Komentar / Za 609 let zapora

Bernard Nežmah

20. 12. 2024  |  Mladina 51  |  Pamflet

Medtem ko Sveti Miklavž prinaša ljudem darila, pa po Ljubljani hodi Črni Miklavž, ki darove nabira zase. A ne kot prosjak, ki bi mimoidoče prosil za vbogajme, ampak kot vladar, ki od prebivalcev izvleče dodatne davščine. Župan Zoran Janković je pred meseci razširil področja, na katera je postavil parkirne ure in ukinil brezplačno parkiranje. Malo prej je podaljšal plačljive ure, vmes je dvignil parkirne tarife. Tokrat je sklenil, da bo pobiral denar od meščanov tudi ob nedeljah.

Dominantni mediji so ta rop pri belem dnevu sprejeli dobrohotno. O njem so poročali kot o vremenski napovedi, ki je pač dana in jo je le sprejeti. Napovedovalci vremena v svojem nastopu pač ne tarnajo ali besnijo na Stvarnika, zakaj bo za konec tedna neprestano deževalo. A vseeno, je tudi ta kooperativni novinarski molk ob Jankovićevem ekscesu naravno stanje žurnalizma?

V času komunizma konec osemdesetih je na Madžarskem vlada občutno dvignila cene kruha. Državna televizija je lahko dogodek samo zabeležila, saj ni smela prikazati reakcij in nezadovoljstva slehernikov. Toda reč se je vseeno vpisala v zgodovino žurnalizma. V naslednjem posnetku so namreč uredniki prinesli filmsko poročilo iz Tanzanije: ta je prikazal živopisni ulični upor množic zoper draginjo.

In nedeljsko plačevanje parkirnine v Ljubljani? Istočasno so v mestnem središču Trsta odprli novo brezplačno parkirišče na ploščadi med tržaškima trgoma Libertà in Santos. Brali bi lahko imenitne članke: V Ljubljani zaračunavajo parkiranje v nedeljo, v Trstu odprli brezplačno parkirišče prek celega tedna. Toda ne v osrednjih medijih na Slovenskem. Tu novinarji in žurnalisti okamenijo pred pojavo župana Jankovića, njegove poteze sploh ne premerijo s podobnimi po drugih krajih, kaj šele da bi jih sistematično odpirali pred javnostjo. Nacionalka svoji publiki ponuja Vroč mikrofon s predsednico države, stoprvi pogovor s predsednikom vlade, da bi pa naredila okroglo mizo na temo žgočih problemov Jankovićeve vladavine, to bo - ad calendas graecas.

A županovih dramatičnih prekrajanj mesta, ki burijo duhove, je nebroj. Ne le zloglasni kanal C0, tudi plan gradnje parkirne hiše pod Tržnico in dramatični posek grajskega griča, da desetine protestov lokalnih četrti ne omenjamo. Ali ni najbolj v interesu javnosti, da ji javna televizija podrobno predstavi te nevralgične zadeve?

Pod gradom kanijo posekati 203 drevesa; tako divje sečnje na tako majhnem teritoriju v Ljubljani ne pomnimo od italijanske okupacije naprej, ko so njeni akterji na mestnem obrobju sistematično požagali in za svoj biznis odpeljali številne drevesne orjake. Županov argument, da bo s sečnjo tretjine dreves obvaroval meščane pred zlohotnimi silami narave, je skregan s poslednjo trohico pameti; če ista drevesa v minulem stoletju niso pokončala vsega pod seboj, zakaj bi se naenkrat spremenila v napadalnega zmaja?

Pred natanko pol stoletja je v Delu izšel članek legendarnega novinarja Janeza Staniča, ki je opisal svojo pot po Iranu tudi v članku Koliko stane drevo? Verjeli ali ne, iranski režim pod vodstvom šaha Reza Pahlavija je v želji po ohranitvi dreves v mestih vpeljal drakonske kazni za vsakogar, ki bi posekal drevo - 3 leta zapora in 1.500 dolarjev kazni. Pod Titovim prijateljem Pahlavijem bi Titov oboževalec župan Janković končal na 609-letni robiji.

S kriminalci in mafijo se sicer ukvarja policija, ki nam zatrjuje, da je Slovenija varna država. To lahko potrdi ravnokar aretirani Cezar, ki ga dolžijo za uboj Safka Zovka izpred tednov. Ker ga je za mafijske zločine iskal mednarodni Interpol, si kot kraja bivanja jasno ni izbral Bosne, Hrvaške, Srbije, Italije, Nemčije in Avstrije, ampak si je zavetišče našel v Sloveniji. Mafijski um bo potrdil besede policijskega Poklukarja, da je Slovenija zanj varna država. Idilo je pokvaril novi mafijski uboj, po katerem se je tudi slovenska policija po pritiskih medijev le zganila.

Vratolomna trditev bi bila, da se policijski vrh dobro razume z mafijskim. Toda poglejmo detajl. Tožilka Mateja Gončin, ki na sodišču preganja mafijsko združbo, bi morala biti najbolj cenjena in varovana persona. Ko ji je januarja v avtu skupaj z bosanskimi tožilci sledil črni Volkswagen Passat karavan in se je ta še večkrat pojavil, je opozorila policijske enote. Kdaj, če ne tokrat, bi pričakovali ekspresno policijsko akcijo! A se ni nič zgodilo, šele po tožilkinem nadaljnem protestu so na policiji začeli ugotavljati, kdo je odgovoren, da ni ukrepal. Ko so čez tedne le napravili vpogled v varnostne kamere, je bilo prepozno - posnetki so bili že izbrisani.

Tožilka se je nad incidentom pritoževala, a vrhovna tožilka Katarina Bergant je odreagirala kot, da gre za kaprice tožilke in ne za policijsko ignoranco mafijskega početja. V Tarči je tako povedala, da sama tega ni obelodanila javnosti, ker si je prizadevala za zgladitev nesoglasij. Kakšna zgladitev nad očitnim škandalom odpovedi policijskega varovanja v primeru najhujše oblike kriminala!!!????

Skoraj leto po incidentu je pred javnost stopil policijski minister, ki je razkril poročilo o delovanju Policijskega centra za varovanje. V njem je našteta serija drobnih napak, od tega, da so varnostnikom kupovali lepe obleke (naj bodo v trenirkah, ko varujejo tožilce in predsednike?), da je nekdo odšel iz službe pred koncem delovnega časa, da so se sprli, kdo bo sedel v savni … In mediji so se zgražali nad domnevo, da naj bi varnostniki poročali o domnevnih ljubimcih Urške Klakočar Zupančič. Z najbolj fatalno rečjo - kdo v policiji je blokiral samoumevni policijski nadzor nad črnim passsatom, pa ne.