Komentar / V senci Eifflovega stolpa

Vlado Miheljak

5. 7. 2024  |  Mladina 27  |  Dva leva

»Gledam @PlanetTV in povem, kar bom povedal tudi, če bo kdaj prepovedano: Vaški stražarji in Domobranci so bili pokončni in častni možje. To ni poveličevanje fašizma, ker niso bili fašisti. Bili so domoljubi. Pred komunističnim nasiljem so branili življenja Slovencev. Slava jim!«
— Žiga Turk trdi, da domobranci niso bili fašisti, ampak zgolj njihovi kolaboranti (Omrežje X, 27. 6. 2024) * * *

»Samo drobcen, neznaten plamenček, ki nas je razčetverjene spominjal, da smo vendarle še narod, je bila tako imenovana avtonomija Ljubljanske pokrajine.
Toda že pri tej prvi preizkušnji se je naš narod slabo odrezal. Trezno mišljenje, disciplino in enotnost naroda, ki mu makiavelistična politika savojskega okupatorja ne bi mogla do živega, je prevpila ulica, katere čustvo so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva.
Ob tej priložnosti naj se obrnem prav posebej na vas, dragi domobranci, da vam od poveljnika do zadnjega borca izrazim svojo toplo zahvalo za uspehe, ki ste jih zadnje čase slovenskemu narodu priborili skupaj z nenadkriljivimi nemškimi vojaki, četniki in dobrovoljci iz Ruske osvobodilne armije.«
— General Leon Rupnik je v zadnjem nagovoru Slovencem pred kapitulacijo razkril, da domobranci niso bili zgolj kolaboranti, ampak enakovredni soborci »nenadkriljivih nemških vojakov«. (Slovenec, 22. 4. 1945)

Če smo v Sloveniji in sploh vzhodnih, »novih demokracijah« prostodušno začeli brskati po smetnjaku zgodovine takoj po menjavi režimov, se je v »starih demokracijah« to zgodilo počasi, sramežljivo. In zadnja barantanja za sestavo vodstva evropske komisije so pokazala, da tudi v jedrni Evropi postaja vse mogoče in dovoljeno, da se le doseže končni cilj. In zdaj imamo, kar imamo: skorumpirano in ščuvaško vodstvo EU. No, ko to pišem, ključni spopadi vendarle še potekajo. Francija še bije krvavo bitko za obrambo pete republike in želi ponoviti scenarij s predsedniških volitev 2002, ko so se vsi liberalno zavezani akterji združili v klicu volivcem, naj ustavijo Le Pena, svoje drobne narcisizme in egoizme pa so podredili skupnemu cilju. In so prepričljivo uspeli. Na parlamentarnih volitvah je to vsekakor težje. Povsem mogoča je nevarnost, da bo hči Marine končala, kar je ata Le Pen začel. A ne glede na to, kdo bo po nedeljskih volitvah v Franciji končni zmagovalec, se je Evropa že spremenila. Kompromisi niso šli v smeri ohranjanja vizij razsvetljenske dediščine Evrope, ampak ohranjanja pozicij tudi za ceno odrekanja tem vizijam. Z žalostjo in nostalgijo se lahko spominjamo zadnjega velikega obeta združene Evrope. Predsednik komisije Barosso je leta 2004, presenetljivo ali pa tudi ne, predlagal ultrakonservativnega in nestrpnega Rocca Buttiglioneja za komisarja za pravosodje. A s predlogom ni uspel. Kajti njegova večkrat izrečena in ponovljena stališča do žensk, katerih poslanstvo bi naj bilo rojevanje otrok, emigrantov, ki »skrbijo za raven kriminala v državi«, do homoseksualnosti, ki je greh, medtem ko je »aids kazen za homoseksualnost in zlorabo drog«, so bila prehuda – ne le za socialiste in liberalce, ampak tudi za eminentne predstavnike konservativne EPP. Zato ga niso potrdili.

Od te obetavne načelnosti evropskega parlamenta, ki je presegala ideološko delitev, je poteklo dvajset let. Ampak, paradoks! Dvajset let po »velikem poku« ne dohitevajo nove članice starih po osvajanju standardov demokracije in pravnega reda, ampak nasprotno: jedrne članice se vse bolj približujejo antidemokratičnimu univerzumu novih. A vendar, če je izražanje nestrpnih stališč v »jedrnih državah« še vedno eksces, je v »novih demokracijah«, ki so nastale na pogorišču vzhodnoevropskih komunističnih režimov, že vseskozi normalno stanje. Nestrpneži, polni šovinističnih, rasističnih in fašistoidnih izjav ter stereotipov, ne konkurirajo samo na »prostem trgu idej«, ampak tudi med nosilci oblasti. Tako je denimo v času soglasne zavrnitve Buttiglioneja nekdanji predsednik državnega zbora (in zdravnik!) Cukjati prostodušno in brez posledic izjavil, da samske ženske, ki bi se želele umetno oploditi, potrebujejo predvsem psihiatrično in ne ginekološko pomoč. Pa da je »homoseksualnost psihična bolezen, ki jo je treba zdraviti«. V slovenskem parlamentu je taisti predsednik državnega zbora bral domobransko prisego Hitlerju in zagotavljal, da so sicer res obljubili sodelovanje z nemško oboroženo silo, dejansko pa je bil njihov cilj »slovenska domovina kot del svobodne Evrope«. No, Cukjati je pozabil pripomniti ali je zamolčal, da sintagmi »nova Evropa« in »svobodna Evropa« izhajata iz retoričnega registra Josepha Goebbelsa in je res predvideval svobodo za vse. Za vse, razen Jude, Rome, Slovane, liberalce, komuniste, homoseksualce, duševne bolnike, telesno in duševno zaostale itd.

Kdo se potem čudi, če Žiga Turk, nekdanji superminister, tudi za resor šolstva, izobraževanja ter kulture!, ki premore poznavanje zgodovine na ravni šnelkurza za inženirje, meni, da za/hvala domobrancem ni glorificiranje fašizma. Kako so že prisegali 20. aprila 1944? »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope.«

Kdo je že bil vodja velike Nemčije? Kdo je imel 20. aprila rojstni dan? Kdo je izročal gestapu skrite ljubljanske Jude? Kdo je lovil in izročal Nemcem sestreljene zavezniške pilote? Kajpak, ti isti Turkovi domoljubi. Slava jim!