Komentar / Politika zatona

N'toko

19. 7. 2024  |  Mladina 29  |  Žive meje

Po volilnih turbulencah zadnjih mesecev se zdi, kot da se zahodnih držav polašča nova dinamika, nekakšno redno menjavanje vladnih in opozicijskih strank na oblasti. Nihče več se ne more prav dolgo obdržati na stolčku in nobena stranka ni nepremagljiva, vsaka oblast pa v nekaj letih prehodi pot od velikega zmagoslavja do popolnega poloma. Razlog za to je na enem izmed predvolilnih soočenj morda ubesedil Trump, ko je s svojim tipičnim gizdalinskim nasmeškom izzval predsednika Bidna: »Zadeva je preprosta – ali ljudje danes živijo bolje ali slabše, kot so na začetku vašega mandata?« Iste besede sta nato na predvolilnih soočenjih z enakim gizdalinskim nasmeškom ponovila Matej Tonin in množica drugih opozicijskih kandidatov po Evropi. Vprašanje spravlja vladajoče v zadrego, saj ne morejo odgovoriti, da živimo bolje, ne da bi s tem užalili znaten del volivcev. In ker vsaka vlada nosi breme odgovornosti za relativno zmanjšanje kupne moči in socialne varnosti dela prebivalstva, je vsako vlado treba zamenjati. Pri tej predvolilni taktiki pa se postavlja novo, težje vprašanje: se bo kakšna politična stranka sploh še lahko pohvalila, da so stvari boljše, kot so bile pred njenim prihodom na oblast?

Politiki bodo morda še nekaj časa lahko govorili, da gre gospodarstvu bolje, da gre bolje delu prebivalstva, a to bo veljalo za vse manj ljudi in vse krajše cikle. Nič od tega pa ne bo moglo zasenčiti dejstva, da živimo v obdobju civilizacijskega zatona. Vsi smo že videli katastrofalne napovedi klimatologov, vsi spremljamo brutalne in na neuspeh obsojene vojne svojih zavezništev, vsi občutimo počasno kolapsiranje javnih sistemov, medtem pa v rekordni vročini brišemo saharski pesek z avtov in ob grmenju panično preverjamo telefone, ali ni za našo regijo spet razglašen rdeči alarm. Dolga desetletja je veljala predpostavka, da se bo s širitvijo trgov samodejno zviševala tudi življenjska raven zahodnega srednjega sloja, ki bo stabilna volilna baza kapitalističnih strank. Na tej predpostavki linearnega napredka je temeljilo vse njihovo komuniciranje in družbeni dogovor z množicami. To nenehno zviševanje standardov pa v času podnebnih sprememb in nizke profitabilnosti ni več samoumevno. Tudi kjer obstaja, prihaja z vse višjo ceno za ljudi in okolje, v paketu s travmatičnimi katastrofami in moralnimi kompromisi. Tako so se stranke znašle v novem obdobju, ko morajo namesto državam v vzponu vladati državam v zatonu.

Jasno je, da bo politika te nove dobe radikalnejša. Nekatere desne stranke so se na to že pripravile in se namesto na izboljšanje življenjske ravni osredotočajo na zadovoljevanje čustvenih potreb zaskrbljenih ljudi. Ponujajo jim mesijansko vizijo odrešenja, zmago dobrega in kaznovanje sovražnikov – vse čustvene kompetence, ki jih človek potrebuje za življenje v bunkerju. A radikalizirala se je tudi sredina in posvojila program radikalnega zanikanja stvarnosti. Liberalni center se oklepa ideje nenehnega izboljševanja življenjske ravni, ki pa jo lahko ljudem proda le tako, da ohranja posledice zatona daleč od oči. To je tista shizofrena politika, ki kupuje oglase s slogani o »varni, zeleni, digitalni Evropi«, hkrati pa pošilja morilsko vojaško tehnologijo na državne meje in tuja bojišča. To je politika, ki pridiga »pravični prehod«, medtem ko pušča žrtve poplav brez strehe nad glavo. Zatona seveda ne morejo skriti, lahko pa izpred oči javnosti umaknejo njegove žrtve, cenzurirajo moteče posnetke in izrinejo revne na obrobje. Sredinska politika je zmerna zgolj v razmerju do še radikalnejše desnice.

Leve stranke so tako postale novi zmerni center, ki lahko ponudi zatočišče pred najhujšimi ekscesi desničarjev in liberalcev – takšno logiko smo ravnokar videli na delu v Franciji. A tudi levica zares ne ponuja alternative, saj njeni programi temeljijo na enaki predpostavki o stabilnosti in rasti kupne moči – le distribucija te stabilnosti in kupne moči naj bi bila malo pravičneje razporejena. Seveda v današnjih okoliščinah takega programa ne morejo uresničiti, ker rast profitov temelji ravno na povečanju izkoriščanja, noben ukrep pa ne bo ustavil vse hujših ekoloških turbulenc. Tudi po mandatih levih strank večina ljudi torej ne more zares živeti bolje, so pa lahko nad njimi toliko bolj razočarani. Evropska in ameriška politika tako postajata ogledalo družbe v zatonu – nenehno sosledje ponesrečenih rešitev, zanikanja, skakanja iz krize v krizo. Volitve bodo postale vse hitrejši vrtiljak ostarelih tehnokratov in pobalinskih fašistov, ki nam bodo vsak na svoj način neuspešno dokazovali, da v resnici živimo bolje.

V eseju Upravljanje zatona se filozof Jacob Blumenfeld sprašuje, kako bi ljudje živeli, če bi namesto nenehnega reševanja zavožene sedanjosti dejansko sprejeli, da smo prišli do konca nekega zgodovinskega cikla in da bodo današnji političnoekonomski odnosi morali umreti. Zamišlja si »politiko obnove«, novo družbeno ureditev, ki se sooči s tem zatonom in usmerja vse naše potenciale v popravljanje ekosistema in zagotavljanje možnosti za preživetje. To bi pomenilo odpoved dosedanjim idejam o dobrem življenju in postavitev povsem novih – premik od vprašanja, »ali živimo bolje kot pred štirimi leti«, k vprašanju, »ali smo v zadnjih štirih letih naredili kaj koristnega za preživetje človeštva in drugih živih bitij«. Zveni strašno, a ne bi smelo biti tako. Prebivalci Slovenije imamo s tem že nekaj izkušenj – samo pomisliti moramo na zanos, ki smo ga doživeli med množičnimi akcijami obnove po lanskih poplavah, ko smo izstopili iz vsakdanje delovne tekmovalnosti in odtujene potrošnje ter z lopatami v rokah na čisto nov način doživeli delo in odnose. Si je torej res nemogoče zamisliti trajno družbeno mobilizacijo za preobrazbo okolja, proizvodnje in potrošnje? Ali bi takšno spremembo ureditve res občutili kot odpoved ali bi prišla kot odrešitev od bremena našega vse bolj zlaganega načina življenja? Morda pa je Adorno zadel v polno, ko je prerokoval, da »zatona Zahoda ne more ustaviti nekakšen kulturni prerod, pač pa utopija, ki je že skrita v sami podobi tega zatona«.