Spectre

Spectre, novi James Bond, je lep na oko, toda lahek, prelahek za srce. Bond (Daniel Craig) stalno dirja, divja in dirka, stalno se giblje, pada iz ene morilske situacije v drugo, države in kontinente menja s hitrostjo menjave prestav, rušijo se stavbe in helikopterji, v zrak letijo high-tech kompleksi, toda napetost je povsem birokratska – to, da se v ločenih akcijah zrušita dve stavbi in dva helikopterja, govori o tem, da jim je idej zmanjkalo prej kot bencina.

Marijina zgodba

Članstvu ameriške Akademije, ki podeljuje Oskarje, običajno očitajo pristranskost do filmov hendikepa – ko zagledajo film o človeku s kakšno redko boleznijo, ga takoj zasujejo z nominacijami in Oskarji. Marijina zgodba je film hendikepa, ki je pobral nekaj festivalskih nagrad – pretežno nagrad publike. Kar pomeni, da je festivalska publika – ja, arty publika – iz podobnega testa kot članstvo Akademije. In če pomislimo, da so se filmi hendikepa že davno preselili na TV in postali domena “inspirativnih” televizijskih resničnih zgodb, je pravzaprav presenetljivo, da imata članstvo Akademije in festivalska publika tako televizijski okus. Marijina zgodba je resnična zgodba, le da si natakne kostum, ko pripoveduje o Mariji (Ariana Rivoire), gluhonemi in slepi 14-letnici, ki jo ob koncu 19. stoletja prevzame nova učiteljica, nuna Margareta (Isabelle Carré). Starši ne vedo, kaj bi z njo, za zdravstvene institucije je prehud zalogaj, javnega zdrav-

Do konca

“Jebeš življenje, če nisi pripravljen umreti zanj,” dahne na začetku 20. stoletja makedonski vstajnik, ki potem – ne brez pomežika vesternu Butch Cassidy in Sundance Kid – tudi res pokaže, da je pripravljen umreti ne le za življenje, temveč tudi za svobodo in neodvisnost svoje male domovine, ujetnice Otomanskega imperija.

Ups! Noe je odšel

Ko gledate holivudske filme, si včasih rečete: vsak animirani film je boljši, lucidnejši in duhovitejši od teh dragih popkornovskih spektaklov! Toda Ups! ni vau. Še zdaleč ne.

Filmski in jazzovski velikan

Čeprav velja za enega najpomembnejših ustvarjalcev filmske in jazzovske glasbe 20. stoletja ter je bil tokrat v Ljubljani prvič, na koncertu ni bilo nobenih nepotrebnih ceremonij in poveličevanj njegove bogate kariere. Očitno je bilo, da Michel Legrand pri svojih triinosemdesetih na odru še vedno najbolj uživa takrat, ko vodi orkester, sedi za klavirjem ali pa z duhovitimi, tudi samoironičnimi anekdotami med skladbami zabava občinstvo. Ob ovacijah, ki mu jih je občinstvo v napolnjeni največji, Gallusovi dvorani Cankarjevega doma namenilo po vsaki skladbi, se je sam raje skromno priklanjal Simfoničnemu orkestru in Big Bandu RTV Slovenija, s katerima je tokrat predstavil izbor nekaterih svojih najvidnejših del.

Guy Garvey: Courting the Squall

Elbow je skupina z Otoka, ki je bila v prvi polovici svoje petindvajsetletne kariere nekoliko spregledana, zlasti zaradi težav z založbami in s tem tudi z glasbenimi mediji. To se je nenadoma spremenilo, ko so fantje iz Manchestra leta 2008 izdali odlični album The Seldom Seen Kid. Odprl jim je vrata v samo središče britanske glasbene industrije in ta jim je z različnimi nagradami podelila priznanje za dotedanje delo.

