Komentar / Ljubljana in Trst

N'toko

8. 11. 2024  |  Mladina 45  |  Žive meje

Odkar ne potujem več po svetu, je zame vsak premik zunaj mojih standardnih punktov neke vrste kulturni šok. Prejšnji teden sem tak šok doživel celo v Trstu, ki je komaj uro stran od mojega doma in sem ga obiskal že ničkolikokrat. Po dolgi hibernaciji v Ljubljanski kotlini se mi je mesto, ki je kulturno in zgodovinsko tako domače, začelo kazati kot povsem tuje, celo eksotično. Tudi če sem odmislil mediteransko okolje in kulturo, se nisem mogel otresti občutka, da tu obstaja nekaj, česar v slovenski prestolnici ne poznamo. Ulice in trgi so si v marsičem podobni, avstro-ogrska arhitektura prevladuje v obeh krajih, lokali in množice turistov so enaki … a na nobenem še tako zakotnem predmestnem vogalu ne bi mogel spregledati velikanske razlike med življenjem v Trstu in v Ljubljani.

Naprezal sem oči in čutila, da bi odkril to skrivnostno substanco, ki dela mesto posebno, toda slika se mi je začela sestavljati šele, ko sem opazil, česa vse v Trstu ni. Na glavnih trgih nisem videl nobenega H & M ali McDonalda, nikjer sledu trgovin DM in drugih verig, ki so stalnica na promenadah srednjeevropskih mest. Nikjer nisem našel jumbo plakatov, nobena fasada ni bila namenjena reklami za parfume ali nogavice, noben veliki oglas me ni napotoval v ta ali oni nakupovalni center. Seveda najdeš vse te mednarodne trgovine in oglase tudi v Trstu, a so se prisiljeni prilagoditi okolju – Zara, ki ji je Ljubljana namenila osrednji položaj, v Trstu deluje kot neopazen lokalni butik z majhnim napisom in skorajda neopazno izložbo. Namesto sterilnih korpoizložb po ulicah vijugajo lokalni biznisi, prodajalne, kafiči, špecerije, gostilne in štanti, najpogosteje pod zbledelimi napisi, ki delujejo kot iz šestdesetih let prejšnjega stoletja in imajo nezmotljiv lokalni značaj. Trst ni drugačen zaradi tega, kar je v zadnjih letih zgradil, ampak zaradi tega, kar je ohranil. V njem dihajo regionalna proizvodnja, obrt in trgovina.

Seveda lahko pri takih opažanjih hitro zapademo v romantiziranje … Mesta čez mejo niso nič manj žrtev globalnega kapitalizma kot ves preostali svet, nič manj niso dovzetna za grobo turistifikacijo in gentrifikacijo (in seveda brisanje slovenske dediščine), le z eno pomembno razliko: temu procesu dajejo tudi svoj pečat. V kapitalistično konzumacijo so pomešane lokalne znamke, moda, obutev, hrana, avtomobili, motorji, kava in ničkoliko izdelkov, ki jih izdelujejo in uporabljajo predvsem domačini. Proizvodnja in potrošnja, torej vsakodnevne aktivnosti prebivalcev, sta tisti, ki dajeta mestom kulturno identiteto, ne pa stavbe in kipi … vse kulturno življenje, od galerij do fuzbal klubov, izvira iz tega, kaj ljudje ustvarjajo na delovnih mestih. Če iščemo razliko med Trstom in Ljubljano, se moramo torej vprašati, kateri izdelki dajejo identiteto slovenski prestolnici. Okoli česa je organizirano kulturno življenje Ljubljančanov?

Ugotovili bomo, da je seznam podjetij, ki prodajajo lokalne izdelke za lokalce, izjemno kratek. Temu se še najbolj približa Pivovarna Union – tovarna, ki so jo prodali Heinekenu in zdaj ustavlja proizvodnjo. V Ljubljani je pravzaprav bistveno lažje sestaviti seznam ikoničnih lokalnih obratov in prodajaln, ki so nehali delovati, kot pa tistih, ki živijo. Od Cukrarne do Šumija, od Roga do Tobačne, od Žita do Metalke do Kraša (še zadnjo znamenito prodajalno so lastniki pregnali s Čopove ravno pred tedni) … vse najznačilnejše točke lokalne proizvodnje in potrošnje so postale luksuzna stanovanja in generični kongresni centri. Vsak kvadratni meter mestnega jedra je bil odprodan tujim franšizam in nepremičninskim špekulantom, mestno obzorje pa so kolonizirali njihovi oglasi – tako smo eno redkih mest, ki so po obnovi osrednje avenije celotno sprehajališče uokvirila v bleščeče Europlakatove reklamne zaslone, ki pešce vabijo v McDonald’s … Zdaj podobna obnova čaka tudi Namo in mestno tržnico. Središče je tako postalo kulturno mrtev oglaševalski prostor, ki se v ničemer ne razlikuje od drugih srednjeevropskih tourist-trapov; če je kaj po naključju označeno kot »domače«, je to zgolj z namenom navijanja cene, kulturno življenje domačinov pa poteka med parkirnimi hišami v BTC-ju.

Poslovni model Ljubljane ne temelji več na nobeni lokalni proizvodnji, trgovini ali obrti, pač pa na odprodaji zemljišč bogatim vlagateljem, peščica proizvajalcev, ki se gnetejo v industrijski coni, na mestu ne pušča nobenega kulturnega odtisa več. A prestolnica, ki so jo oblasti spremenile v finančni instrument bogatih, seveda trči ob problem: od kod naj črpa identiteto, ko v njej nič več ne nastaja? Kaj je lahko posebnega na mestu, ki je izgnalo vse avtohtone veščine in svoje kulturno življenje vzpostavilo na uvažanju tujih potrošniških trendov? Povedano drugače: kaj naredi Ljubljančana Ljubljančana, če to ni nekaj, kar Ljubljančan počne? Če lahko v takšnih razmerah zraste kakšna identiteta, je to zgolj identiteta, postavljena na zanikanju: si Ljubljančan, ker nisi Mariborčan. Si domačin, ker nisi tujec. Si Slovenec, ker nisi temnopolt. To je esencialistična identiteta, ki jo hrani sovražni odnos do drugega.

Ni naključje, da je lokalpatriotska navijaška kultura vse bolj zlita s skrajno desnimi idejami ali da občinske politike širom po Sloveniji vse bolj temeljijo na protimigrantski retoriki … Od kod drugod pa naj domačini črpajo občutke pripadnosti? Prav tako ni naključje, da se državne oblasti vse bolj zatekajo k nacionalizmu, da pomanjkanje organske ljudske kulture kompenzirajo z obujanjem kvazitradicij in obsesivnim reševanjem slovenskega jezika (»Vaše apple naprave bodo spregovorile po slovensko!«). Odsotnost materialne podstati za lokalno identiteto prekrivajo z vse večjimi zastavami in spomeniki, slovenska mesta pa spreminjajo v muzeje samih sebe. Trst, ki ima svojo lastno zgodovino fašizma, vseeno lahko vzamemo kot lekcijo, da identiteta nekega kraja ne izvira iz genetske slike njegovih prebivalcev – multikulturno mesto, kjer je populacija tujcev z vsega sveta bistveno večja kot v Ljubljani, je hkrati ohranilo lokalno samosvojost, o kakršni lahko najlepše mesto na svetu le sanja.