlomil prvi. Žal se to dogaja tudi zdaj – po vsej Evropi se nepremičninski posli ustavljajo, pri nas je padec zelo velik. In zdaj so se v enem mesecu zlomile že tri banke, dve ameriški in ena evropska. Škoda v finančnem sektorju je v tem trenutku še neocenjena. Nihče ne ve, ali bo padanje vrednosti delnic in obveznic še koga potegnilo na dno.

Kot smo zapisali: smo v medčasju. V tem trenutku vsi upajo, da se pod površjem ne skriva še kaj več. Vsi se bojijo strahu, ki je nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba kriz.

Pretekli teden je slovenska vlada močno pritisnila na zavoro, z novimi pogajalskimi izhodišči je zelo upočasnila pogajanja o novem plačnem sistemu. Tako je tudi v drugih državah. Vsi čakajo. Vsi upajo. In nihče ne ve, kako dolgo bo to medčasje trajalo.