Grega Repovž

20. 12. 2024  |  Mladina 51  |  Uvodnik

Uvodnik / Mislijo resno

Besede Žana Mahniča, poslanca SDS, je treba vzeti zelo resno. Čeprav možakar na prvi pogled deluje zgolj agresiven in zaletav, takih pa smo med poslanci SDS v preteklih letih videli že veliko – prvi v seriji teh agresivcev je bil Ivo Hvalica, nato je njegovo delo prevzel Branko Grims ... –, je eden najbližjih sodelavcev in vernikov Janeza Janše. Njegova današnja samozavest pa je podložena, kot priznava tudi sam, z zmago Donalda Trumpa v Ameriki. In Mahnič ima prav. Trump je dal poriv vsem avtokratom, vsi ga bodo zdaj posnemali, vsi čutijo, da je njegov koncept ponovnega naskoka na oblast ponovljiv.

Janša se že vede, kot da se mu godi »krivica«, kakršno je doživel že Trump, hoče sesti na njegov vlak. Seveda se dejansko nobenemu od njiju ne godi krivica, Janša se pred sodiščem zagovarja zaradi zelo očitnega suma korupcije, svojo politično moč naj bi bil zastavil, da je »za dva črna, dva bela« dobil vsaj pol stanovanja – ko je bil predsednik vlade. Je lahko huje? Lahko politik pade še nižje? Najbolj grozno je, da ne govorimo o politiku nižjega ranga, ampak se je za ta posel dogovoril kar predsednik vlade – ne pa neki pogoltni državni sekretar, kot je to običajno. V tem smislu ima Mahnič prav: ne Janši ne Trumpu ni sveto čisto nič. Vedno znova gre pri obeh za denar – le da se Janša pri tem dela, da mu denar nič ne pomeni. Na srečo ga sem in tja njegovi lastni prijatelji slikajo na različnih jahtah in podobno.

Katere besede Žana Mahniča moramo vzeti resno? Napoved, da bodo obračunali s sodniki, tožilci, policisti … ko pridejo nazaj na oblast. »Vodjo tožilstva Katarino Bergant in pa predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića bi bilo treba odpeljati z lisicami že prejšnji teden.« In: »Prišel bo čas, ko se bo tudi sodnikom in tožilcem sodilo v njihovih sobanah.« Morda se zdi, da so te izjave enake ali podobne, kot jih izrekajo Janša in člani te stranke že 30 let. Niso. A ne samo to: resno mislijo. Napovedujejo pohod po institucijah.

Kazenski zakonik v 286. členu prepoveduje vsakršno uporabo fizične sile, grožnje ali ustrahovanja z namenom, da bi posameznik vplival na opravljanje uradnih dolžnosti uradnih oseb v pravosodju, v organih odkrivanja in pregona v zvezi s kazenskim postopkom. Za kršitev je predvidena kazen do petih let zapora. Pri teh izjavah gre brez dvoma za pregonljivo kaznivo dejanje – le da se pri nas tovrstni govor in grožnje skorajda ne preganjajo. Nihče se noče izpostaviti, tako rekoč nihče si noče s tem mazati rok. »Če se ozremo na tožilsko in sodno prakso na področju javnega spodbujanja sovraštva in ostalih deliktov iz sovraštva, ugotovimo, da je Slovenija ena od oaz nekaznovanega sovražnega govora,« opozarja profesorica prava Barbara Rajgelj.

Da, vse to se dogaja zato, ker se nihče noče spoprijeti s to agresijo, v tej državi vsi čakajo, da bo posamezen vihar, ki ga povzroči SDS, minil sam. Ampak ne bo. Dejansko se zato, ker se temu nihče ne postavi po robu, ker so tiho profesorji na fakultetah, tožilci, sodniki, intelektualci, ker so tiho njihove organizacije, ker so navsezadnje pretežno tiho tudi novinarji in mediji, pa čeprav so med tistimi, ki jih SDS najbolj grobo napada, ta govorica uveljavlja, gosti, postaja normalna, normalna v mestu in na vasi, dejansko ji daje ta molk legitimnost in jo krepi. In ko se nekdo tem agresivcem postavi po robu, kot se je na primer pred tednom dni predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič uprla nedostojnemu in napadalnemu vedenju poslanca SDS Andreja Hoivika, je deležen začudenja.

A vrnimo se k razmišljanju Barbare Rajgelj (navajamo ga iz članka Luke Volka Sodilo se jim bo v njihovih sobanah!). Se bodo spet vsi delali, da se ni nič zgodilo in da se nič ne dogaja? Bo kdo vložil ovadbo zoper Mahniča in Janšo zaradi njunih besed? Tožilci? Sodniki? Policija? »Bodo to spet nevladniki?« je neposredna Barbara Rajgelj. »Ali pa je morda čas, da dolžnost, da prevzamejo odgovornost za stanje pravne države, zahtevamo tudi od tistih, ki imajo na tem področju največ moči: od odvetnikov, notarjev, sodnikov, tožilcev, državnih odvetnikov, profesorjev in raziskovalcev na pravnih fakultetah, pa tudi od institucij, kot je varuh človekovih pravic? Žal se za večino omenjenih zdi, da svoj javni angažma izčrpajo pri varovanju svojih statusov, recimo pri vprašanju plač v javnem sektorju, glede drugih družbenih vprašanj pa so večino časa vzvišeni.«

Da, najlažje je biti vzvišen nad politiko, a ta politika vedno pride tudi do vrat tistih, ki se delajo, da s tem nimajo nič. A čas za zgražanje in družbeno aktivnost je zdaj, ne pa po tem, ko bo ta politika zaradi prav tega molka dobila takšno javno podporo, da bo res še enkrat prevzela oblast. Bomo takrat poslušali zgražanje nad sleherniki, ki so izvolili te avtokrate? To je samo naslednja stopnja vzvišenosti, o kateri govori Barbara Rajgelj. Drsenje v avtokracijo je danes problem celotnega Zahoda. Kaj se zgodi, če se družba dela, da se nič ne dogaja, ali pa se zgolj prepušča zasebnemu zgražanju in upa, da se bo vse že nekako izšlo, lahko spremljamo že na vsakih drugih volitvah na Zahodu.

Naj ponovimo. S svojimi grožnjami in napovedmi mislijo resno. Uresničili jih bodo. In maščevali se bodo tudi nad tistimi, ki so bili tiho in jih niso podpirali.