Svobodna šola

Svobodna šola – dokumentarec o levičarskem projektu, ki se “sfiži” – nas odpelje v svobodno šolo (Teddy McArdle Free School v New Jerseyju), v kateri si učitelji in učenci pravila in učno snov izmišljajo sproti (demokratično, z debatiranjem in glasovanjem, stalnimi sestankovanji ipd.), toda bolj ko otroci svobodno odločajo, kaj bodo počeli, bolj prevzemajo oblast in bolj tiranski, kaotični, destruktivni, “gangsterski” postajajo. Učitelji tele svobodne šole (zmodelirane po španskih “anarhističnih” šolah), naivni liberalci, predpostavljajo, da je demokracija brez zgodovine in brez drila in da lahko nastane sproti, v igrivem dialogu, prepojenem z “dobrimi nameni”. Otrok je preprosto preveč, toda svoje moči se zavedajo – in če bodo vso to anarhično energijo in vso to eksperimentalno nevrozo odnesli naprej, v zrelejša leta, bodo lahko alternativa družbi, ki slavi le varnost, disciplino in asimilacijo.

Fazanarji

Če bi radi videli film, ki prikima splošni tezi, da so družbene elite zarotniške, da si lahko dovolijo vse, da so obsedene s svojimi privilegiji in da so pravno državo prelevile v zaščitnico svojih interesov, potem si poglejte Fazanarje, napet proceduralni triler, sicer danski megahit, v katerem se morata Morck (Nikolaj Lie Kaas) in Assad (Fares Fares), “alkoholik in Arabec”, detektiva iz policijskega oddelka Q, specializiranega za zastarele, nerešene primere in redke nasmehe (spoznali smo ju v Ženski v kletki in romanih Jussija Adler-Olsena), prebijati med znojem in krvjo polpreteklosti, dekadenco elit, težko noir atmosfero, izpranimi barvami, mučeniškimi ženskami, torture pornom, angažiranimi trupli in melanholično brutalnostjo vsakdanjega življenja, da bi prišla do odgovora, ki bi bil samoumeven in že davno znan, če elite ne bi prižigale sveta, v katerem umor ni še nič. Življenje je še hujše. Če si radoveden.

Kurja polt

Kurja polt je grozljivka za otroke, v kateri R.L. Stine (Jack Black), avtor Kurje polti, slovite serije grozljivk za otroke, živi povsem mirno, dokler najstnik, ki se z mamo preseli v sosednjo hišo, ne “prebudi” njegovih strašnih knjig, iz katerih potem v slogu Jumanjija skočijo pošasti, demoni in kreature vseh vrst, bolj ali manj ekstatične alegorije otroških strahov, tesnob in travm, ki zelo jasno pokažejo, kaj so bavbavi, viri groze – recimo to, da se preseliš v drugo mesto, ali to, da se ne vklopiš v novo šolo, ali to, da moraš spoznavati nove ljudi, ali to, da ti umre oče oz. mati, ali to, da živiš s samsko materjo, ali pa to, da si outsider, kot je Stine, stvarnik pošasti, ki so za malo delawarsko mesto to, kar je teror za Pariz, le da imajo več smisla za humor, družinske vrednote in digitalni tutti frutti.

Parkelj

Tik pred Božičem se v trgovino z božičnimi darili zapodi množica pogoltnih kupcev: dirjajo sem ter tja, se grebejo za artikle, si jih trgajo iz rok, hodijo drug po drugem, se pretepajo. To ni ravno dobra reklama za Božič, toda alternativa je še hujša, svari Parkelj, v katerem mali Max (Emjay Anthony) izgubi vero v “duha Božiča” – pismo, ki naj bi ga poslal Božičku, besno raztrga. Kazen je huda: za začetek zmanjka elektrike, potem pritisne žledokaliptični mraz, ko se prikaže parkelj, pa Max in njegovi najbližji, odsekani od sveta, doživijo svojo verzijo Napada na policijsko postajo (ali pa Slamnatih psov, če hočete). In to samo zato, ker je mali izgubil vero v vero. Z vero ni šale.

