Komentar / Na Vzhodu nič novega

Vlado Miheljak

22. 9. 2023  |  Mladina 38  |  Dva leva

»Ko je bilo vojne konec, se je vojak vrnil domov. Ampak ni imel kruha. Pa vidi nekoga, ki je kruh imel. In ga ubije. ’Nikogar vendar ne smeš ubiti,’ mu je rekel sodnik.
’Zakaj ne?’ je začudeno vprašal vojak.
 (…)
’Vsi ljudje že imajo šivalni stroj, radijski sprejemnik, hladilnik in telefon.
Kaj naj zdaj delamo?’ je vprašal industrialec.
Bombe,’ je predlagal izumitelj. ’
Vojno,’ je rekel general.
’No, če ne gre drugače,’ je pritrdil industrialec.«
— Protivojna citata Wolfganga Borcherta (v prostem prevodu)

»Večina vojn traja dlje, kot je bilo pričakovano ob njihovem začetku, je v danes objavljenem pogovoru za nemško medijsko skupino Funke poudaril generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg. Kot je dejal, se mora mednarodna skupnost pripraviti na dolgo vojno v Ukrajini. Ob tem je Nemčijo pozval k povečanju obrambnih izdatkov.«
— Stoltenberg opozarja, da lahko vojno ohranjamo le z ustreznimi vložki. (STA, 17. 9. 2023)

»Vojna se upočasnjuje. To drži in tega se zavedamo. Vsi procesi postajajo težji in upočasnjeni: od sankcij do dobave orožja.«
— Volodimir Zelenski (MMC TVS, 8. 9. 2023)

Leta 1929, torej istega leta, ko je Erich Maria Remarque izdal protivojni roman Na Zahodu nič novega (Im Westen nichts Neues), v katerem skozi perspektivo emocionalizirane osebne pripovedi razgrne nekakšno estetiko vojne groze, je Carl August Gottlob Otto izdal knjigo s pomenljivim naslovom Na Vzhodu nič novega (Im Osten nichts Neues; Das Buch d. Krieges, wie er war), ki prav tako iz osebne perspektive pripovedovalca razgrne vojne grozote na podlagi »statistike in faktografije«. Kakorkoli, prvo svetovno vojno smo do nedavna z njeno značilno taktiko in »estetiko« dojemali kot presežni spomin na grozote nekega časa. Sedaj, več kot sto let po koncu te svetovne mesarije, se na vzhodu Ukrajine ponavljata zgolj tehnično nadgrajeni estetika in taktika pozicijskega bojevanja po načelu za tri porušene vasi naprej, za tri nazaj. A ker je nikogaršnje ozemlje med eno in drugo skupino nesrečnikov gosto posejano z minskimi polji, kakršnih si med prvo svetovno vojno še zamisliti niso mogli, so bili doslej pobiti desettisoči na obeh straneh. In ta vojna traja in traja.

Ko to pišem, je 574. dan od začetka ruske »posebne operacije«, kot so poimenovali svoj pohod nad Ukrajino. Od vsega začetka so bili pod različnimi posredništvi (vsaj na začetku pa tudi neposredno) poskusi mirovnih pogajanj, ki pa so bili v kali zatrti, ker igralci, ki premikajo Ukrajince na šahovnici, niso bili zainteresirani. In tisti, ki so s spontanimi akcijami, proglasi, peticijami etc. pozivali k miru in brezpogojnemu končanju vojaškega reševanja diplomatskih odprtih vprašanj, so tudi pri nas dobili opozicijo v vojnih hujskačih, ki so trdili, da so sicer za pravični mir, a da ga lahko zagotovi le vojna. Tisti, ki bi na nasprotno stran ponesli oljčno vejico s tanki ali letalniki, sedaj, ko je umrlo na desettisoče mladih ljudi in vojna traja v nedogled, pritajeno molčijo. Ali jih je kaj sram, ali jih kaj peče vest, ne vemo. A ni odpovedal samo del civilne družbe, ki ni dojel večkrat empirično preverjene resnice, da je najslabši mir sprejemljivejši od najboljše vojne. Odpovedal je ves politični razred »demokratičnega sveta«. Zato se sedaj z vsem arzenalom, ki je bil v imenu demokracije poslan na bojišča, mir ne približuje, ampak vse bolj izginja na obzorju. Res je, da v Ukrajini divja nekakšna proxy vojna velikega čezatlantskega brata, a je sramotno pozicijo zavzela tudi Evropska unija. Združene Evrope ne bodo uničile epidemije, ne finančne in gospodarske krize, ne suše, ne požari, ne povodnji ... ampak njena nedoslednost. Je pa vojna v Ukrajini, čeprav še tako krvava, samo eden od kazalnikov te nedoslednosti. Tako kot generalni sekretar Nata Stoltenberg deluje arogantno in brezdušno tudi predsednica evropske komisije (sicer pa menda bodoča generalna sekretarka zveze Nato) Ursula von der Leyen, ki je bila pred dnevi v središču bizarne arogance, kakršno premore le vrhunski evropski birokrat. Namreč, potem ko je nov begunski val otoček Lampedusa spravil v neznosen položaj, je na kraju samem rekla: »Italija se lahko zanese na EU.« Ko bi bila vsaj tiho. EU je v zvezi z vsemi kritičnimi situacijami, tako tudi z begunci, požrla še vsako obljubo, vsako zavezo. Zato je ta evropski refren računajte na nas bolj žuganje kot obet. Evropska solidarnost v vsaki resni situaciji zataji. Da je obisk Ursule von der Leyen na terenu resnično norčevanje, sta samo dan kasneje potrdili dve veliki igralki na evropskem odru: Francija in Nemčija. Francoski notranji minister Gerald Darmanin je z značilno francosko politično aroganco pojasnil, da bi bilo »zmotno misliti, da je treba pribežnike zaradi prihoda v Evropo takoj razporediti po vsej Evropi in Franciji, ki že nosi del bremena«. Nemčija pa, da beguncev z Lampeduse v okviru prostovoljnega solidarnostnega mehanizma ne namerava sprejeti, ker se zavzema za sprejetje dogovora o paktu o azilu in migracijah, da bodo prosilci enakomerno razporejeni po članicah. Kar sicer zveni logično in pravilno, a je v sedanjem položaju v bistvu prispevek k poglabljanju krize.

Mislim, da EU na širnih ukrajinskih ravnicah in na obalah malega italijanskega otoka Lampedusa že sklada svojo mašo zadušnico.

Rekviem za Evropo?