Komentar / Inovativna država

N'toko

7. 6. 2024  |  Mladina 23  |  Žive meje

Pomislimo za trenutek, kako smo se počutili spomladi 2022. Epidemija je bila v zaključni fazi, skupaj z njo pa tudi vlada Janeza Janše. Pred vrati so bile volitve, ki so bile simbolni zaključek večletne krize. Po obdobju korone smo bili jezni, izčrpani, nezaupljivi. Razprlo je vse luknje, ki so se z leti zažrle v državne sisteme, in pokazalo, kako malo naš svet zares loči od kolapsa. Videli smo, da državne institucije niso zmožne ustaviti pohoda diktature. Da je javno zdravstvo v zadnjih vzdihljajih. Da je šolstvo globoko v krizi. Da je RTV na robu smrti. Da dostopnih stanovanj ni. Da so upravne enote, inšpekcije in policija komično disfunkcionalne. Po desetletjih neoliberalizma, ko so nas hipnotizirali s trditvami o vsemogočnosti trga, nas je zadelo, kako hudo odvisni smo od javnih sistemov, ki so medtem propadali. In iz dima, dvigujočega se iz ruševin, se je pojavila figura, ki je s svojimi valovitimi kodri, odporom do Janše in izkušnjami upravljanja velikega energetskega sistema v ljudeh obudila upanje. Kot nekakšen Prešeren zelenega prehoda je utelesila ljudsko hrepenenje po novem narodnem prebujenju.

Danes pa pred nami stoji drugačna figura premiera. Robert Golob brez velikih obljub, brez samozavestne iskrivosti, celo brez kodrov je prejšnji teden suhoparno predstavil delo vlade v prvih dveh letih. V njegovem govoru je bilo komaj zaslediti omembo javnih sistemov, njegov seznam dosežkov pa je v ospredje postavil gospodarstvo: visoko rast, nizko brezposelnost, zmanjševanje inflacije. Čeprav gre za dobre novice, je ob tem le malokdo zaploskal. Omenjena rast namreč poteka v senci stavk in poglobitve krize v javnem sektorju, gospodarska konkurenčnost se med drugim povečuje tudi na račun nezadovoljstva delavcev. A četudi bi bila rast izključno posledica genialnega ukrepanja vlade (kar seveda ni, saj smo priča globalnemu pokoronskemu okrevanju), to ni tisto, zaradi česar so ljudje na volitvah izbrali Goloba. Ta je takrat osvajal srca z gesli »zaslužimo si dobro državo«, ne pa »zaslužimo si konkurenčno poslovno okolje«. Skupni imenovalec vseh predvolilnih obljub je bila krepitev javnih sistemov, ne sprostitev regulacij za zasebnike.

Seveda ni pričakovati, da bi vlada iz kaotičnih zdravstvenih uradov čez noč naredila učinkovite in prijazne servise ali da bi že po enem letu stalo 30 tisoč novih stanovanj. Skrb pa zbuja način, kako se teh reform loteva. Sočasno z drugo obletnico delovanja vlade je finančni minister Boštjančič predstavil ukrepe na področju davkov, ki so vsi po vrsti namenjeni »povečanju gospodarske konkurenčnosti«. Prihajajo nove davčne olajšave, s katerimi si želijo privabiti mlade visokokvalificirane kadre iz tujine, ustvariti ugodno okolje za zagonska podjetja in »zmanjšati zaostanek za državami inovatorkami«. Po dveh letih tovrstnih kvazirešitev postaja jasno, da v vladi prevladuje tako imenovana startup ideologija – zamisel, da je treba le dobiti na kup dovolj pametnih in podjetnih ljudi ter se jim umakniti s poti, pa bodo popeljali državo v visokoproduktivno prihodnost. In ni vrag, da ne bodo s svojimi digitalnimi veščinami sproti rešili še zdravstva in šolstva! Slogan »zaslužimo si dobro državo« se umika sloganu »zaslužimo si inovativno državo«.

Lahko bi vedeli, da se bo to zgodilo. Reforma javnih sistemov pomeni soočenje z množico močnih interesnih skupin, ki so iz njih naredile svoje fevde, to pa je politično zahteven in drag proces, ki ga kadrovsko in terensko šibka Svoboda ne more izpeljati. Nič tudi ne pomaga, da je ta stranka polna vzvišenih neoliberalcev, ki so prepojeni z mantrami o »inovativnosti«, s političnimi boji pa nimajo izkušenj. Privlači jih fantazija startupa, kjer skupina mladih genijev z majhnimi vložki ustvari velike presežke, to fantazijo pa preslikavajo na velike javne sisteme. Ne preseneča torej, da se raje odločijo za še kakšno davčno olajšavo, kot da bi na primer uvedli nepremičninski davek in regulacijo najemniškega trga, da raje dopuščajo rezanje RTV-programa, kot da bi mu zagotovili sistemsko financiranje, da raje sanjarijo o čudežnih inovatorjih, ki bodo menda prišli iz tujine, kot da bi šolstvu zagotovili kakovostne razmere za izobraževanje mladih.

Tako se zahtevne reforme druga za drugo izmikajo v prihodnost (na vseh področjih nam govorijo, da je veliki novi zakon tik za vogalom), vmes pa se dogajajo majhni ukrepi, ki morebitne prihodnje reforme spodkopavajo. Vsaka davčna olajšava, ki danes v imenu »ustvarjanja konkurenčnega okolja« zmanjšuje skupno maso zbranih davkov, bo jutri razlog, da si ne bomo mogli privoščiti povečanja financiranja javnih sistemov. Vsako današnje darilo višjim zaslužkarjem, s katerim jih želi vlada »zvabiti nazaj v Slovenijo«, bo jutri krepilo argumente za privatizacijo, saj bodo ti zaslužkarji raje uporabljali zasebne zdravstvene, vzgojne in skrbstvene storitve. Vsak dan odlašanja z resnimi ukrepi pomeni dodaten dan za krepitev in politično mobilizacijo lobijev na drugi strani. Kot je povzel dr. Dušan Keber, smo »prišli tako daleč, da tudi v dobri veri sprejeti parcialni ukrepi, ki naj bi krepili javno zdravstvo, v resnici služijo zasebnemu kovanju dobičkov iz javnega denarja«.

Leta 2022 bi se še smejali takšni startup politiki, le dve leti kasneje pa smo izpred oči izgubili nujnost krepitve javnih sistemov, ki je bila med korono tako očitna. Zato prihodnost vlade ni niti približno tako ogrožena, kot je prihodnost zdravstva, šolstva, skrbstva, stanovanj, medijev … Vsi ti sistemi bodo ob naslednji krizi še bistveno bolj ranljivi. Upam pa si trditi, da je vladna samohvala o gospodarskih uspehih kljub oddaljenosti obljub iz leta 2022 večino ljudi pustila hladne. Kako povprečen človek občuti njene »uspehe«? Koliko od tega dobička dejansko pride na njegov račun? In kaj ti bo 16 evrov višja plača, če se delovniki ves čas raztezajo prek 10 ur, če ti polovico zaslužka požre najemnina, če zaradi bolečin v hrbtu ne spiš in boš na fizioterapevta čakal še dve leti? Nobena količina zagonskih podjetij ne bo rešila teh vprašanj.