Komentar / Ne Pen

Vlado Miheljak

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Dva leva

»Predsednik (Macron, op. a.) ima moč, predsednik ima dolžnost novi ljudski fronti omogočiti vladanje.«
— Jean-Luc Mélenchon v prvem nastopu po volitvah ne dvomi o zmagi in pravici do mandata (TVS, 8. 7. 2024)

»Zmagali niso niti desničarski skrajneži, zbrani okoli gospe Le Pen, niti antisemitski in protinemški levičarski radikalci okoli Mélenchona, ampak obstaja možnost za demokratično in proevropsko večino.«
 — Armin Laschet, vodja nemške CDU, dvomi, da bi bil legitimni zmagovalec francoskih volitev primeren za prevzem mandata (Welt, 9. 7. 2024)

»Po eni strani sem vesel, da oblasti ne bodo prevzeli desni populisti, po drugi strani pa pričakujemo negotovo obdobje nasprotovanj, saj tudi vlada z Macronom in levim zavezništvom ne bo uspešna.«
— Robert Halver, borzni analitik (TVS, 8. 7. 2024)

Francija je v nedeljo ponovila precej znano zgodbo. Namreč, da se reševanje krize neredko izide tako, da so – glede na aspiracije – rešitelji hujši od problema. Skratka, francoske volitve so tipična zgodba o napačnih zmagovalcih. Problem je sicer univerzalen in nenehno ponavljajoč se. Gotovo se spomnite prvih poosamosvojitvenih volitev v Sloveniji. Nekateri sicer radi prezrejo, da je bila Demosova zmaga na prvih večstrankarskih volitvah mit, ki prodira celo v šolske učbenike. Demos je bila ohlapna idejna platforma. In Demos na volitvah sploh ni sodeloval. Na prve večstrankarske volitve (8. 4. 1990) so šle posamične stranke. In ne koalicija Demos. In zmagala je, tudi to se kar pozablja, Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove kot naslednica predosamosvojitvene ZKS s 17,28 odstotka. Druga je bila Zveza socialistične mladine (zamudili so zakonski rok za preimenovanje v kasnejšo LDS!) s 14,49 odstotka. In šele na tretjem mestu je bila najbolje uvrščena stranka tako imenovanega Demosa: Slovenski krščanski demokrati z 12,98 odstotka. Najbolj »prava« stranka Demosa, Slovenska demokratična zveza (SDZ), s koncentracijo hiperzaslužnih osamosvojiteljev je zasedla šele peto mesto z 9,51 odstotka. V številnih neuradnih komentarjih in pogovorih so ključni Demosovi »osamosvojitelji« resignirano ugotavljali: »Lažje je sprejeti bivše komuniste na prvem mestu in naslednico starorežimske ZSMS na drugem, kot na tretjem mestu SKD kot najbolje uvrščeno stranko Demosa.« Slednje seveda ni bilo brez posledic. Ker zmagovalni ZKS zaradi nekakšnega zgodovinskega kompromisa (takrat je ob neki priložnosti Capuder vzkliknil: »Zdaj smo mi na vrsti!«) sploh ni bilo podeljeno mandatarstvo, pa tudi realnih možnosti za sestavo večinske vlade ni imela, je »neki« Peterle iz »neke« SKD postal mandatar onkraj zaslug in »zaslug« osamosvojiteljev. In ta »Peterletova zgodba« ni bila nikoli do konca izživeta. Tudi razpad prve koalicijske vlade je v precejšnji meri posledica tega dejstva.

O. K. V Franciji je bilo zlo na pohodu in treba ga je bilo zaustaviti. In so ga ustavili. A glej ga, zlomka, tudi tisti, ki so zlo ustavili, niso pravi za idejne snovalce volilne ukane. Še več. Čisto lahko se v naslednjih dneh izkaže, da bi jim bilo lažje kohabitirati z zlom kot s tistimi, ki so ga ustavili. Ne samo Macronu, ki je pred volitvami kratkovidno enačil škodljivost Nacionalnega zbora in združene levice, ampak tudi velikim francoskim partnerjem, denimo sosednjim Nemcem, vojaškemu zavezništvu, pa tudi borzam in finančnim institucijam. Zdi se, da so »nepravi zmagovalci« povzročili večjo zagato, kot bi jo morebitni uspeh Marine Le Pen. Celo veliki zmagovalec britanskih volitev, laburist Starmer, je prostodušno povedal, da je Francija pomembna in da bi sodeloval z vsako vlado ne glede na izid. No, zadeva je res nerodna, ker leva NFP ni zgolj neobvezna platforma, ampak predvolilna koalicija in zaveza. Razbijanje te fronte z à la carte vabili posameznim strankam NFP (kajpak z izločitvijo Mélenchonove LFI) v koalicijo s poraženim Macronovim zavezništvom je nevarna igra, ki lahko uniči učinek 7. julija. In uresniči napovedi Marine Le Pen, da je njen prevzem oblasti zgolj prolongiran.

Vemo, kar vemo. Iz tujih in zlasti domačih izkušenj. Še najlažje je zmagati. Potem pa je treba stopiti iz somraka predvolilnih besedičenj in obljub, prižgati luč in razgrniti program, s katerim se bo dalo vladati in z vladajočimi živeti. To smo še zlasti v Sloveniji pre/večkrat skusili. In kljub temu ali pa ravno zato, ker je bila prepričljiva zmaga projekta, ki bi ga lahko poimenovali Ne Pen, neverjetno presenečenje, je levoliberalni časnik Liberation na naslovnici z velikimi črkami zapisal, da je to, kar kažejo projekcije po zaprtju volitev, noro, odbito. C’est Ouf. Opešana liberalna Francija in Evropa sta se tako bali zmage Marine Le Pena, da si je Macron izmislil genialno volilno formulo: »Če ena tretjina voli radikalno desnico, je treba mobilizirati ostali dve tretjini.« Ki se je izšla. A v formuli je bila skrita sistemska napaka: v teh dveh tretjinah nimajo več večine iztrošeni liberalci, ampak levičarji.

Kako naprej? Velika Francija naj se uči od majhne Slovenije: ko vstopaš v vladno koalicijo, moraš vedeti, v kaj in s kom si se spustil. In po tem vztrajati pri dogovorjenem; nikakor pa ne odpirati tem, o katerih ni bilo dogovora. Večina težav sedanje slovenske levoliberalne koalicije izhaja točno iz tega.

Ampak ni še panike. Volitve so mimo, francoska zakonodaja onemogoča takojšnjo ponovitev volitev in tudi nikogar, ki ima moč odločanja, ne mika zares, da bi tvegal še enkrat. In navsezadnje se noben politični golaž ne poje tako ekstremno in radikalno začinjen, kot se kuha. Se pa zato hitreje po/kvari.