Komentar / Paranoja

N'toko

16. 8. 2024  |  Mladina 33  |  Žive meje

V Sloveniji smo se navadili v rednih presledkih poslušati, da naši zapori pokajo po šivih. Še najhuje je menda na Povšetovi, kjer so zmogljivosti 200-odstotno zasedene, utesnjene in pregrete celice pa si deli kar po šest pripornikov. Razmere so kritične, prihaja do izgredov in štrajkov, pazniki dajejo odpoved, oglašajo se mednarodni nadzorniki človekovih pravic. Opazovalec bi seveda pomislil, da se zapori polnijo, ker se Slovenija spoprijema s hudim porastom kriminala, a še zdaleč ni tako. Abotno stanje v kazenskih zavodih izhaja izključno iz enega dejavnika, to je pospešeno zapiranje tujcev. Od leta 2018 je delež tujcev v zaporih zrasel z 18 odstotkov na 47, na Povšetovi je njihov delež že kar 61-odstoten. Naša država je torej nenadoma začela zapirati tuje državljane s takšno ihto, da ji noben javni sistem ne more slediti.

Ta trend je v celoti odraz novih migracijskih politik. Po pretresih begunske krize leta 2015 so se evropski voditelji pustili prepričati, da bodo z ostrimi ukrepi proti prevoznikom ljudi obstale tudi migracije same. Tako je naša policija pod vodstvom ministra Poklukarja že leta 2018 začela množično zapirati domnevne tihotapce, Janševa vlada pa je raztegnila trajanje kazni na tri do 15 let. Zapori so se hitro napolnili, nezakonitih migracij pa ni bilo zaradi tega nič manj. Lov na tihotapce je v praksi namreč bolj policijska igra s številkami kot pa boj proti »hudodelskim združbam«. Policija blizu meje zajame skupino beguncev, ki iščejo azil, in med njimi enega določi za organizatorja odprave. Obtoženec se nato znajde v priporu, dodeljen mu je odvetnik po uradni dolžnosti, ki mu svetuje, naj krivdo prizna in si tako skrajša trajanje kazni. Izkaže se, da je med vsemi kazenskimi postopki najlažje do obsodbe pripeljati prav ljudi, obtožene tihotapstva – ljudi, ki so komaj stopili v državo, ki ne razumejo jezika in ki so na smrt prestrašeni. Policist lahko brez posebnega napora tako rekoč vsakega begunca spremeni v mafijskega kolovodjo in pokaže svojemu komandirju uspešno izvajanje nalog, komandir se z uspešno statistiko pohvali ministru, ta pa evropski komisiji. Koga briga, če je zato gneča na Povšetovi.

Podobna logika obsodb tujcev seveda velja tudi pri drugih kaznivih dejanjih: bistveno lažje je obsoditi tujca kot slovenskega državljana. Vsak tožilec vam bo potarnal, kako težko je spraviti za zapahe obtoženega posiljevalca ali roparja. Slovenski obtoženec bo poklical družino, si uredil odvetnika in skrbno varoval svoje pravice, sojenje bo trajalo leta, ta čas pa bo preživel na prostosti. Primerjajte to s tujim obtožencem, ki nima v Sloveniji koga poklicati. Kriminalist mora predenj zgolj položiti obtožnico v slovenskem jeziku, ki je ta ne razume, in mu ukazati, naj jo podpiše, pa je postopek malodane zaključen. Sodnik mu medtem seveda odredi pripor, saj je kot tujec vedno »begosumen«. Odkar spremljam tovrstne postopke, sem videl, s kakšno srhljivo lahkoto se tujcem nalagajo leta v kaznovalnih zavodih, ne da bi sploh razumeli, česa so bili obtoženi – poznam alžirskega državljana, ki je sedel dve leti, ker je v Centru za tujce brcnil v vrata in so se uradne osebe »počutile ogrožene«. Vsi ti zaprti ljudje pa se štejejo za uspeh sistema – policisti, tožilci, sodniki in odvetniki po vseh veljavnih merilih uspešno opravljajo svoje delo. In tako pravosodni sistem po lastni inerciji vsako leto skoraj podvoji število tujih zapornikov.

Pritiski na kazenski sistem kakopak prihajajo tudi od drugod. Če spremljate slovenske medije, boste dobili vtis, da so tuji zločinci Ljubljano spremenili v svetovno prestolnico kriminala, policija pa dovoli prav vse. Ko država lovi tihotapce, uredništva lovijo klike, pri čemer je prikazen podivjanega tujca najboljša vaba. Če ima urednik pred sabo 50 dnevnih policijskih novic za v črno kroniko, bo v ospredje postavil tisto, v kateri nastopa temnopolti moški – še toliko bolje, če je zlikovec obtožen spolnega napada. Mediji ob vsaki priložnosti radi pritisnejo na nevralgično točko družbene psihe, kjer se stikata spolnost in nacionalizem, kjer je mogoče obuditi šovinistične gone po varovanju »naših žensk«, kjer je mogoče uprizoriti fantazije o obrambi naroda pred otomanskimi posiljevalci … Na naslovnicah še posebej poudarjajo državljanstvo osumljenca, začinijo pa jih s simboličnimi podobami spolnega nasilja, ob katerih se lahko javnost naslaja. Ni važno, ali je novico ustvarila Nova24TV in je njen vir anonimni neonacistični profil na omrežju X – pri izmišljenem posilstvu v Tivoliju ali neobstoječem avtobusnem napadu na deklico smo videli, s kakšnim veseljem mainstreamovski mediji poobjavljajo takšne novice, ki generirajo klike, tudi ko se izkažejo za laži. Ni važno, ali jih pri tem usmerja politična agenda ali slepi nagon požrešnega kapitalista, posledica teh vsebin je pritisk na politiko, policijo in sodišča, da uprizorijo še udarnejši lov na tujce, da so postopki še bolj nekorektni in kazni še bolj krute.

Razmere v zaporih pa niso le produkt zavoženih sistemov, navsezadnje so odraz globoke paranoje, ki se polašča evropskih vladajočih razredov. Ti ne vejo, kako se odzvati na žgoče krize, namesto vizije prihodnosti jim ostajajo le divji strahovi ob izgubljanju nadzora. Te eksternalizirajo v podobo tujcev in jih kot poblazneli svečeniki obredno zapirajo, izganjajo in ponižujejo, da v družbi zakuhajo stanje spolno nabite nacionalistične ekstaze. Še najbolj slikovito nam to stanje duha uprizarja Velika Britanija, katere politiko zadnjih let lahko opišemo zgolj kot politiko paranoje – njeni vladajoči ljudem ne ponujajo ničesar razen vse bolj skrajnih načinov, kako se izolirati pred svetom in izgnati prišleke. Desetletja krvoločnih medijskih naslovnic in brutalnih politik do tujcev so britansko družbo pripeljala do vrelišča, ko lažne novice poganjajo množice v spiralo rasistične histerije, ko pobesnele horde ob salutiranju Hitlerju razbijajo migrantske soseske in požigajo mošeje. Neverjetno hitra rast hujskaških naslovnic in performativnih aretacij tujcev pri nas bi lahko bila v opozorilo, da nam slovenska politika naglo utira pot v britansko stvarnost.