Naelektrena melanholija

Da cirkus okoli ta hip enega najpopularnejših angleških bendov nikakor ne pojenja, dokazujejo njegovi redno razprodani koncerti po vsej Evropi. Tako ni presenetljivo, da so alter rokerji Editors v torek povsem napolnili tudi veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška. V njej se je trla generacijsko raznolika množica oboževalcev birminghamskih častilcev postpunkovskega zvoka. In to ne samo z domačega terena, temveč tudi iz širše regije.

Dan D: DNA D

Stalnica ustvarjanja in delovanja ene največjih slovenskih mainstreamovskih atrakcij, novomeške skupine Dan D, očitno postajajo spremembe. Na to so nas člani začeli pripravljati pred dvema letoma, ko so po nekaj zelo uspešnih letih vzpenjajoče se rockovske kariere in celo pravi pop karieri presenetili s povsem drugačnim, tišjim in bolj eksperimentalnim projektom Tiho in poželi izvrstne odzive. Letos pa so naredili še dva glasbena preobrata. S prvim so nam postregli 1. aprila, ko so izdali album DNA D. Z drugim pa 1. novembra, ko so izdali album s popolnoma enakim naslovom, a čisto drugačnimi materiali.

Dino Bauk: Konec. Znova

Čeprav je roman prvenec, se mu to nikjer ne pozna, ne pri suverenem premisleku o tem, kaj se je zgodilo z uporno generacijo iz osemdesetih let, da se je zbirokratizirala, poredila in opustila ideale, niti pri kompozicijski spretnosti.

Anton Komat: Če boste molčali, bodo kamni govorili

Globalno segrevanje, hormonski motilci in gensko spremenjena hrana v biti spreminjajo naš planet. V zahodi civilizaciji pa je na delu še popoln razkroj avtonomnosti: ljudje ne znajo več pridelovati hrane, ampak plačujejo farmacevtsko industrijo, da jih obvaruje pred posledicami industrijske hrane, ne znajo več vzgajati otrok, temveč plačujejo psihologe in psihiatre, ne znajo popraviti vodovodne pipe, ne oskrbeti rane ali pozdraviti navaden prehlad brez zdravil. – Ja, v prihodnosti bodo edini, ki bi lahko govorili o preteklosti, le še kamni.

Pri frizerju

Ob sobotnih popoldnevih se prvi program nacionalke za eno uro spremeni v frizerski salon, dobesedno. V novi oddaji Nine Osenar Zaljubljeni v življenje na eni od gledalk uprizorijo stilsko preobrazbo, ki poleg ličenja in obleke vključuje še novo pričesko. Frizer ordinira kar v studiu, zato smo med voditeljičinimi pogovori z drugimi gosti deležni motečega zvoka sušilnika za lase.

Most vohunov

FBI leta 1957, v času prvega Sputnika, v Brooklynu prime amaterskega slikarja Rudolfa Abla (Mark Rylance), dejansko sovjetskega vohuna, ki potem ne taji, da je sovjetski vohun. To pa je tudi vse, kar je voljan povedati ali izdati.

Srednješolci

“Če bi danes umrl, večina izmed vas sploh ne bi vedela, kako mi je bilo ime,” dahne eden izmed dijakov srbske izgubljene generacije, ki bi med potjo na ogled taborišč smrti brala eseje o ljubezni, če ne bi maskirani huligani ponoči napadli njihove razredničarke (Hristina Popović), sicer levičarske učiteljice zgodovine, in če ne bi posnetki napada nanjo potem pristali na telefonih njenih bučnih, razgrajaških, delinkventnih, arogantnih dijakov.

Na robu izumrtja

Kot kaže, bomo spet potrebovali Noetovo barko – tokrat bi morali nanjo naložiti vse vrste, ki so trenutno tako ogrožene, da so tik pred izumrtjem, in jih prepeljati nekam na varno. Ali še bolje: preživetje in življenje bi jim morali zagotoviti tam, kjer živijo. V nasprotnem primeru nas čaka potop.

