Komentar / Trump in trumpi
Kriza na obeh straneh Atlantika
Donald Trump je za preostali svet v nečem koristen – dokončno se je odkrito odpovedal podobi Amerike kot moralne in demokratične supersile, ki ne misli le nase. Doma tepta demokracijo, grozi tradicionalnim zaveznikom po svetu, je prvi ameriški predsednik, ki hoče državo fizično razširiti. Tako dokončno podira mit o Ameriki kot nekakšnem dobrodušnem silaku.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Donald Trump je za preostali svet v nečem koristen – dokončno se je odkrito odpovedal podobi Amerike kot moralne in demokratične supersile, ki ne misli le nase. Doma tepta demokracijo, grozi tradicionalnim zaveznikom po svetu, je prvi ameriški predsednik, ki hoče državo fizično razširiti. Tako dokončno podira mit o Ameriki kot nekakšnem dobrodušnem silaku.
Seznam tistega, kar ogroža ali spreminja na slabše, je dolg.
Z delovanjem doma in vplivom Amerike navzven najbolj pospešuje pogrezanje sveta v avtoritarnost. Ameriko v tem pogledu približuje Kitajski in Rusiji. Vse te tri vojaško najmočnejše države na svetu so vpletene v konflikte zunaj svojih meja.
Zanika podnebno krizo, verjetno največjo grožnjo človeštvu, in upočasnjuje zeleni prehod. Časa, da preprečimo podnebni zlom, pa obupno zmanjkuje.
Kapital (Musk itd.) je vsem na očeh in v posmeh elementarni demokraciji vključil direktno v politiko.
Ruši mednarodni povojni red in postavlja na noge novo Jalto, delitev vplivnih sfer med velikimi. Njegov morebitni mir v Ukrajini bo imperialni mir, dvostranska kupčija s Putinom. Ukrajino bo pohabil, z ameriškega vidika pa je razumen, saj bo ustavil pomikanje Rusije v naročje Kitajske, edinega pravega ameriškega tekmeca. Pri tem Trumpova nepredvidljivost ne izključuje hudih zaostritev med supersilami. Oživljanje Jalte je grožnja zlasti za manjše države.
Trumpove trgovinske vojne bodo zakuhale nove klasične ekonomsko-socialne krize. Njegova demonizacija migracij zanika dejstvo, brez katerega ne more nobena razvita država. Z rušenjem mednarodnih organizacij, kot je WHO, se povečuje nevarnost epidemij. Z deregulacijo vsega počez se povečujejo tveganja, ki jih prinaša umetna inteligenca. Njegovo vulgarno nastopanje zastruplja svet.
Nato postaja karikatura resnega zavezništva; Amerika grabi za grlo druge članice in zahteva od njih, da se oborožijo tako, da bodo zaradi prevlade topov nad maslom izbruhnili socialni nemiri, evropski trumpi pa bodo še močnejši. Trump in Putin, kot da sta večja zaveznika kakor Amerika in Unija – pač zato, ker je pretežno še demokratična, liberalna in dokaj socialna EU motnja, ki kazi razmere v njunih domačijah. Šibkejša ko je, bolj jima je pogodu.
Pod črto: svet že brez Trumpa doživlja dva velika degenerativna procesa – pešanje demokracije in slabšanje okolja. Trump oboje pospešuje. Tonemo v nepovratno novo, bistveno bolj kritično stanje?
Nujno ni, je pa nevarno. Upanje je v preverjenem dejstvu: populisti in avtokrati stanje vedno samo še poslabšajo. Upravičeno opozarjajo na nekatere težave, se delajo občutljive za stiske navadnih ljudi, a so prevaranti, ki jim gre le za oblast in moč. To jih nazadnje pokoplje.
Največje upanje, da bo trumpizem poražen, je Amerika, saj ga bo najbolj občutila sama. Trgovinske vojne bodo škodile tudi njej, povprečen Američan pa bo pod Trumpom še manj varen, še bolj neenak, še slabše zdravljen. Nekaj bodo naredile tudi demokratične tradicije. Res je pol Amerike pozabilo na ekscese prvega Trumpovega mandata, a očitno bo tokrat vladal bistveno bolj rušilno in še bolj v korist bogataške manjšine.
Poraz ali zmagoslavje trumpizma pa bosta zelo odvisna tudi od reakcij sveta. Tu lahko največ naredi EU. S svojim odnosom do zdajšnjega vladarja Bele hiše bo vplivala – stimulativno ali depresivno – tudi na moralo ameriških demokratov. Predvsem pa bo morala sama preživeti drugi Trumpov mandat in se aktivno upreti njegovim pritiskom, grožnjam in blefu. Če bo ostala v običajni defenzivi, bo to začetek njenega konca.
Njena največja slabost je razdrobljenost, krepitev skrajne desnice, pretiran strah pred Rusijo in šibka evropska komisija, ki je v teh dramatičnih razmerah tako rekoč ni. Toda EU je še bogata, za Ameriko zlasti ekonomsko enako pomembna, kot je Amerika zanjo, poišče si lahko druge trge in druge partnerje, ruska grožnja pa je bistveno manjša, kot jo slikajo histeriki. Ponovimo: Trump ni vsemogočen, Unija ni nemočna, potrebuje pa trezen razmislek.
Se bo zdaj le zdrznila? Trumpovo ravnanje z Zelenskim, od Amerike nenadoma odpisanim in gnusno izsiljevanim, je klofuta, opozorilo, alarm, kako malo se je mogoče zanesti na take zaveznike. Lahko Unija še verjame, da jo bo Amerika branila pred ruskim ali marsovskim napadom? Ali tak Nato še ima smisel? Naj EU raje ustanovi svojega, če se tako boji Rusije, ki še Ukrajine ne more premagati. Vendar ne tako potraten Nato, da bi se sama zaradi prednosti topov pred maslom razletela ali postala trumpovska.
Sedanja drama jasneje kaže veliko sliko. Unija je sama, pod pritiski, za vse svoje, zlasti majhne članice pa dragocenejša kot kadarkoli. Trumpovski šok je hud, a tudi priložnost, da se znebi ameriške tutele, ki si jo je sama naložila.
Trump bo prej ali slej trčil ob meje svoje moči, toda množijo se evropski trumpi vseh barv in odtenkov. To govori o hudi krizi liberalne demokracije na obeh straneh Atlantika. Ta kriza je za Evropo nevarnejša kot Trump, čeprav je na oni strani oceana za zdaj huje. Spomnimo se samo norega Muskovega plesa z motorno žago.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.