Poslušaj glas, ki prihaja

Grega Repovž

24. 6. 2011  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Začeli so Grki. Oni so prvi uporabili lonce. Sledili so Španci in gibanju dali ime. In v roke vzeli lonce. Vstali so Portugalci. Vsak dan več jih je v Franciji. Lonci so zraven. Irci so zraven. V Italiji na Facebooku nastajajo skupine in posebne spletne strani, prva srečanja so že za njimi. Britanci so začeli razpravljati o tem in se zagledali v svoji istosti. Belgijci. Vsi pod istim geslom in vsi z istim sporočilom. Začenja se. Eksperiment neznanih razsežnosti.

Evropa je celina revolucij. A takšne revolucije še ni bilo. Pa ne dajmo se zavesti. To ni generacijska revolucija. Res jo vodijo mladi. A sledijo jim vse generacije. Le poglejte fotografije. Za njimi stojijo njihovi starši in poleg njih stari starši. Ti mladi danes artikulirajo tisto, za kar so politiki in ekonomisti trdili, da ni mogoče. Da ni mogoče reči ne bankam. Da ni mogoče zatreti in omejiti finančnih špekulantov. Da ni mogoče reči ne oboroževanju. Seveda ni mogoče reči ne globalizaciji. Ni mogoče reči ne diktatu dobička. Je samo ta kapitalizem z majhnimi korekturami. Uvedba univerzalnega temeljnega dohodka je utopija. Ni mogoče drugače. Odjebite, pravijo, je mogoče.

Nemški Spiegel pravi: Evropa kot zgodovinski projekt je mrtva. Res je. Evropa kot zveza za biznis mora umreti. Dovolj je te Evrope. Naj jo odnesejo, zraven pa naj vzamejo še vse svoje neoliberalne ideje. Zakaj se je Evropa že širila? Širila je svoj trg. Kupovala poceni podjetja in najemala poceni delovno silo. A Evropa je skupaj z Ameriko občutila prvo negotovost, ko sta se Kitajska in Indija začeli vesti kot močni državi. Čakajte malo, to ne gre tako, vi, Kitajci in Indijci, ste bili naš bazen poceni delovne sile, kaj je zdaj to? Mar ni to v resnici govoril uglajeni jezik naših evropskih diplomatov? Da, globalizacija je udarila svoje očete. Nenadoma so Kitajci in Indijci prišli v Evropo in ZDA in začeli kupovati podjetja. Pokupili so še dolgove Zahoda. In ne, ne čutijo nobene sentimentalnosti. Briga jih. Tako kot je nas brigalo - ne pričakujte od Kitajcev in Indijcev, da bodo občutljivi in bodo razlikovali med narodi in politiki. Ne zanima jih. Saj tudi nas ni, ko so se izdelki v naših trgovinah cenili, kajne?

A zoper Evropo danes vstajajo - kako je to mogoče, se sprašujejo po visokih sobanah - Evropejci. Vstajajo mladi, ki druge možnosti tako nimajo. Brezposelnost med mladimi je razen v redkih evropskih državah sramotno visoka. To je izdana generacija, generacija, ki plačuje idejo profita in rasti, ki plačuje idejo globalizacije, ki plačuje idejo, da lahko poceni delavca vedno nadomestiš s še cenejšim. Danes dela zate Turek, jutri Romun, pojutrišnjem Bolgar. Pa Mehičan ali Makedonec. A spregledali so tiste, ki danes vstajajo, ki do služb niso mogli več priti prav zaradi tega izkoriščevalskega koncepta. Ki živijo v svojih otroških sobah pri 30 letih. Ki lovijo prekarne službe ali delo na črno, da sploh kaj dobijo. Imajo pa imena in svoje želje in sanje. Imajo znanje in imajo izobrazbo. Le dovolj poceni niso. In to so tisti, ki jim banke, katerih zablode danes posredno plačujejo, ne dajejo posojil, ker nimajo služb. Seveda.

Porajajoče se gibanje je treba podpreti. Sociologi in filozofi so že nekaj let opozarjali, da se bo nekaj zgodilo. Kaj in kako, ni vedel nihče. Še danes se v resnici ne ve, kaj je to, kar nastaja, in na kakšnih idejah sploh temelji. Ima pa skupno ime in ima podporo vse več Evropejcev. So proti Evropi, a govorijo isti jezik. Še nikoli si niso bili Evropejci tako podobni. V sprevrženi obliki - za tiste, ki so Evropo ustvarjali - je Evropa začela res živeti.

Pa to niso kakšni resetiranci, ki bi radi še enkrat prodali tisto, kar že imamo. Dovolj je teh borcev za oblast.

V Sloveniji gibanja še ni. A to, prav to je tisto gibanje, tista nova stranka, nova govorica, ki dejansko prihaja. Prihajajo tudi k nam in glas o drugačni ureditvi družbe, ki se počasi širi iz ene države v drugo, prihaja k nam. Govorijo drug jezik in ne zanima jih gospodarska rast. Ne zanimajo jih varčevalni ukrepi. Zahtevajo pravico do dostojanstva in do normalnega življenja. In vedo, da igro še vedno vodijo tisti, ki so svet in Evropo pripeljali v današnji položaj. Kako absurdno so skozi ta očala videti politiki, ki se prepirajo o tem, kdo je komunist in kdo ne. Komu mar.

Vstajajo tisti, ki nimajo več tovarn v svojih pokrajinah, ker so jih tisti, ki se podijo za dobičkom, preselili drugam. Vstajajo tisti, katerih služb ni več. Vstajajo tisti, ki vedo, da država obstaja, če ima svojo proizvodnjo, svojo zemljo. Oni govorijo proti razprodaji svojih držav.

Skrajneži? Če je to skrajnost, potem so skrajneži. Še dobro, da so in da so vstali. Imajo druge vrednote. Imajo druga prepričanja. Koliko let so državni statistični uradi opozarjali, da raste brezposelnost med mladimi? Komu je bilo res mar? Bil je le strašen podatek, a na volitve to ni bistveno vplivalo. Danes bo vplivalo. Angažirale so se najbolj pasivne generacije. In za sabo so že potegnile vse tiste, ki čutijo enako.

To je vlak, ki smo ga čakali.