Bojna sekira

V vesternih, ki so nekoč – z Johnom Waynom v velikem planu – preplavljali velika plana in male ekrane, ni bilo nobenega dvoma: Indijanci so pošasti. Belske družine, ki so potovale na Divji zahod, so mučili, terorizirali, masakrirali, žive odirali, sežigali, skalpirali, tomahavkirali.

Morilka

Če bi sodobni akcijski filmi znali šepetati ali meditirati, bi morda izgledali kot Morilka, ki jo je tajvanski auteur Hou Hsiao-Hsien – po osmih letih filmske abstinence – potopil med brezhibne kostume, senzualne tančice, mistične meglice in state-of-the-art arhitekturo vse bolj hirajoče dinastije Tang, prepričane, da lahko njene geopolitične tegobe razreši Nie Yinniang (Shu Qi), ki so jo v otroštvu ugrabili in – s pomočjo karizmatične nune – prelevili v ubijalski stroj, kombinacijo prežečega tigra in skritega zmaja, spretno, lucidno, neuničljivo, pantersko, poetično fuzijo borilnih veščin (wuxia), delikatno asketsko in elegantno distancirano kot Hsiao-Hsienovi filmi, pa četudi misija, ki jo dobi, ne izgleda kot njena Hiša letečih bodal, temveč kot njena Apokalipsa zdaj – v oddaljeni regiji mora namreč likvidirati uporniškega, nepokornega generala (Chang Chen), sicer svojega sorodnika, ki mu je bila nekoč obljubljena in ki zdaj plava proti toku Imperija.

Kako se znebiti bivše

Max (Anton Yelchin), mevžasti aficionado filmov groze, gorja & gravža, se naveliča posesivnosti in politične korektnosti svoje punce (Ashley Greene), okoljsko osveščene, veganske blogerke, zato sklene, da jo bo pustil, toda še preden ji to lahko pove, jo zgazi avtobus. Omisli si novo punco (Alexandra Daddario), ki je do njegovih gikovskih obsesij tolerantnejša, tako da si skupaj ogledata celo Romerovo Noč živih mrtvecev. Ti o volku – volk iz lesa. Kar seveda pomeni, da se tudi njegova eks vrne od mrtvih – po svoj kos mesa. Joe Dante je znal nekoč grozljivke briljantno osvežiti (Piranha, Rjovenje, Gremlini ipd.), toda film Kako se znebiti bivše, v katerem romantična komedija sreča zombije, je le antiantiseksistični anahronizem, ki je preveč lenoben, da bi ugriznil.

S pesmijo za begunce

Podobno kot oblikovalci in ilustratorji ter številni drugi kulturniki so se tudi slovenske glasbenice, zbrane v iniciativi Glasne, aktivirale in s svojim delom podprle begunce in begunke z Bližnjega vzhoda, katerih prihod ta hip povzroča polarizacijo javnosti po vsej Evropi. V znak solidarnosti z njimi so pripravile dobrodelno prireditev na dveh ljubljanskih lokacijah, v atriju ZRC SAZU in Pritličju, kjer se je zbralo zajetno število njihovih somišljenikov, in nazadnje zbrale nekaj manj kot tisoč evrov denarnih prispevkov in veliko materiala. Vse skupaj so že predale Socialnemu centru Rog.

Sophie: Product

Dolgometražni prvenec londonskega producenta Samuela Longa, bolj znanega pod imenom Sophie, bo ponudil odgovor na marsikatero vprašanje. Predvsem na tisto, ali je po hajpu, ki ga je v zadnjih dveh letih zakuhal s somišljeniki iz druščine/založbe PC Music, napočil trenutek, ko bo njegova glasba prodrla iz podtalne klubske scene. Zaradi sodelovanja z Madonno in Charli XCX se je to deloma sicer že zgodilo, je pa hkrati res, da fenov obeh zvezdnic verjetno ne zanima preveč, kdo (kot koproducent) podpisuje njune skladbe. Je mainstream zrel za ploščo Product? So konec koncev zanjo zreli feni plesne glasbe?

