Komentar / Se Nemčija vrača v leto nič?

Vlado Miheljak

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Dva leva

»Naj povem še jasneje: če bi bili kjerkoli na svetu napadeni Judje, bi bil prvi, ki bi podprl Judovski kongres in izrazil solidarnost. … Prav tako bom, če Palestince kjerkoli pobijajo samo zato, ker so Palestinci – v skladu z dogmo, da so že morali biti hamasovci, če so zdaj mrtvi –, nosil kefijo in izražal solidarnost ne glede na ceno.

Obtožujete nas antisemitskega sovraštva. Odgovarjamo vam, da ste najboljši prijatelji antisemitov, ker pravico Izraela do vojnih zločinov enačite s pravico izraelskih Judov do obrambe.
— Iz govora Janisa Varufakisa, ki ga demokratična Zvezna republika Nemčija ni pustila v državo, da bi ga prebral na Palestinskem kongresu. (Vir: DiEM 25)

Fatalna Marlene Dietrich v sentimentalni in nostalgije polni pesmi Ich hab’ noch einen Koffer in Berlin poje, da ima še vedno kovček v Berlinu, zato mora čim prej spet tja, kajti vse blaženosti preteklih časov so še zmeraj v tistem malem kovčku. No, Berlin ni fotogeničen kot Pariz, Rim, Dunaj, Atene, Barcelona ... je pa vedno imel dušo. Od Wendersa sem vemo tudi, da so na berlinskem nebu angeli in da se razkrijejo tistim, ki si to zaslužijo ... Tudi mene na to mesto vežejo res lepi spomini. Zato sem, odkar sem na začetku osemdesetih let prišel študirat v zahodni del, imel vseskozi »kovček v Berlinu«. Tam sem razbil stereotip o Nemcih, v otroštvu izoblikovan na podlagi črno-belih filmov o, kot smo rekli, »Švabih«, ki so bili sinonim za naciste. Vzdušje v takratnem (zahodnem) Berlinu me je omrežilo in preoblikovalo. Začel sem skorajda fetišizirati Nemčijo. Zdelo se je, da je z odliko opravila domačo nalogo iz mračne zgodovine. Vsakdanje življenje – onkraj tistega dela ljudstva, ki ga je ščuval in mnenjsko oblikoval Springer – je bilo strpno, odprto, zvedavo. Nemška zunanja politika je bila modra, preudarna, solidarna. A že takrat sem opazil, da je Nemčija dežela bolj presežnih kot preseženih tabujev. Sam sem prišel v Berlin kot pripadnik tiste srečne generacije iz nekdanje (nedemokratične) skupne države, ki ni več čutila nobenega strahu; ki ni priznala nobenega tabuja in avtoritete; ki se je upala na glas pogovarjati (in pisati) o vsem in vsakomer. Opazil pa sem, da v Nemčiji celo med mojimi (pretežno levičarskimi) prijatelji in sogovorniki iz akademskih krogov ni bilo tako. En tak velik tabu je bil misterij, znan kot Deutsches Herbst, tako imenovana nemška jesen; čas uradno nerazglašenega obsednega stanja kot odziv oblasti in represivnih organov na teroristične ugrabitve in likvidacije, ki je šel takrat čez rob demokratične in pravne države in se iztekel z zelo sumljivimi samomori pripadnikov RAF v zaporu Stammheim.

Protislovja politične Nemčije pooseblja geneza ene od najbolj markantnih nekdanjih nemških radikalnolevičarskih figur – Joschke Fischerja, ki ga je Springerjev rumeni tisk v sedemdesetih in osemdesetih letih poznal predvsem kot pripadnika spontijev in vodjo tako imenovane čistilne skupine (Putzgruppe), ki se je na levičarskih demonstracijah s čeladami na glavi in kiji v rokah spopadala s policijskimi odredi. A politično-akcijsko se je Joschka aktiviral že v osnovnošolskih letih, ko je bil v neki mali župniji v Baden-Württembergu ministrant. No, ko se je v osemdesetih letih odločil za konvencionalno politiko parlamentarnega boja in je njegova stranka Bündnis 90/Die Grünen v zvezni deželi Hessen prvič vstopila v rdeče-zeleno koalicijo s SPD, se je začela njegova znotrajsistemska politična kariera. Iz tistega časa (1985) je znana slika, ki ga prikazuje, kako v deželnem parlamentu v Wiesbadnu pristopi k prisegi kot okoljski minister v umazanih belih Nikejevih copatah. To simbolno dejanje je bilo majhen korak za Joschko, a velik korak za politično Nemčijo. Toda njegove športne copate so kaj kmalu romale (dobesedno) v muzej, kajti iz aktivista Joschke je nastal gospod Fischer, ki si je nadel Armanijevo obleko, obul spolirane salonske čevlje ter postal zelo neprijeten in agresiven minister v Schröderjevi vladi. Zaradi manipulativnega prigovarjanja k vstopu Slovenije v Nato smo si ga zapomnili tudi mi. Kot tak je leta 1999 najbolj neposredno in goreče agitiral za Natovo vojaško posredovanje – brez jasnega cilja in mandata – proti Srbiji avtoritarnega Miloševića. Hkrati je imel do avtoritarnih samodržcev nadvse ambivalenten odnos. Tako je uprizoril obrat od mirovnika in Putinovega kritika v času prve čečenske vojne (1994–1996), ko je na položaju nemškega zunanjega ministra v času druge čečenske vojne (1999) šokiral s stališčem, da Rusije ne bi smeli osamiti in da je njeno protiteroristično ukrepanje legitimno.

Fischer je velikokrat menjal politične in idejne pozicije, radikalnosti nikoli.

Se je pa ves čas zaklinjal na antifašizem in radikalno nasprotovanje antisemitizmu. To je vse povojno obdobje tudi nemška uradna valuta. Zato Nemčija še danes podpira Izrael do konca in naprej ... vse do odvračanja pogleda od genocida nad Palestinci. In kot najbolj zavržni avtoritarni režimi duši vsakršno kritično razpravo. Kot da Nemci svojega zgodovinskega antisemitizma in holokavsta niso predelali, reflektirali, ampak so ga zgolj potlačili; kot da je v teh dneh in tednih potlačeni simptom vzniknil na plano v srhljivi podobi razmesarjenih palestinskih otrok. Podobnost med varšavskim getom po vstaji aprila 1943 in današnjo Gazo ni naključna. Le da so podobe Gaze, ki jo z nemškim blagoslovom ruši in masakrira Izrael, hujše. Kakorkoli, aktualni odzivi politične Nemčije so pljunek na njeno lastno povojno zgodovino.

Zdi se, kot da se Nemčija vrača v čas pred Rossellinijevim letom nič. Se je mar politična Nemčija, prosto po Heglu, iz zgodovine res naučila le to, da se ni ničesar naučila?