Kdo se igra
Včeraj so s tveganji pretiravali bančniki, danes pa politiki. Ameriška administracija želi fizično razbijati banke, EU se izgublja v jamstvenih shemah.
Svetovni gospodarski forum (WEF) v Davosu se je iztekel brez velikih in odrešilnih sklepov. Lansko leto je razpravljal o vzrokih in posledicah finančne krize, letošnji pa bi moral postreči z rešitvami in usmeritvami glede globalne finančne regulacije, izhodnih strategij iz krize in drugačne podobe novega kapitalizma XXI. stoletja. Trije premiki so pri tem še posebej očitni. V štiridesetih letih je Klausu Schwabu uspelo zgraditi enega najvplivnejših raziskovalnopolitičnih ustanov na svetu. WEF v zadnjih dveh, treh letih v iskanju družbeno dogovornega kapitalizma vsebinsko postaja podoben svojemu nasprotnemu polu, Svetovnemu socialnemu forumu (WSF) v Portu Alegru. In nazadnje je prav letos v Davosu očiten intelektualni in politični premik proti azijskemu vzhodu.
Letošnje srečanje v Davosu je za svoje izhodišče izbralo premislek o globalnem kapitalizmu, preoblikovanju finančnih institucij in obnovi zaupanja v tržni sistem. Vse troje naj bi na eni strani legitimiralo večino dosedanjih monetarnih in fiskalnih reševalnih posegov, hkrati pa ponudilo želene spremembe na globalni ravni. Novice so spodbudne. V epicentru krize so se ZDA zadnje četrtletje tehnično že izvlekle iz krize, EU že usklajuje izhodne protikrizne strategije, države BRIK imajo razmeroma visoke stopnje rasti in za nameček je IMF postregel z zadnjo oceno, da bo svetovna rast BDP 3,9-odstotna. Toda reči niso tako preproste. Države so začeli pestiti fiskalni deficiti in vedno dražje zadolževanje, banke z dolžino krize šele odkrivajo ponore v svojih bilancah in so previdne pri financiranju gospodarstva. Izhodi iz krize dobivajo različne oblike, čaka nas nekakšen simbolni »LUV«. »L« nakazuje stagnacijo v EU in na Japonskem, »U« ponazarja dinamične spremembe v ZDA in »V« je še najbližje hitremu odboju skupine BRIK.
Danes je že jasno, da smo se izognili pastem, ki bi lahko veliko recesijo 2008/2009 spremenile v veliko depresijo 1928/1933. Globalni tržni sistem in sedanji kapitalizem sta ekonomsko robustnejša in politično stabilnejša, kot smo predvidevali. Trije dejavniki igrajo pri tem drugačno vlogo od tistih pred osemdesetimi leti. Prvo izhodišče je svetovni mir, ki traja že šestdeset let in daje sistemu potrebno trgovinsko, finančno in investicijsko stabilnost. Drugi pomembni dejavnik je razmeroma velika vloga socialne države z razvitim javnim sektorjem, relativno stabilnimi financami in obvladovanjem inflacije. Tretji vzvod so nove tehnologije, globalizacija in tržna liberalizacija. Nobena država s prevladujočim državnim intervencionizmom in protekcionizmom ni uspešna. Toda tudi tržno gospodarstvo brez regulacije vodi v ekstremne razmere. Sedanji model kapitalizma očitno ni preprečil neenakih menjav, finančnih nestabilnosti, revščine in globalnega onesnaženja.
Toda mir, socialna država, uravnoteženost ekonomskih politik in tehnološki napredek niso dovolj za izhod iz sedanjih zagat. Spektakularni gospodarski razvoj v devetdesetih letih je temeljil na nizki ceni energije in informacijski revoluciji, globalizaciji trgov in ekspanziji kreditnega sistema, vzponu podjetništva in kakovosti vodenja. Le malo teh vzvodov deluje tudi v sedanjih razmerah. Predvsem pa manjkajo trije osrednji motorji tedanje rasti, nizke cene energije, kreditne spodbude in nove tehnologije. Vse, kar smo postorili do sedaj, pomeni zgolj uspešno gašenje požara. Država je s fiskalnimi spodbudami in potrošnjo nadomestila zasebni sektor, centralni bankirji pa so poskrbeli za stabilizacijo bank, primerno likvidnost in solventnost finančnega sistema. Zdravilo se je hitro izkazalo kot nevaren opiat.
Danes se zdi mnogim ključna sprememba regulacije bančnega in širšega tržnega sistema. Deregulacija je zlasti na finančnem področju povzročila visoko koncentracijo institucij in centralizacijo kapitala. To ni samo ogrozilo konkurence, temveč povampirilo tudi poslovne odločitve. Sistematično podcenjevanje tveganj je v teh okvirih pravilo in ne izjema. In to potem vodi do političnega populizma in nenavadne lahkotnosti državnega intervencionizma, tako v ZDA, v EU in tudi pri nas. Povsod se stopnjuje moralni hazard, ko moramo banke reševati za vsako ceno z javnimi sredstvi, da ne bi propadle in poglobile ekonomske krize zaradi kreditne nesposobnosti. Banke so pogosto prevelike, da bi propadle, ali pa jih je preprosto preveč, da bi jih prepustili same s slabimi naložbami.
Bančniki v Davosu so letos obveljali za črne ovce sedanje krize. Morali bi se pokesati za grehe, toda namesto tega so opozorili na napake političnega reševanja problema. Naloga posebne skupine v okviru G 20 in baselskih pravil so skupna pravila in regulacija globalnega sistema. Drugače je z nacionalno regulacijo, kjer so nekatere skupne rešitve. Te zadevajo večjo vlogo osnovnega kapitala, zvišanje bančnih rezerv, pa ločevanje komercialnega in investicijskega bančništva, strožji nadzor tveganj in razpršenosti naložb ... Včeraj so s tveganji pretiravali bančniki, danes pa politiki. Ameriška administracija želi fizično razbijati banke, EU se izgublja v jamstvenih shemah, ki na koncu običajno varujejo problematične posojilojemalce, zunaj dosega pa še vedno ostaja siva finančna sfera.
Globalni finančni kapitalizem ne more preživeti brez globalne regulacije, državni kapitalizem brez novih institucionalnih inovacij. Za začetek potrebujemo tri dolgoročne usmeritve. Usklajeno delovanje fiskalne in monetarne politike, stabilnost javnega sektorja na področju energetike, sociale in znanja in na koncu tudi odprtost globalnih trgov za pretok blaga in kapitala, znanja in ljudi, človekovih pravic in skupne okoljske odgovornosti. Stari Davos se tu lomi. ZDA in EU teži kriza zaupanja v dosedanje rešitve, Kitajska in Azija pa kažeta drugačne rešitve. Kitajski državni kapitalizem, vključno s Hongkongom in Singapurjem, združuje tržni pragmatizem z omejeno politično demokracijo.
Novi Davos bo zato moral spremeniti svoj vrednostni sistem ali pa politično-ekonomska pravila igre. Klaus Schwab je na koncu svojega poslanstva tako pred novim izzivom. Četrtina možnosti, pravijo v WEF, nas vodi v novo globalno krizo. Koliko možnosti imamo za pravočasno rešitev, pa niso povedali. In dotlej bomo morali počakati. V Davosu ali Portu Alegru.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.