Julie Otsuka: Buda na podstrešju

Roman o japonskih nevestah, migrantkah, ki pridejo v Ameriko in tam spoznajo, da so jih dvakrat nategnili: možje prek oglasa so starejši kot na fotografijah, ki so jih pošiljali na Japonsko, če ni na njih kar brhki prijatelj, niti slučajno pa niso plantažniki, bankirji, hotelirji, temveč težaki, ki opravljajo sezonska in poljska dela v pralnicah in na gradbiščih.

Naomi Klein: To vse spremeni

Stvar je preprosta: enormna poraba fosilnih goriv vodi k svetovnemu segrevanju, naslednji korak pa bo splošni dizaster. Toda sočasno mediji vse manj in manj povezujejo to kavzalnost in tako suše ter povodnji pripisujejo nerazumljivi igri narave. Ob tem multinacionalke in enako državna podjetja vršijo ekstrakcijo, se pravi plenjenje nafte, plina, rudnikov, vode, kar sistematično uničuje celotne regije. Kaj torej storiti? Kleinova stavi na ljudske upore ter proteste, navaja številne primere, denimo vstajo Ogonov v delti Nigra, kjer jim je uspelo ustaviti črpanje nafte, ki je ogrožalo kmetijstvo in prvobitno življenje staroselcev. Opredeli pojem »blokadija«, gibanja za pravice obglavljenih hribov, potopljenih dolin, izsekanih gozdov etc., ki implicira ne le zaščito, temveč tudi pravico do obnove devastiranih krajev.

Od Mance do Zvezdane ...

Videti Manco Košir in umreti, je nekoč zapisal Marko Zorko. Nanašalo se je na njeno delovanje v Hospicu, za njeno najnovejše udejstvovanje na nacionalni televiziji pa to na srečo gledalcev ne velja, saj zaradi oddaje Čas za Manco Košir ne bodo umrli od dolgčasa, od smeha pa tudi ne.

Ti me nosiš

Film Ti me nosiš, ki mozaično prepleta usode različnih ljudi, predvsem žensk, potegne na Babilon, Usodno nesrečo in Kratke zgodbe, toda dejansko je hrvaški Nashville, le da zaodrje country festivala zamenja zaodrje telenovele “Ujetniki sreče”, kjer se vsi – od režiserke (Lana Barić) do noseče producentke (Nataša Dorčić) – na vse najartificielnejše načine trudijo, da bi ustvarili vtis “prave” sreče, “pravih” emocij, “pravih” poljubov, “prave” bolečine, “pravih” solz, toda tako kot se v Altmanovem Nashvillu izkaže, da so življenja ljudi tako kičasta kot pesmi, ki jih pojejo, se tudi tu izkaže, da je življenje le imitacija making-ofa telenovele, saj se morajo vse te ženske, od režiserke in producentke do desetletnice (Helena Beljan), ki bi najraje “posvojila” Zdravka Mamića, in njene mame (Nataša Janjić), ki pošlje svojega moža, gangsterja, delat, obnašati kot špartanske superjunakinje, kot nogometne menedžerke, da bi preživele kaotične odnose z izgubljenimi moškimi in sterilno družbo, v kateri lahko življenje postane telenovela, ne pa več življenje.

Skavti proti zombijem

Odraščanje je kanibalski ritual. Ko začneš prehajati med odrasle, imaš občutek, da te hočejo vsi dati iz kože in požreti. To izkusijo trije najstniki, ki krenejo na svoj zadnji skavtski žur: še tole, potem pa zresnitev! Toda ravno tedaj izbruhne zombijska apokalipsa – in odrasli jih skušajo požreti. Zombiji tu ne nastopajo v vlogi požrešnih konzumentov, ampak v vlogi groteskne večine, ki hoče vsrkati sfantazirane gike. Christopher Landon je napisal toliko delov franšize Paranormalno (enega je celo režiral), da se je očitno hotel znebiti vse tiste zatežene resnobnosti – in zombije soočiti z Ameriško pito.

