Komentar / Razdružena desnica

N'toko

25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Žive meje

Po mesecih afer, škandalov in petelinjih bojev v levoliberalnem bloku smo letos končno dočakali tudi razprtije na desnici. Navadili smo se že na to, da so Levica, Svoboda in SD v nenehnem medsebojnem spopadu in da se katerikoli funkcionar lahko znajde v nemilosti, za desnico pa je veljal stereotip o notranji disciplini – da so desni aparatčiki vedno postrojeni in usklajeni glede vsake poteze. Zato smo tudi težko sprocesirali odhod Anžeta Logarja in druščine iz SDS. Prevladujoč odziv javnosti je bil, da je vse to zrežiral Janša, da Logar ni zares odšel, ampak se je samo pretvoril v elektoralnega podtaknjenca, ki bo Janši pomagal sestaviti vlado. Tudi ko smo brali Janševe strupene napade na Logarjev politični projekt (ni kaj, treba mu je čestitati za izvirno izpeljanko »LAŽ – Lista Anžeta Logarja«), nismo zares verjeli, da so se možakarji razšli. Podobno tudi nismo verjeli v javno obračunavanje SDS z Novo Slovenijo. Če se desnica razceplja, je to zgolj zato, da bi se lahko sestavila na novo.

Intuicija opazovalcev je po vsej verjetnosti pravilna. Ne zato, ker bi na desnici vladala brezhibna složnost in bi bil vsak prepir v resnici vnaprej dobro premišljena šahovska poteza – osebne ambicije in zamere so lahko povsem realne, Janša pa si zagotovo ni želel odhoda svojih najvidnejših poslancev. To pa ne pomeni, da ne bodo užaljeni odpadniki v praksi dejansko funkcionirali kot sateliti SDS. V nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi državami se pri nas niso povzpele nove populistične stranke, ki bi konkurirale etablirani desnici, ampak je SDS ostala trdno na položaju desnega hegemona, v senci katerega poteka vsaka politična kariera. Kdor bo hotel biti blizu oblasti, bo moral paktirati z Janšo, in kdor bo paktiral z Janšo, bo pač deloval pod njegovimi pogoji.

Slovenija ni dobila svojih AfD, Bratov Italije, Švedskih demokratov, ni dobila Marine Le Pen ali Nigela Faragea, ki so na krilih protimigrantske histerije prileteli v parlamente in tam izpodrinili tradicionalne desne igralce. Pri nas je val ksenofobije uspelo unovčiti SDS sami – bila je prva, ki je šla do konca v razplamtevanju sovraštva in poskrbela, da je nihče ne more prehiteti po desni. Tako so vsi ostali poskusi desnega populizma pri nas izpadli kot bedni posnetki – kje so danes Brščič, Šiško, Stojanovič, Jelinčič … kje so SLS in Lista Bojana Požarja? V sobi s SDS je za vse njih zmanjkalo kisika. Anže Logar je očitno razumel vsaj to, da v tekmi desnega populizma ne more premagati mojstra, in si je zamislil strategijo prehitevanja Janše po sredini.

Logarjeva obljuba volivcem zato ni civilizacijska vojna in zgodovinski obračun z nasprotniki, ampak »normalizacija desnice«. S svojo kandidaturo želi nagovoriti zmernega desničarja, človeka, ki je »upehan od politike PROTI« in si ne želi ničesar drugega kot mavrično koalicijo levih in desnih strank. Dilema je tu očitna: če bi bilo teh mitoloških zmerno desnih volivcev dovolj, bi jih zagotovo poskušala s svojimi kampanjami zajeti že SDS. Toda v Evropi danes z razlogom nihče ne ustanavlja novih zmerno desnih strank. Nismo več v 90., ko bi bilo mogoče sanjariti o levo-desnem partnerstvu; kot je pravilno zaznal Janša, politično življenje na Zahodu danes poganjajo kulturni antagonizmi, in platforme sodelovanja med nasprotnimi poli lahko zaživijo zgolj v zakulisju dnevnopolitičnih bojev. Povedano drugače: desničarji in liberalci znajo še kako dobro sodelovati, to vidimo pri projektu JEK 2 – a če naj bi imele stranke kako volilno privlačnost, ljudje tega ne smemo videti.

Logar tako nagovarja popolnoma fiktivnega volivca, za katerega je ustvaril fikcijo stranke in fikcijo programa … en sam velik nič. Tako v trenutku, ko so ga mediji izstrelili v središče političnega vesolja, ni zmogel dati od sebe drugega kot neznosno monotone intervjuje, v katerih ni povedal ničesar – niti tega, zakaj izstopa iz SDS in v čem se od nje razlikuje. Komu je torej namenjen politični projekt, ki se postavlja proti Janši in hkrati vnaprej zagotavlja, da bo Janši pomagal sestaviti vlado? Z njim ne morejo biti zadovoljni ne Janševi podporniki ne njegovi nasprotniki – ti dve kategoriji pa sta že vsaj od leta 2008 praktično edini politični identiteti, ki v Sloveniji še obstajata, pa če je to Logarju všeč ali ne.

Če kaj, lahko Logarju pomaga nesposobnost novega starega predsednika NSi Mateja Tonina, ki mu kar ponuja glasove svoje stranke. Ta se je očitno odločila, da bo vendarle poskusila s prehitevanjem Janše po desni – v svojem govoru na strankinem kongresu je Tonin večino prostora namenil zlajnanim kulturnobojnim klišejem o ilegalnih migracijah, izgubi slovenske identitete in o petkovih kolesarjih … kot bi bili še vedno v letu 2020! Tonin je eden izmed tistih politikov, ki preveč spremlja ameriška družbena omrežja in se mu zdi, da mora kot vodja »stranke podjetnikov« izvajati imitacijo Elona Muska v svojem anti-woke obratu. Deluje kot tisti republikanski politiki, ki so poskušali z na spletu naučenim populizmom prekositi Trumpa v radikalnosti in pri tem niso izpadli kot mačoti, ampak kot asocialni čudaki. V vlogi ljudskega agitatorja je približno tako prepričljiv, kot je bil prepričljiv v vlogi vojaka, ko so ga za fotosešen pustili sedeti na tanku.

V tednih, ko naj bi se rojevala nova desna sredina, je v medijih zares blestel le Janez Janša. Mojster javnega komuniciranja je nanju zlival svoje najbolj hudomušne žaljivke, samooklicana reformatorja konservativne Slovenije pa nista premogla niti toliko karakterja, da bi poskušala iz te interakcije iztisniti kak viralen tvit … še ko sta bila polita z gnojnico, sta vztrajno ponavljala, da bosta šla v koalicijo s SDS. Težko bi dobili bolj realen prikaz dejanskega razmerja moči. Ne, nobenega svežega vetra ni – slovenska desnica ostaja dolgočasen resničnostni šov, ki temelji na karizmi enega samega igralca, preostali nasprotniki pa se ne znajo niti pošteno skregati.