26. 11. 2009 | Mladina 47 | Kolumna
Patologija sedanje krize
Očitno je ekonomsko-socialni svet v krizi. Vlada kot vedno zamuja in ponuja premalo, delodajalci in sindikati pa so del svoje verodostojnosti izgubili že v okviru obstoječe krize.
Sobotne množične delavske in študentske demonstracije dokazujejo, kako sedanja kriza načenja socialni konsenz in korporativno strukturo države. Velika recesija na eni strani kaže znake oživljanja, hkrati pa se poglabljajo brezposelnost na trgu dela in socialne stiske ljudi. Demokratični korporativizem, ki bi moral biti vzvod stabilnosti in oblikovanja konsenza glede izhodov iz krize, očitno razpada in postaja del dodatne destabilizacije družbe. Zato v pouličnih demonstracijah in delavskih stavkah ne gre zgolj za plače in delovna mesta, temveč za problem ekonomske demokracije in iskanje nove družbene odgovornosti glede alternativnih rešitev krize.
Ekonomske napovedi za leto 2010 kažejo na postopno oživljanje gospodarstva, ki pa bo zgolj upočasnilo rast brezposelnosti. Ekonomska razlaga je razmeroma preprosta. Ciklična brezposelnost se zmanjšuje, strukturna pa poglablja. Brezposelnost bo dolgotrajna, njeno odpravljanje pa socialno in politično izjemno zahtevno. Tudi tokratni prehod na konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo bo zato spremljal nekajletni zamik na trgu dela, število zaprtih delovnih mest bo večje od novih, premeščanja in prekvalifikacije delavcev pa prepočasni in pogosto tudi nemogoči. Vemo tudi za običajne žrtve tega procesa. To so skupine, ki imajo začasne zaposlitve, manj kvalificirani, mladi in zlasti prvi iskalci zaposlitve ter starejši delavci, zlasti moški. V EU bo brezposelnost naraščala najmanj do leta 2012, zajela bo desetino aktivnega prebivalstva, 25 milijonov brezposelnih. In to je žalostna podoba toliko opevane socialno vzdržne EU.
Slovenija je glede brezposelnosti in socialne politike tudi v času recesije med njenimi uspešnimi članicami. To je rezultat pretekle dinamike rasti, dosedanjega delovanja socialne države in vladnih protikriznih ukrepov, ki so stavili predvsem na zaščito zaposlenosti. Toda dosedanji vladni ukrepi pogosto preprečujejo prestrukturiranje podjetij, odkrito brezposelnost pa spreminjajo v prikrito. Imamo lepo statistično podobo, toda slabo razvojno popotnico glede dolgoročne konkurenčnosti in vzdržne rasti. Programi aktivne politike zaposlovanja so polni formalizmov in pogosto zadevajo v prazno, saj brezposelni s prekvalifikacijami dejansko ne povečujejo svoje zaposljivosti. Hkrati pa nimamo povsem konkretnih programov javnih del, ki bi na lokalni ravni ponujali delen ali začasen izhod za brezposelne.
Sobotne demonstracije sicer niso splošna stavka, toda združujejo delavce, upokojence in študente in pomenijo koordiniran in legitimen politični pritisk. Očitno je ekonomsko-socialni svet v krizi. Vlada kot vedno zamuja in ponuja premalo, delodajalci in sindikati pa so del svoje verodostojnosti izgubili že v okviru obstoječe krize. Težava slovenskega korporativizma tiči v omejevanju industrijskih konfliktov na distribucijo dohodkov in dvojnosti urejanja socialnega partnerstva na ravni države in podjetij. Od tod tudi paradoks, da so minimalne plače prenizke glede potrebnih življenjskih stroškov in socialnih subvencij za brezposelne, pa hkrati previsoke glede produktivnosti, konkurenčnosti in ustvarjene dodane vrednosti.
Običajni učbeniški ekonomski argument je, da višje plače vodijo v večjo brezposelnost. Prevladujoča socialna filozofija delo še vedno razume kot blago in plačne neenakosti opravičuje z večjo učinkovitostjo. Toda že OECD ugotavlja, kako težko je oceniti število brezposelnih glede na raven minimalnih plač in kako neuporabno je sklicevanje na ekonomske zakonitosti pri postavitvi pravičnih plačnih razmerij. Trg dela se vedno nagiba k povečanju deleža slabo plačanega dela, izhodišče napačnega razvojnega modela pa je prav oblikovanje jedra nizkih plač. Logika je torej obrnjena. Težave z majhno dodano vrednostjo imamo zaradi nizkih plač in ne obratno, da dosežena dodana vrednost višjih plač pač ne prenese. Višje plače so preprosto socialni korektiv, ki sili v poslovne spremembe in večjo konkurenčnost, in ne obratno, da nizke plače in ciljno usmerjena socialna pomoč vodijo do prave rešitve.
Vemo, da je kakovost zaposlitve v boju proti revščini pomembnejša od ravni plač. Toda dostojne plače so hkrati najboljši način potrjevanja, da se delo še vedno izplača. EU bi potrebovala sistem minimalnih plač, predvsem kot normativni sistem in ne kot številno poenotenje. Kar je evro za ekonomsko identiteto EU, bi lahko bila minimalna plača za njeno socialno podobo. Zaščito vrednosti dela nasproti kapitalu lahko dosežemo s prerazdelitvijo finančnih dobičkov na račun višjih plač. Ravno nasprotno od dosedanjih rešitev, ki pa so privedle do sedanje krize. Če smo dokapitalizirali finančne institucije, lahko tudi delovne. Če sedanja korporativna država ohranja sedanjo poslovno oligarhijo, lahko podpre tudi deprivilegirane skupine. Gre torej za spremembo paradigme, če želimo, da bo kriza resnična priložnost in ne zgolj začasen pokop.
Na koncu poglejmo še dodaten socialni argument reševanja krize. Del sedanjih problemov lahko rešujejo delavske zadruge, družbe dela, socialna podjetja. Ohranjanje delovnih mest z modelom lastniške delavske demokracije je lahko model novih rešitev. Španija je vodilna v EU glede ko-operativ ter delniških družb dela, podobno velja za Italijo. Samo slavna kooperativna Mondragon ima sistem 250 podjetij. V delavskih družbah je ohranjanje zaposlitve pomembnejše od dobičkov. Vnovična oživitev podjetij pred stečaji dokazuje, da zaposleni bolje prepoznavajo možne rešitve in so pripravljeni tvegati več kot potencialni investitorji in nosilci tveganega kapitala. Žal so pri nas zaradi
postsocialističnega sindroma pozabili, da ima samoupravljanje lahko prihodnost in da je Ostromova letos dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo prav za preučevanje kooperativnih oblik gospodarjenja.
Dokler ne bomo zaradi neoliberalnega gozda videli dreves in bo tudi EU tavala v temi glede možnosti kooperativne ekonomije glede ohranjanja delovnih mest, na fakultetah pa ne bomo poučevali nove socialne ekonomike, bodo reči ostale po starem. Toda Friedmanova liberalna ideja, da je dobiček srž demokracije, je končala v patologiji sedanje krize. Zato tudi sindikalna vrnitev k Marxu ne zadošča, kajti vse poti očitno vodijo do starega Proudhona.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.