Zadnji lovec na čarovnice

Pri osemstotih si verjetno že precej osamljen in vsega naveličan – razen če nisi na stalnem, večnem adrenalinu. Kot recimo Kaulder (Vin Diesel), srednjeveški lovec na čarovnice, ki je nesmrten, tako da zanj selitev v sodobni New York, kjer pazi, da se čarovnice ne bi posluževale “črnih” čarovnij, kug, insektov in sanjskih trikov, po kakršnih je slovel Freddy Krueger, ne pomeni ravno potovanja skozi čas, še toliko bolj, ker nesmrtnost, kot namigne njegov večni asistent (Michael Caine), ni življenje.

Družina v najem

Družina v najem je lahkotna francoska komedija o bogatašu (Benoït Poelvoorde), ki ima vse – razen družine. Kot Batman. Zato sklene, da si bo družino najel, no, vsaj za nekaj časa, pač toliko, da začuti, kako je imeti družino. Obupanih, zadolženih samohranilk z več otroki se ne manjka (“She’s a lady”, pravi Tom Jones), tako da pride do “svoje” družine. Poanta je jasna: ker je bil tip tako zaseden s kariero in kopičenjem bogastva, ni imel časa za družino. Ali bolje rečeno: časa ni imel za seks. In tu je obrat: denar – nekoč ta, ki je potenco dajal – je očitno tako mutiral, da potenco jemlje. Kar pomeni, da je denar končno postal seks. Ljudi ne mami k seksu, temveč jih od seksa odbija.

Program

Ste videli Pot do slave, Zemeckisov film o francoskem vrvohodcu Philippu Petitu, ki se je leta 1974 sprehodil po žici, napeti med dvojčkoma newyorškega Svetovnega trgovinskega centra? Če ste ga, potem se gotovo spomnite, da ste pred nekaj leti že videli dokumentarec o tem – Moža na žici.

Novi dokaz o preporodu scene

V torek smo spet dobili potrditev, da domača glasbena scena očitno doživlja nekakšen preporod ali pa vsaj dobiva nov zalet. Po odmevni septembrski predstavitvi prvenca avdiovizualnega kolektiva Your Gay Thoughts v CUK Kino Šiška je podoben podvig zdaj uspel še producentu, pozavnistu in skladatelju Žigu Murku, ki je ob predstavitvi svoje nove male plošče Glow skupaj z zasedbo Jimmy Barka Experience povsem napolnil klub Cankarjevega doma. In to kljub temu da podobna glasba na prvenstveno jazzovski serialki Cankarjevi torki doslej ni dobivala priložnosti. No, morda pa bo izjemni odziv občinstva na torkovem koncertu botroval temu, da bomo tam večkrat slišali glasbenike, ki ustvarjajo mimo konvencionalnih jazzovskih praks.

Joanna Newsom: Divers

S prvencem The Milk-Eyed Mender (2004) je postala ena od štirih ključnih obuditeljev ameriškega folka. Z naslednikoma, pravljično mojstrovino Ys (2006) in avanturističnim, epskim trojnim albumom Have One On Me (2010), je začrtala povsem svojo glasbeno pot in postala ljubljenka ameriške neodvisne scene. Toda ni se ustavila pri glasbi. Z vlogo naratorke v lanski psihedelični, kontrakulturni filmski epopeji Inherent Vice Paula Thomasa Andersona je naredila nov korak proti temu, da se pridruži (pop-kulturnim) ikonam, posebnežem in neprilagojencem, ki ameriškemu mainstreamu nastavljajo ogledalo pod drugačnim kotom. Pri triintridesetih, s četrto ploščo, zdaj ponuja svoj najkonvencionalnejši pop album, pa čeprav bo z njim spet polarizirala mnenja poznavalcev. Toda to, da o njej obširno polemizirajo celo tisti, ki njene glasbe ne prebavljajo, je le dokaz več, da je Joanna Newsom postala pomemben glas sodobne popularne glasbe.