Daria Bignardi: Popolna akustika

»Bolečina je nerazsodna. Tako kot ljubezen,« ugotovi nekje vmes, približno štiri mesece po ženinem z ničimer napovedanem izginotju, pripovedovalec, osameli mož z otroki, in s tem prizna, da o ženini bolečini ni vedel nič. Da je verjetno ni ljubil, vsaj ne zares ali tako in toliko, kot bi si zaslužila. Da je živel s predstavo o njej, ki je bila neustrezna, vse bolj pa mu prihaja v zavest, v drobnih odmerkih, ob vse občutljivejših pogovorih z bližnjimi, da je morda za krizo v zakonu na neki način sokriv. Da ni vsa krivda v ženinem brezumnem in sebičnem pobegu, da je nekaj v to godljo zakuhal tudi sam.

Nuccio Ordine: Koristnost nekoristnega

Zakaj torej zavrača kriterij koristnosti? Če bomo svojo dejavnost vodili s stališča, kaj nam bo v korist, se vnaprej odrečemo idejam in norostim, saj bomo zmeraj ubirali poti, ki smo se jih mehanično naučili. In se odpovedali radovednosti, najlepšemu gibalu bivanja. Najmočnejši argument, ki ga avtor zapiše, je Cioranova pripoved o Sokratu, ki vadi napev na piščali, medtem ko čaka na smrtni požirek trobelike. – Kaj ti bo to, Sokrat? In njegov odgovor: »Da bom znal to pesmico, preden bom umrl.«

Migrantski test

Slovenska politika ima precej skupnega s slovensko javno televizijo. Vsakič, ko se zdi, da so se dotaknili dna, da nižje ne gre, se njihov Marijanski jarek še malo poglobi.

Steve Jobs

Steve Jobs, soustanovitelj Appla, je bil koncept, ki je hotel aplavz, reklama, ki je hotela povezati svet, korporacija, ki je hotela biti “Osebnost leta”, če vprašate film Steve Jobs, ki bi bil lahko gledališka igra. Vse se namreč odvrti v interierih – v pisarnah, sobah, konferenčnih salah, garderobah, na hodnikih.

Zenit

Zenit, hrvaški film o domovinski vojni in njenih posledicah, je – tudi po zaslugi Marka Brdarja, slovenskega direktorja fotografije – posnet tako senzualno (in tako skalinadsko), da se vprašate: zakaj se ti ljudje dajejo v nič, namesto da bi se dajali dol? Bi se dajali dol, ne pa v nič, če bi dobili drugo priložnost? F. Scott Fitzgerald je nekoč – v nedokončanem romanu Zadnji magnat in še prej v eseju Moje izgubljeno mesto – opozoril, da “v ameriških življenjih ni drugih dejanj”. Kar pa ne velja za like, ki jih igrata Tihana Lazović in Goran Marković.

Ne pozabi

Simon Wiesenthal je rekel, da je treba vse nacistične vojne zločince pripeljati pred sodišče – to, kar so zagrešili, ne bo nikoli zastaralo. Ne pozabite! In triler Ne pozabi, ki ga je posnel Atom Egoyan, auteur številnih odličnih angažiranih trilerjev (Sladki poslej, Felicijino potovanje, The Captive), ta Wiesenthalov dictum potegne do absurda.

Igre lakote: Upor, 2.del

Revolucija lahko uspe le še, če poteka v neposrednem prenosu – v slogu resničnostnega šova. Kar pomeni, da je le še komercialni produkt. In če je le še komercialni produkt, ali lahko sploh še uspe? Ko si Katniss (Jennifer Lawrence), junakinja “Iger lakote” in upornica št. 1, povrne izgubljeni glas (ki si ga mora povrniti, če se hoče opolnomočiti), s svojo brigado krene nad Capitol, da bi – jasno, v živo! – zrušila diktatorja in zamenjala režim, toda nič od tega, kar vidimo (z vsemi smrtonosnimi pastmi in mutantskimi alieni vred), nas ne more pripraviti na finale, v katerem Katniss ponudi res unikatni odgovor na vprašanje: kako zamenjati režim in obenem poskrbeti, da se “osvobojena” država ne prelevi v Irak? Vsaj to morate videti.

