Komentar / Preprosto

dr. Bogomir Kovač

11. 4. 2025  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Pokojninska reforma postaja zadnje leto Golobove vlade ne samo ena ključnih, temveč tudi najuspešnejših projektov. Razloga sta dva. Pokojninski sistem velja že dobri dve desetletji za enega najbolj stabilnih, dobro zastavljenih in vodenih družbenih podsistemov. Meščeva ekipa je tukaj delovala strokovno in politično dovolj modro. Hkrati pa je pokojninski sistem za zdaj dovolj robusten, da korenite reforme še ne potrebuje. Zato je vlada lahko udobno posegla po postopnih, desetletnih, komaj vidnih korakih sprememb. Toda neugodni demografski trendi in fiskalna vzdržnost pokojninskega sistema so dejansko Damoklejev meč vseh prihodnjih vlad. Socialni položaj upokojencev je prvovrstno notranjepolitično vprašanje, finančna tveganja pokojninskega sistema in fiskalna odgovornost države skrbi Bruselj. Četrto reformo je obljubila Janševa vlada, izpeljala pa leta 2025 Golobova, vsaj na papirju. Smer sprememb je prava, postopnost sprememb nekoliko manj. Žal fiskalni okviri reforme ostajajo nejasni, podobno tudi novi finančni položaj upokojencev do leta 2036. Tudi druga dva pokojninska stebra ostajata institucionalni torzo. Reforma bo v predvolilnih časih postala politični plen enih in drugih.

Pokojninske reforme so stalnica nove države. Prvo smo dobili leta 1992 (ZPIZ), potem smo imeli še dve, leta 1999 (SPIZ-1) in 2012 (SPIZ-2), in sedaj smo pred četrto (SPIZ-3, 2025). Manjše število rojstev in naraščajoča življenjska doba naznanjata hitro staranje prebivalstva in povečanje migracij, večji delež starejših nad 65 let pa povečuje izdatke za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Preprosto, v EU in pri nas se število delovno sposobnega prebivalstva zmanjšuje za 0,3 odstotka na leto, število starejših pa povečuje za odstotek, dobri dve leti na desetletje živimo dlje. Število prejemnikov pokojnin se povečuje, število vplačnikov v javne pokojninske sisteme (JPS) pa zmanjšuje. JPS že stoletje in pol delujejo po načelu, da sedanji zaposleni plačujejo pokojnine sedanjim upokojencem. In odgovorni socialni partnerji dobro vedo, da takšni pokojninski sistemi niso vzdržni, da z njimi pada tudi temelj socialne države in pika. Stari Bismarckov model s konca 19. stoletja, jedro naše pokojninske ureditve, ponuja dvoje pomembnih spoznanj. Pomeni zamenjavo stare družinske solidarnosti z javnim medgeneracijskim razmerjem med zaposlenimi in upokojenci, ko socialna skrb države umirja delavske boje in zmanjšuje neenakosti. Hkrati pa sta finančno vzdržnost sistema zagotavljala dovolj dolga delovna doba in sedemletno doživetje upokojencev. Vredno premisleka.

Proces staranja prebivalstva je nepovraten in zahteva celovito reformiranje sistemov socialne varnosti. Rešitev rebusa je ekonomsko preprosta, politično pa zahtevna. Potrebujemo povečanje produktivnosti in plač, dinamične načine zaposlovanja, zlasti starejših. Pomembni sta sprotno podaljševanje delovne dobe sorazmerno s staranjem prebivalstva ter spodbujanje javnega in tudi zasebnega pokojninskega zavarovanja. Reforme pokojninskega sistema ni brez reforme trga dela, obojega ni brez fiskalne reforme. To je magični trikotnik za izhodiščni konsenz, vse drugo je tehnika. SPIZ-3 pa je dosegel varljivi konsenz glede tehničnih reči, ne pa bistvenih sistemskih premikov. Eden od teh je nedvomno delitev na celotne socialne prispevke zaposlenih delavcev in delodajalcev, drugi zadeva večna prehodna obdobja uveljavljanja strožjih pogojev upokojevanja, tretji meri na povečanje izdatkov za pokojnine. Pri tem ne gre zgolj za višino, temveč tudi število prejetih pokojnin, ne zgolj za socialno pravičnost, temveč tudi fiskalno vzdržnost sistema. Če bi povečali stopnjo zaposlenosti starejših in vezali delovno dobo in upokojitveno starost na podaljšanje pričakovanega doživetja, bi prihranili okoli dva odstotka BDP na leto. Kombinacijo dokladnih in kapitalskih sistemov bi morali vezati na dodatno pokojninsko varčevanje, kjer smo desetletja na repu EU. Pokojninska reforma mora torej spodbujati aktivno staranje, omogočiti finančno dostojne pokojnine in uveljaviti čim več samodejnih mehanizmov prilagajanja. To je temeljni vzvod vzdržnosti in stabilizacije pokojninskega sistema. In tega sedanja reforma ne ponuja.

Vsaka socialna država skrbi za normalno socialno življenje državljanov. Doslej so vse reforme prinesle strožje upokojitvene pogoje in relativno znižanje pokojnin, pa tudi dodatne pravice in ugodnosti. Tudi tokrat je podobno. Ni jasno, ali višji odmerni odstotki na slabši in širši osnovi, povečanje upokojitvene starosti pri nespremenjeni delovni dobi, pa spremenjena indeksacija glede na inflacijo namesto plač dejansko zvišuje ali znižuje pokojnine, ohranja ali ruši fiskalno vzdržnost. Če tretjina ljudi vplačuje manj od povprečja, širimo pa spodnje ravni pokojnin in višamo pričakovanja večine, pokojninski sistem brez proračunskega reševanja ni vzdržen. Migracije lahko rešujejo trg dela, ne pa pokojninskega sistema. In v krizah, ki prihajajo, so to lahko usodne vrzeli, mimo optimizma vlade in vodstva ZPIZ.

Pokojninska reforma je bistvo socialne varnosti državljanov, tudi demokracije. Samo mir je še pomembnejša družbena vrednota. Država gravitira okoli moči, družba okoli socialnih pravic. Naša pokojninska reforma je obtičala na njunem razpotju.