Emil Filipčič: Drame

Filipčič je najprej prozaist in dramatik, z Dergancem soavtor Butnskale, kultne radijske igre, ki je dobila po Slakovi filmski zdaj tudi stripovsko podobo. Ob pisanju je še igralec, recimo v Jovanovićevih režijah klasičnih besedil ali v lastnih; le kdo je lahko ostal resen pri izvajanju Božanske tragedije v režiji Vita Tauferja, kjer sta se z Ivom Godničem spotikala v potapljaških oblekah in plavutkah in sproti pozabljala besedilo?

Janko Kos: Ideologi in oporečniki

Memoarska literatura ima pred kabinetnim zgodovinopisjem prednost detajla, ki ga prinašajo osebne izkušnje in anekdote. Tako avtor razkriva bivanje revij Besede (1951–1956), Revija 57 (1957–58) in Perspektive (1960–64), gledališke skupine Oder 57 (1957–1964) in delovanje legendarnega Oddelka za primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Moč Kosovega spominjanja je v postopku, ko nam na primerih posameznosti oriše duh časa, se pravi ideološki okvir komunističnega režima v petdesetih in šestdesetih letih. Revije, ki so okoli sebe zbirale prodorne mislece in ustvarjalce, so prav v trenutku, ko so postale zaznavne in dobile družbeni pomen, neizprosno ukinili, najbolj štrleči avtorji pa so končali v sodnih preiskavah in po zaporih. Toda tu pisec primakne še podvprašanje: kdo je bil ustanovitelj ali vsaj pokrovitelj teh projektov? Brez iluzije o spontani organizaciji civilne družbe – kreator je bil vrh komunistične partije, ki je novim generacijam podarjal revije, a jih pri tem budno opazoval. Reč je spominjala na dresiranje psov: vsakič, ko je skupina stopila dva koraka onkraj dovoljenega partijskega polja, je dobila ukor – ukinitev in kazen za štrleče, ki naj bi bila v poduk preostalim. Režim jim je namreč hitro ponudil novo revijo in z njo drugo priložnost, a zgodba neuspešnega učenja se je vsakič ponovila. Svoboda izražanja, še tako šibko udejanjena, je bila za partijo nesprejemljiva.

»Prekleti begunci«

Beguncem je težko, a nam je še teže. To je mantra, ki so jo minuli teden prebivalcem obmejnih krajev pomagali razširjati novinarji v nekaterih prispevkih nacionalkine osrednje informativne oddaje Dnevnik. Namesto da bi spodbujali in širili strpnost med gledalci, so s svojim načinom poročanja počeli ravno nasprotno, kar je – še posebej za javno televizijo – nedopustno.

Psi brezčasja

Michael Caine se je v klasiki Ubijte Carterja oziral v gnevu, ko se je po dolgih letih vrnil v rojstni Newcastle, da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata – Rok Osterberg (Primož Vrhovec) pa se v Psih brezčasja, posnetih po postneonoirski kafkiadi Zorana Benčiča, ozira v gnusu, ko se po dolgih letih vrne v rojstno mesto (morda Velenje), da bi ugotovil, kdo je umoril njegovega brata.

Šiška Deluxe

Ker Miha Hočevar ni posnel nadaljevanja hita Jebiga, ga je posnel Jan Cvitković, le da bi Šiška Deluxe lahko pila bratovščino tudi z Leighovo sijajno dramedijo Življenje je sladko, v katerem je družbica luzerjev v času thatcherističnih, neoliberalnih pozivov k just-do-it podjetništvu in privatništvu sklenila, da odpre deluxe francosko restavracijo – s predvidljivo ničelno možnostjo uspeha.

Yes Men se upirata

Elite vsako leto zapravijo milijone in milijone, da bi nas prepričale, da ni alternative premogu in nafti. In seveda: da ni alternative globalnemu segrevanju in izumrtju človeštva.

