Komentar / Golob 2.0

dr. Bogomir Kovač

18. 4. 2025  |  Mladina 16  |  Ekonomija

V svetu naraščajočega ekonomskega kaosa in sistemske entropije zaradi razpada globalne hegemonije ZDA postaja ključno vprašanje produktivnosti in konkurenčnosti, tehnoloških prebojev in tržnih inovacij. Umetna inteligenca in robotizacija sta jedro teh sprememb, ne samo v industriji, temveč tudi na širših družbenih področjih. EU je to novo razvojno paradigmo z Draghijevim poročilom napovedovala pred Trumpovimi carinskimi šoki in bruseljsko oborožitveno histerijo. Slovenija ima v letnem poročilu Mednarodne skupnosti za robotiko (IFR, 2025) dobro izhodišče. Uvršča se na osmo mesto na svetu glede uporabe industrijskih robotov, prekaša povprečje EU in to velja bolje izkoristiti. Robotika ima v Sloveniji polstoletno tradicijo povezave akademske stroke, razvojnih projektov in industrijske rabe. Nekdaj uspešen projekt robotizacije Slovenije lahko postane podstat in učna ura za industrijsko politiko 4.0, za revitalizacijo konkurenčnosti države. Robotska ekonomika je tu izhodišče pomembnih družbenih sprememb, od trajnostnega razvoja do vključujoče družbe. Bo Slovenija znala izkoristiti dosedanje konkurenčne prednosti na tem področju?

Desetletja je bila globalizacija izhodišče mednarodne trgovine, industrijskega povezovanja in potrošniškega univerzalizma. Države, kot so Kitajska, Indija in Vietnam, so postale velike globalne tovarne končnih produktov in polnilke ponudbenih verig, ZDA in EU so tu nastopale kot prodajni trg. Globalizacija je v Azijo prinesla razvojni vzpon, Zahodu poceni proizvode. Sloviti iPhone je dober primer tega. Razvit je v ZDA in izdelan na Kitajskem, prodaja pa se na račun Appla povsod po svetu. Toda sodobna tehnološka revolucija spreminja to logiko. Avtomatizacija, robotizacija in umetna inteligenca (UI) so omogočile cenejšo in fleksibilnejšo proizvodnjo, ki postaja vse bolj lokalna, s krajšimi ponudbenimi verigami, večjo samozadostnostjo kot odgovorom na višja geostrateška tveganja. Robotizacija globalizacijo spreminja v glokalizacijo, mešanico globalno delujočih tehnologij in bolj lokalnih proizvodenj, vključujoče potrošnje in načina življenja.

Robotizacija dejansko rešuje dve ekonomski tegobi razvitih držav OECD v 21. stoletju, padajočo produktivnost in naraščajočo neenakost. Povečana raba robotov, digitalizacija proizvodnje in uporaba umetne inteligence povečujejo produktivnost, hkrati pa spreminjajo povpraševanje in položaj delovne sile ter vplivajo na izobraževanje, zdravstvo … Robotska ekonomika zato ne zadeva zgolj produktivnosti in stroškov, konkurenčnosti in glokalizacije, temveč tudi spremembe načina življenja ljudi, politični in socialni ustroj družbe. Zgodba ni enoznačna. Industrijski, pametni in humanoidni roboti so hitrejši in produktivnejši, čeprav hkrati bolj spreminjajo kot ogrožajo delovna mesta in zaposlenost. Avtomobilska industrija, na primer, zaposluje skoraj 40 odstotkov vseh robotov. Ti so omogočili kakovosten tehnološki preboj panoge, toda hkrati tlakovali pot poslovnim modelom s pretirano tržno diferenciacijo … Skratka, koristi in tveganja se širijo z globino in širino robotizacije.

Število robotov se je v sedmih letih podvojilo, kot poroča IFR. Leta 2023 ima EU 219 robotov na 10.000 zaposlenih, ZDA 197, Kitajska pa 470. Vodi Južna Koreja (1012), Nemčija je četrta (470), Japonska peta (419), Slovenija osma, skupaj z Dansko (306). Korelacija med ekonomsko uspešnostjo in robotizacijo je povsod nesporna. Sedanje stanje robotizacije v državi temelji na socialistični dediščini od sredine sedemdesetih let. Predvsem pa je posledica treh vzvodov.

Ključna je izbira dolgoročnih strateških področij (strateška politika), sledi načrtno povezovanje znanja, podjetništva in države (industrijska politika), na koncu pa je vse odvisno od sposobnosti vodstvenih elit (projektni menedžment). Prelomna točka je uporaba prvega industrijskega robota Goro 1 (1981) v Gorenju. To je začetek razmeroma načrtne razvojne politike robotizacije, od samoupravnih zastavitev (PoRS, RRE) do sedanjih nacionalnih razvojnih strategij. Zgodovinsko sporočilo je preprosto. Načrtni pristop je mogoč, če ima politično podporo, dobro raziskovalno in podjetniško podstat in sposobne vodilne ljudi pri tržno usmerjenih projektih. Sedanji razvojni preboj izhaja iz teh izkušenj.

Poglejmo eno od njih, prvo inovacijsko strategijo SLORITTS (2004), zgleden projektni pristop šestih odmerjenih korakov. Ti začenjajo z metodologijo, vizijo in kulturo sprememb. Nadaljujejo s tremi razvojnimi področji, slikovitimi »marelami« (tehnologija, turizem, zdravstvo) in končujejo z akcijskimi načrti in kompleksno verifikacijo poslovne odličnosti (PRSPO). Zdravstvo je tu, na primer, naše razvojno prebojno področje in ne Prežihov boj na požiralniku. Rehabilitacijska medicina z robotsko stimulacijo je bila že konec osemdesetih v svetovnem vrhu. Izbiro treh dežnikov in pristop bi danes zlahka povezali s strateško agendo EU, od programa Obzorja do novih zastavitev trajnostne blaginje, konkurenčnosti, celo obrambe in varnosti. Seveda, razvojni preboj so ustavila tranzicijska politična preigravanja in vrsta kriz, pa projektna nevednost in razvojna ignoranca zadnjih petih vlad.

Kaj torej storiti? Lahko Golob kot inženir s fakultete, ki je bila nekdaj nosilka slovenske robotizacije, v letu dni zastavi SLORITTS 2.0? Morda, če želi mandat kot Golob 2.0.