Komentar / Kratka zgodovina neodstranljivega zamaška

N'toko

2. 8. 2024  |  Mladina 31  |  Žive meje

Verjetno se večina prebivalstva Slovenije spominja, s kakšnim začudenjem smo gledali plastenke z vodo, ko so se prvič pojavile na trgovinskih policah. Zakaj bi kdo kupoval vodo v plastični flaši, ko pa prihaja sveža in hladna iz pipe zastonj? Vso zgodovino nam je uspelo ostati hidrirani z uporabo kozarcev, steklenic in čutar, zakaj bi spremenili navado? Pa vendar je bizarna iznajdba vztrajala, podjetja so jo agresivno tržila (»Zala, tvoja druga pipa!«), pijače v plastenkah so zasedale čedalje več prostora v trgovinah, naselile so se v hladilnike na delovnih mestih, ponujali so nam jih na poslovnih in športnih prireditvah … Tako smo postopoma sprejeli še en košček ameriškega načina življenja – neekonomičen, umazan in drag način hidracije, ki za firme ustvarja dobičke, kjer prej niso obstajali. Ne samo da smo ponotranjili to potratno navado, ampak brez nje ne znamo več živeti – z nedavno raziskavo so ugotovili, da 15 odstotkov vprašanih pije vodo izključno iz plastenk.

Ko države dopuščajo neregulirano proizvodnjo in trženje škodljivih izdelkov, vedno sledi dizaster – v tem primeru okoljski. Vsak lahko na spletu prebere absurdne globalne statistike o plastiki, zgolj za okus pa navedimo, da človeštvo danes na dan porabi 1,3 milijarde plastenk, ki nato za razgradnjo potrebujejo 450 let. Ker se reciklira le majhen delež teh smeti, naj bi bilo v oceanih do leta 2050 več plastike kot rib. Velik delež tega so plastenke, polnjene z vodo, torej z vseh vidikov nepotrebni izdelki. Teh plastenk seveda ne potrebujemo ljudje, potrebuje jih kapitalizem – vrednost industrije plastenk naj bi v prihodnjih sedmih letih zrasla s 64 milijard dolarjev na 103 milijarde, proizvodnja pa se bo vsako leto povečevala.

Šele ko je postalo očitno, da se bomo brez ukrepanja zadušili v lastnih odpadkih, so se začeli prebujati državni regulatorji … žal prepozno, saj očitno ni nobena politična sila kos Coca-Colini in Nestlejevi lobistični moči. Tako smo namesto prepovedi plastenk, ki bi pristrigla peruti korporacijam, leta 2019 dobili evropsko strategijo za plastiko, ki naj bi predstavila »močan poslovni argument za spremembo načina, kako oblikujemo, proizvajamo, porabljamo in recikliramo izdelke v EU …«. Povedano drugače, EU onesnaževalskim podjetjem obljublja poslovne spodbude, da bi vse večje količine plastenk sčasoma postale primerne za recikliranje. Ponuja se jim priložnost zaslužiti z »zeleno preobrazbo« sicer povsem nepotrebnih izdelkov. Nekaj let kasneje vidimo predvidljiv rezultat business-friendly strategije: tudi če spregledamo goljufanje, ki ga korporacije izvajajo z lažnimi etiketami, in verjamemo, da se je res malenkostno povečal odstotek materialov, ki jih je mogoče reciklirati, se skupaj z rastjo absolutnega števila plastenk povečuje tudi absolutno število nerecikliranih. Ukrepi EU delujejo podobno, kot bi poskušali s čajno žličko preusmeriti tok Niagarskih slapov.

Od množice ukrepov, ki so jih pompozno predstavili leta 2019, je tako v praksi zaživel le tisti, ki najbolj komično uprizarja nesposobnost EU pri spoprijemanju s korporacijami: neodstranljivi zamaški. Govorimo seveda o obveznem pritrjenem pokrovu plastenk, ki je letos jezil kupce širom po Evropi. Za evrobirokrate je novi zamašek »revolucija v zelenem oblikovanju« in »inovativni preboj« – način, kako prevzgojiti glupe potrošnike, ki vsevprek zgubljamo pokrovčke in jih ne recikliramo skupaj s plastenkami. Za potrošnike pa je novi zamašek naprava, ki ti pri vsakem požirku iz plastenke ledene kave ali jogurta zlije še en požirek po majici in hlačah. Je naprava, zaradi katere moraš vedno držati plastenko vode z obema rokama – z eno držiš flašo, z drugo pa odmikaš kos plastike, ki ti med pitjem drsi v usta. Naprava, ki jo ob odpiranju plastenk poskušaš odtrgati, odščipniti ali odgrizniti, samo da bi se je rešil. Tako smo se letos bistveno več časa pritoževali nad regulatorji iz Bruslja, ki so nam vsilili to neumno rešitev, kot nad korporacijami, ki so ustvarile problem. Direktiva o zamaških je s svojo nesmiselnostjo verjetno izničila leta kampanj EU o »odgovorni potrošnji«.

Podobno dinamiko vidimo pri vsem ubadanju z okoljskimi problemi. Politiki ne morejo prisiliti velikih gospodarskih igralcev k zelenemu prehodu – edini način, da lahko sprožijo spremembe, je, da onesnaževalcem ponudijo priložnost za še večje zaslužke. In ker niso zmožni zatreti virov onesnaževanja, ker ne zmorejo reči »Nič več plastenk!« ali »Nič več fosilnih goriv!«, se osredotočijo na majhne kozmetične ukrepe – dobesedno na zamaške in slamice – in jih preoblečejo v aktivistični žargon okoljske ozaveščenosti. Prebivalci seveda nismo tako neumni, da ne bi prebrali absurdne performativnosti tovrstnih ukrepov. Tako kot smo med korono vedeli, da ne rešujemo življenj z nošenjem maske med sprehodom po gozdu, tudi zdaj vemo, da z zamaškom, potisnjenim na obraz, ne rešujemo oceanov. Več ko je takšnih kvazirešitev, ki so usmerjene v vedenje potrošnikov, medtem ko korporacije kujejo rekordne dobičke, večje je nezaupanje v projekt zelenega prehoda.

Če bi stranke dejansko želele doseči »spremembo načina, kako oblikujemo, proizvajamo, porabljamo in recikliramo izdelke v EU«, bi morale ubrati drugačno pot. Namesto da nas nagovarjajo kot apolitične potrošnike in pasivne prejemnike njihovih blagohotnih direktiv, bi nas morale obravnavati kot nujne akterje v vojni proti korporacijam. Ne, ni dovolj, da recikliramo zamaške – vsak politik, ki z zelenim prehodom misli resno, bi danes moral spodbujati množice, naj gredo na ulice, in delavce k štrajku, da bi si zagotovil podporo v boju proti onesnaževalskim lobijem. Žal imamo tudi na levem polu preveč politikov, ki raje preživljajo čas z direktorji kot z delavci in ki raje sklepajo kupčije, kot pa organizirajo boje.

Danes imamo vse več dokazov, da je takšna politika kratkega daha. Kdor nas obravnava izključno kot plehke in impulzivne potrošnike, naj se tudi navadi, da bomo na plehek potrošniški način zavračali njegove polovičarske ukrepe.