Zeleni pekel

V slasherjih je prva žrtev ta, ki najbolj misli na seks – v kanibalskih filmih pa je prva žrtev ta, ki najbolj misli na hrano. V Zelenem peklu, reimaginaciji razvpitega Kanibalskega holokavsta (via Ruggero Deodato), amazonski kanibali najprej razsekajo debeluha – ostali njihovi ujetniki si oddahnejo, prepričani, da jih bodo kanibali zdaj, ko so ubodli tako lep kos mesa, pustili vsaj še nekaj časa pri življenju.

Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je

Pripovedovalka romančka je v letih, pa tudi sicer: dvakrat jo je sredi čela zadela strela, zaporedoma, ima lažne nosečnosti, strah pred sosedi, ki so res pravi runkeljni in čisto brez šlifa, radostita jo hoja po gozdu in sanjarjenje o smrti – prijazna odrešitev, predolgo se ne mudi! Čeprav se potem spet enako boji življenja kakor smrti.

Marc Bloch: Nenavadni poraz

Marc Bloch (1886–1944) velja za enega največjih francoskih zgodovinarjev. Toda ustanovitelj znamenitih »Annales« in medievalist, ki je proučeval večstoletna obdobja srednjega veka, je svojo najvplivnejšo knjigo posvetil šestim tednom pomladi 1940.

»Avantgardna« izvirneža

Pogled na letošnji program ljubljanskega Centra urbane kulture Kino Šiška hitro razkrije, da večinski del najatraktivnejših koncertov in najaktualnejših ustvarjalcev najdemo v tamkajšnjem koncertnem ciklu Indekš. Na prvi pogled vse lepo in prav, če se ga le ne bi prijelo prepričanje, da ponuja obetavne glasbenike. Z obetavnostjo ni samo po sebi sicer nič narobe, verjetno pa ni ravno magnet za širše občinstvo, ob imenih, kot so Shabazz Palaces, Kelela ali The KVB, ki smo jih indekširali letos, pa ta oznaka izpade najmanj smešno, če ne kar nespoštljivo.

Rudimental: We the Generation

Prakse velikih imen britanske plesne scene postajajo zadnja leta vse bolj unitaristične. Njihovi albumi so praviloma funkcionalni: glasbo goni jasen dvojni namen. Prvič, delovati mora v živo, na odrih velikih festivalov pred večtisočglavo množico. Delovati pa mora tudi v etru. Te skupine zato za obvezne radijske obrate, pa tudi za nekaj spremljajoče evforije in pompoznosti praviloma angažirajo trenutno smetano pop vokalistov. Tako gre najpogosteje za projekte epskih refrenov, lestvičnih singlov in matematičnih aranžmajev. Za zbirke posnetkov in ne prave albume. In na samem vrhu britanskega elektronskega popa se zadnja tri leta komolčkata dve imeni: Disclosure in Rudimental.

Televizijsko gladiatorstvo

»Dober večer. Slovenija ječi pod težo begunske krize,« je v torek oddajo 24 ur zvečer dramatično začel Uroš Slak, medtem ko mu je iz ust prihajala vidna sapa. Ta večer je namreč namesto iz studia oddajo vodil kar iz zbirnega centra za begunce pri Brežicah. Improvizirani studio na prostem so si omislili pred premično ograjo, ki jih je ločevala od beguncev v daljavi. Ti so, kot v nekakšnem resničnostnem šovu, ves čas služili kot živa kulisa.

Dvoboj stoletja

“Revni fant iz Brooklyna proti celotnemu sovjetskemu imperiju – to je tipična ameriška zgodba,” dahne patriotski menedžer, ki skuša Bobbyja Fischerja (Tobey Maguire), ameriškega šahovskega wunderkinda, prodati Ameriki kot odrešitelja, kot tega, ki naj bi ponižal in zlomil sovjetski imperij.

Kuhar na robu

Tu imate človeka, ki živi le za svojo umetnost. In da bi bila njegova umetnost res prava, potrebuje droge, napihnjen ego in overdose primadonske fuck-you arogance. Jim Morrison? Ne, chef. Jebeni kuhar.