dr. Bogomir Kovač

14. 6. 2024  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Komentar / Nemoč evropske demokracije

Tam, kjer te dni vsi razglašajo svoje zmage, stojijo poražena država in vedno bolj resignirani državljani

O desetih neposrednih volitvah v evropski parlament po letu 1979 vemo po slabem tednu skorajda vse, razumemo morda manj. Evropske volitve so letos za indijskimi druge največje v svetovnem merilu. Za veliko evropsko politično kuliso demokracije in navidezno usodnimi izbirami stojijo bolj prozaične podobe in interesi. Evropski parlament v politični lepljenki EU nima take moči in veljave kot evropska komisija in evropski svet. EU pač ni razvita politična unija, njen »pogodbeni federalizem« ima šibko politično legitimnost. Še vedno je dejanska moč podrejena državnim interesom članic. Zato so evropske volitve vedno prežete z nacionalnimi pristopi, običajno imajo celo manjši domet v Bruslju kot doma. In tudi tokrat je bilo tako. Pretrese sta doživeli Francija in Nemčija, pa tudi drugi. Razglašeni radikalni desni politični zasuk ne tiči toliko v preštevanju parlamentarnih sedežev, temveč predvsem v prevzemanju njihovih idej kot nove politične normalnosti. In to je žal spregledani problem EU, nemoči njene predstavniške demokracije in zavoženega evropskega neoliberalizma. V Sloveniji je racionalna presoja volivcev povedala več, kot sta zmožni doumeti obe nasprotujoči si politični eliti. Tam, kjer te dni vsi razglašajo svoje zmage, stojijo poražena država in vedno bolj resignirani državljani. In to je tudi evropsko sporočilo.

Ostanimo za trenutek znotraj zanesenih političnih številk in zgodovinskih refleksij. Več kot 400 milijonov volivcev je med 6. in 9. junijem 2024 v 27 članicah EU izbiralo kandidate za 720 sedežev evropskega parlamenta. Prve neposredne volitve leta 1979 so bile posledica dolge politične razprave o tem, kakšno vlogo in pomen naj ima evropski parlament kot nosilec demokratizacije evropske integracije. Parlamenti so v reprezentativni demokraciji vogelni kamen politične legitimnosti in vladne odgovornosti do državljanov. Neposredne volitve naj bi omogočile institucionalno moč parlamenta kot predstavnika evropskih državljanov, ki se od izhodiščne posvetovalne vloge premika h klasični vlogi zakonodajalca in potrjevalca izvršne oblasti EU. Nosilec obrobne politične vloge postaja tako vse bolj odločujoč dejavnik evropske politike. Toda bistveno vprašanje nikoli do konca dogovorjene politične federalizacije EU ostaja odprto: kakšna je identiteta evropskega državljana, kdo je končni suveren EU?

EU se vse do danes ni razvila v politično skupnost s trdnejšo transnacionalno demokracijo. Politična participacija državljanov se je ustavila v labirintih tehnokratskih struktur in birokracije, ekonomska integracija v močvirju neoliberalizma. EU navzven še vedno bolj deluje kot zveza držav in ne konfederalna skupnost. Dejansko bi potrebovala »depolitizacijo« na ravni držav in »repolitizacijo« na ravni EU. To preprosto pomeni, da imamo spodaj manj strankokracije in zgoraj več klasičnega parlamentarizma. Sedanje stopnjevanje ekonomskih unij (denarne, bančne, kapitalske …) brez socialnega, fiskalnega in političnega pokritja nima perspektive. Izguba ekonomske konkurenčnosti EU v globalni geostrateški politični igri z ZDA in Kitajsko ogroža njen notranjepolitični položaj. Ekonomsko šibka EU politično ne bo preživela, padec ekonomskega zaupanja v EU je zgolj druga stran desnega političnega populizma in novega suverenizma. Evropski projekt je prišel do meja, ko brez socialne demokratizacije neoliberalne ekonomije stoji pred vedno bolj avtoritarno ekonomizacijo demokracije. In do tod smo prišli v volilnem letu 2024.

Evropske politične scene ne moremo cepiti na tradicionalno levico in desnico, teme in politična aritmetika izhajajo iz notranjih delitev in odgovorov na niz petih kriz v zadnjih 15 letih. V ozadju političnega nezadovoljstva in frustracij prevladujejo ekonomska, migracijska in varnostna vprašanja, negotovost povečuje politični strah, vodilna politična sredina EU pa nima pravih odgovorov. Zato vedno pogosteje sprejema politične ideje skrajne desnice kot lastno politično agendo. Migracijski pakt, militarizacija EU, zamejitev zelene transformacije so zgolj odzivi in prilagoditve vodilne evropske desnice na skrajno desne zahteve. Podnebni aktivisti govorijo o ogrožanju življenja ljudi in narave, nasprotniki migracij o izginjanju narodov in njihovih identitet, socialisti širijo ekonomski pesimizem zaradi zloma socialne države, etablirana politika vse bolj potiska EU v vojno proti Rusiji … Pravih rešitev ni nikjer, polarizacija narašča in politiki svojo nemoč dokazujejo s ksenofobnim ščuvanjem (desnica) ali sterilnim prelaganjem odgovornosti (levica). Tu ni naključij zaradi njihove notorične nesposobnosti, gre bolj za politični projekt, kako ohraniti ali pa osvojiti oblast za vsako ceno. Nacionalisti in demagogi so na skrajnih robovih politične sredine, populizem cveti z desne in leve. Fašistoidnost teh političnih procesov postaja v EU vse bolj vidna in prepoznavna, nemoč v trgovinski vojni s Kitajsko in vojaški z Rusijo vse večja. Tako je v Franciji, kjer je slavila Le Penova, in tudi Nemčiji, kjer je AfD postala vodilna stranka na vzhodu države, Italija pa z Melonijevo pomeni stabilnost EU. Narobe svet, ki ga EU tudi z novim vodstvom ne bo razrešila.

V Sloveniji ni nobenih dilem. Janša je spet demonstriral politično veščino, Golob po dveh letih ostaja politični amater. V razmeroma preprosti volilni politični igri več neumnosti skorajda ni mogoče storiti. Zmaga SDS je nesporna, svojo desno hegemonijo mora zgolj zmehčati, na levi sredini pa je politična razdrobljenost prevelika. V tej redistribuciji moči in povezav tiči uspeh enih ali drugih na volitvah 2026. Očitno še vedno prevladujoče urbano liberalno politično telo že išče nove rešitve, volilna udeležba in referendumski test to samo potrjujeta. Prebilič je tu znova utrdil svoj politični položaj, Zala Tomašič pa je nedvomno nova politična zvezda. Oboje je dobro, ker je drugačno.