Komentar / Nevidni ansambel

Vlado Miheljak

28. 6. 2024  |  Mladina 26  |  Dva leva

»Finančnega ministra Klemna Boštjančiča ne skrbi sodelovanje s skrajno desno vlado v Franciji, če bi na volitvah zmagal Nacionalni zbor. ‘Z večino finančnih ministrov, ne glede na to, ali so socialisti ali konservativci, se razumem bolje kot s kolegi v lastni vladi’ …’Ne verjamem, da bodo imele volitve in obrat političnega pola v desno negativen učinek’ … Podobno ga ne skrbi niti izid jesenskih predsedniških volitev v ZDA, češ da ‘ni tako pomemben’ v primerjavi z razvojem dogajanja v Evropi.«
— Minister Klemen Boštjančič je v pogovoru za portal Politico izkazal zelo naklonjen odnos do pohoda skrajne desnice in neofašistov na oblast (STA, 21. 6. 2024)

»Giorgia Meloni je naredila veliko potez v smeri poenotenja s temeljnimi načeli zunanje politike Evropske unije, veliko več od predsednika madžarske vlade Viktorja Orbána. Melonijeva zagotavlja Italiji stabilnost, ki je ne pomnim od časa Giulia Andreottija. Stabilizira del oblasti … bomo videli, do kdaj bo trajalo.«
— Nekdanji španski socialistični lider in premier Felipe González za radio Onda Cero ugotavlja, da je z italijansko skrajno desnico lažje sodelovati kot s socialisti iz njegove lastne stranke (21. 6. 2024)

Pri ministru Klemnu Boštjančiču se iz vesolja opazi, da je preskočil malo šolo politične socializacije. Sprva je deloval precej nebogljeno in negotovo, a je z meseci ministrovanja pridobil samozavest. Ravno toliko, da je sedaj začel sproščeno klatiti velike neumnosti. A ni osamljen. Prav enako velja za večji del vodilne stranke. Pa ne samo za njih. In ne samo pri nas. Denimo, Felipe González, stari politični maček španske pofrankistične politike, je zaradi drugačnih razlogov in motivov izrazil veliko navdušenje nad Melonijevo. V nekem pogovoru za španski radio Onda Cero ji je izrekel večjo naklonjenost, kot jo je bil pripravljen izreči svojemu strankarskemu nasledniku Pedru Sánchezu. No, tudi v slovenski politiki so takšne akrobatske figure splošno razširjene. Junija 2016 sta se na tiskovni konferenci skupaj pojavila predstavnik poslanske skupine (takrat še) Združene levice Matej Vatovec in nepovezani poslanec Andrej Čuš ter napovedala interpelacijo proti takratnemu infrastrukturnemu ministru Petru Gašperšiču. Zakaj interpelacijo? Že zakaj, a Gašperšičevi takratni grehi so bili nepomembni glede na izvirni greh predhodnice današnje Levice, ki je bila pripravljena v interpelaciji (brez možnosti!) kolaborirati s skrajno desnim in skrajno nestrpnim Andrejem Čušem. Refleksije tega sprevrženega manevra v Levici niso nikoli opravili. Podobno so takoj po ustanovitvi uprizorili svoj pogreb v stranki Vesna. V oddaji Studio City decembra 2021 sta sopredsedujoča na nekajkrat ponovljeno vprašanje Marcela Štefančiča vedno znova odgovarjala, da se ne bosta opredeljevala do avtoritarne politike, do Janeza Janše, do sodelovanja z desnico, pač v smislu, da v Vesni gledajo naprej, ne nazaj ... in da so zato pripravljeni z vsemi sodelovati itd., saj da okoljska politika nima barve ... Tudi Vesna ni opravila refleksije tega hiperperverznega pragmatizma.

Torej, Boštjančiča ne skrbi skrajno desničarski in neonacistični zmagoviti marš na formalne institucije nacionalnih držav in združene Evrope. Ne skrbi ga nestrpna in ščuvaška protimigrantska politika Le Penove, niti fasciniranost neofašistke Melonijeve nad Mussolinijem, prav tako pa tudi ne ameriški protekcionizem skrajno primitivnega Donalda Trumpa ... In vse to očitno ni problem niti za Gibanje Svoboda?! Nad Boštjančičevo eskapado pa so bili zgroženi koalicijski partnerji v SD. Kolikor upravičeno, toliko hkrati sprenevedavo in sprevrženo. Po eni strani, podobno naklonjeno kot Boštjančič o nacionalnem zboru in Le Penovi, misli in govori Han o SDS in Janši. V čem je razlika, razen da je Janša žepna izdaja prve in da je bolj razumevajoč do neofašistov? Po drugi strani pa je v času, ko je Boštjančič buril duhove z »neavtoriziranim intervjujem« (le kaj bi bilo lahko drugače, če bi bil avtoriziran?) prišla v javnost vest, da je Festival Ljubljana najprej v celoti odpovedal, potem pa napovedal okrnjen nastop gostovanja svetovno znane ruske primabalerine Svetlane Zaharove. Pojasnili so, da je do odpovedi prišlo, ker so »zaprosili za vizume za celotni ansambel. Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve vizumov ni izdalo brez obrazložitve.« Sama Zaharova vizuma ne potrebuje, saj ima vizum Republike Italije. Torej, medtem ko Boštjančič prostodušno napoveduje plodno sodelovanje z najbolj zavržnimi političnimi akterji Evrope, so ruski umetniki sankcionirani zaradi politike ruskega režima (!?), med drugim tudi tako, da zunanje ministrstvo Golobove vlade pod vodstvom zunanje ministrice Tanje Fajon zavrne izdajo vizumov. Torej tiste Tanje Fajon, ki se je še pred dobrim mesecem mudila v Izraelu, da bi se priklonila spominu na holokavst. V tistem Izraelu, ki ta čas izvaja genocid v Gazi!

Ko so februarja letos v Kopru gostovali izraelski košarkarji, sem sam odločno nasprotoval izvajanju pritiska na športnike. A do njega tako ali tako ni prišlo, ker so organizatorji v kali zatrli vsak poskus izražanja legitimnih protestov. Še palestinske zastave in rute kefije je bilo prepovedano vnašati v dvorano. Pač, ker spada Izrael, podobno kot evropski skrajni desničarji in neofašisti, med naše prijatelje. In kdo so potem naši sovražniki? Očitno ruski umetniki. Tanja Fajon s sprevrženo politiko nenehno sramoti državo. In vlada to zunanjo politiko aktivno podpira!