Mali princ

Mali princ, ekranizacija – no, reimaginacija – Saint-Exupéryjeve klasike iz leta 1943, ni le ena izmed boljših animacij zadnjega časa, temveč že kar dosežek, saj nam na čudovito – okej, magično – nevsiljiv način pokaže, da ni treba pristajati na neoliberalni status quo in da obstajajo tudi alternative.

Ritual prijateljstva in dobre volje

Koncertnemu ciklu Glasbe sveta, ki ga že vrsto let pripravlja ekipa ljubljanskega Cankarjevega doma, je prejšnjo nedeljo končno uspelo realizirati glasbeni dogodek, ki so se ga trudili izpeljati že več kot dve desetletji, a se jim je pri usklajevanju datumov ni in ni izšlo. Zdaj jim je le uspelo. Oder največje, Gallusove dvorane so tako zasedli znameniti Bobnarji iz Burundija, nemirne afriške državice, ki leži med Kongom in Tanzanijo ter velja za drugo najrevnejšo državo na svetu. Kljub težavam, v katerih je njihova domovina, so številnim glasbenim radovednežem pričarali nepozabno, prvinsko ritmično doživetje.

Justin Bieber: Purpose

Ploščo, pri nastanku katere naj bi sodelovali superproducent Rick Rubin (ki je, medtem ko je še študiral, produciral prvenec skupine Beastie Boys, zadnja leta pa popilil glasbo poperske prve lige – Lane Del Rey, Eda Sheerana in Adele), Kanye West, ki je »večji kot življenje samo«, in eden najbolj spoštovanih lirikov v raperski igri Nas, bi se splačalo preveriti. Tudi če gre za novi album Justina Bieberja? Za album, ki so ga mediji senzacionalistično označili za njegov veliki »comeback« projekt, čeprav so od prejšnje plošče minila le tri leta in čeprav Bieber vmes ni ravno izginil, saj vmesnega časa ni preživel recimo v izolaciji ali zaporu? Stvar bi bila lahko zabavna, če bi trditve držale.

Orhan Pamuk: Tiha hiša

Za tiho hišo, v katero se je odmaknil ded zaradi groženj fundamentalistov, imajo tamladi že načrte, sanjajo, kako bo na njenem mestu zrasla stolpnica in si bodo pri prodaji napolnili žepe; ovira je samo babica, ki v njej životari ob pritlikavem služabniku kot Robinzon s Petkom v osami, med zaprašenimi laboratorijskimi instrumenti pokojnega moža in grdimi spomini na njegovo megalomanijo.

Thomas Piketty: Kapital v 21. stoletju

Bralci, ki bi Pikettyja posvojili s par idejami, si bodo polomili zobe. Delo je namreč izjemna postmarxovska analiza zgodovine kapitala od 18. stoletja do danes, ki teče počasi, pikolovsko in podprta z grafikoni. Temelji na statistikah, a spretno tudi na romanih Jane Austen, Honoreja de Balzaca, Alekseja N. Tolstoja etc., ki veristično popisujejo distribucijo bogastva svoje dobe.

Za infantilnost gre

Vse srečne družine so si podobne, je ugotovil že Tolstoj. Zato srečne družine niso zanimive za umetnost, za televizijo pa le včasih, na primer ko gre za družine z istospolnimi starši. Te so v času, ko katoliški verski gorečneži izvajajo 40-dnevno predreferendumsko molitev za ohranitev tradicionalne oblike družine, v oddaji Tarča z naslovom Pred ljudskim sodiščem prejšnji teden postale predmet debate o tem, ali imajo sploh pravico biti srečne, ali imajo sploh pravico biti.