Našel sem Felo Kutija

V McCarthyjevem Obiskovalcu ameriški profesor, ki se muči z afriškim bobnom, sreča mladega sirskega begunca, ki mu pove, da afriške glasbe ne bo nikoli razume, če ne bo poslušal Fele Kutija.

Jem in hologrami

“Vsi smo Jem”, krikne Jem (Aubrey Peeples). Niso. Jem je na odru, ostali pa so v parterju – v vlogi publike, njenih fenov in fenic. Jem je emo-manična punca iz neke ameriške vukojebine, ki jo YouTube – oh, in Vine, pa Tumblr, Snapchat in kar jih je še – prelevi v globalno senzacijo, “internetno skrivnost”. S svojimi tremi sestrami, članicami rock benda Jem and the Holograms, se v slogu Justina Bieberja preseli naravnost v ameriški sen, tako da za domišljijo ne ostane prav dosti. Ima pa tale mjuzikl, posnet po animirani TV-seriji (ali pa po filmu Odpleši svoje sanje, kakor hočete), intriganten podton: youtubski zvezdniki so le neizživeti alter egi menedžerjev, agentov in drugih Cruell de Vil. Ne da to kaj spremeni.

Nerazumen človek

Woody Allen je v svojih filmih – še posebej tistih težkih, morbidnih, eksistencialističnih – zelo rad kanaliziral Ingmarja Bergmana, zato je presenetljivo, da v Nerazumnem človeku, ljubezenskem pismu eksistencializmu, kanalizira Alfreda Hitchcocka, predvsem – tako rekoč izmenično – Vrv in Neznanca na vlaku, filma o popolnem umoru.

Hotel Transilvanija 2

Bo sin vampirke in človeka postal vampir ali človek? To je zdaj vprašanje. Kaj bo torej? Iskreno rečeno: koga briga! Hotel Transilvanija 2 je tako slaba pretveza za nadaljevanje animacije Hotel Transilvanija, da vam je povsem vseeno za muke, ki jih doživlja grof Drakula, ko ugotovi, da njegov vnuk ne kaže vampirskih nagnjenj. Še dobro, da ni vnuk Mumije – ali pa Nevidnega človeka. Oh, ali pa Frankenweenieja.

Dramatični boj pihal in godala

Ljubljanski koncert kanadskega saksofonista Colina Stetsona in violinistke Sarah Neufeld je bil dolgo in nestrpno pričakovan. In to z razlogom, saj gre za eno najinovativnejših in najbolj svežih glasbenih navez ta hip. In res, ko smo jima v torek končno v živo prisluhnili na odru Kluba Cankarjevega doma, smo bili priča izrednemu nastopu tega inštrumentalnega sodobnoklasičnega dvojca. Para, ki ima več kot očitno otipljivo kemijo na odru in zunaj njega.

Damir Avdić: Manjina

Zadnjih nekaj mesecev smo v medijih tudi ob podpori piarovcev Morrisseyja, vodjo in pevca nekdanje britanske glasbene atrakcije The Smiths, označevali za »enega največjih pesnikov« v glasbi, a v tem kontekstu bi morali obravnavati tudi opus Damirja Avdića, Bosanskega psiha, Diplomatza.

Michel Houellebecq: Lanzarote

V romanu Platforma se je Houellebecq s turizmom – in to spolnim v muslimanski državi in zato toliko bolj izzivalnim, razvratnim, kar ima za udeležene slej ko prej usodne posledice – že ukvarjal. Kot ljubljenec rumenjakarjev je z izginotji in ugibanji, s kontroverznimi izjavami in z očitnim pomanjkanjem dopamina in sploh hormonov sreče seveda zaslovel in vzburkal ljubitelje škandalov in provokacij. Dosledno v tem slogu je spisan tudi roman, ki govori o odločitvi za počitnice na Kanarskih otokih pozimi in nam predstavlja temno ali pa vsaj propagandno prenapihnjeno podobo množičnega turizma.

Izidor Cankar, Veno Pilon, Alenka Puhar, Irene Mislej: Listi z roba

Izidor Cankar je bil kulturniška zvezda že pri 25 letih, še v času Avstro-Ogrske. Nekaj zaradi bližine z bratrancem Ivanom, v glavnem pa zaradi razgledanosti in esejističnega stila s pridihom ironije. Med vojnama je bil profesor umetnostne zgodovine na univerzi, pisec umetnostnih študij, prevajalec, navsezadnje duhovnik, ki se je zaljubil in izstopil iz Cerkve, in desetletje ambasador na ameriških celinah. V času nemške okupacije je bil minister jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu, se srečal s Titom na Visu 1944, podprl njegovo komunistično gibanje in se vrnil v domovino. In kakšno mesto je dobil ta meščanski Titov podpornik po vojni?

Samo bedaki in konji

Lipicanca 583 Favory Torysa I in 634 Favory Steaka XXVII sta odšla v novo službo. Čeprav ime slednjega sumljivo spominja na zrezek, zaposlitve nista našla v restavraciji, ampak v policiji. V ponedeljek sta pod budnim očesom televizijskih kamer oblekla policijski uniformi in se pustila odpeljati v službo v Mariboru, kjer bosta kot prva štajerska službena lipicanca Avstrijcem kazala osle.

Utrip ljubezni

Ena izmed osnovnih filmskih formul se glasi: fant sreča dekle – fant izgubi dekle – fant dobi dekle nazaj.

Škrlatni vrh

Škrlatni vrh je vizualni kolos, v katerem se ljubezen, ljubosumje, incest in pohlep tako zgostijo, da bi jih lahko sekal z mačeto.

Legenda

Legenda je film o razvpitih britanskih gangsterjih, enojajčnih dvojčkih Kray, ki sta v šestdesetih kontrolirala in terorizirala londonski East End. O tem, da sta bila Ronald in Reginald – Ronnie in Reggie – divja, hladnokrvna, krvoločna, sadistična in sociopatska, ne pušča nobenega dvoma, toda vedno sta bila brezhibno oblečena, elegantna in grandiozna. Ne le da sta si pokorila swinging London, temveč sta izgledala kot trendsetterja, kot ekscentrična zvezdnika ekscentrične dobe, nič manj karizmatična in magnetna od tedanjih filmskih, modnih in pop zvezdnikov (The Last of the Famous International Playboys, je pred leti pel Morrissey, ko je mislil nanju).

Črna maša

Ko se James “Whitey” Bulger (Johnny Depp) vrne domov, mu sin pove, da ima v šoli težave, ker je udaril sošolca. Bulger ga pouči: “Ne, težav nimaš zato, ker si ga udaril, temveč zato, ker si ga udaril pred drugimi. Udariti ga moraš tedaj, ko te nihče ne vidi.”

Kamenje v mojih žepih

Ko zaslišite Signe Baumane, newyorško Latvijko, naratorko lucidnega, mračnega, obešenjaškega animiranega eseja Kamenje v mojih žepih, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Perzepolisom, imate občutek, da slišite bodisi bujni, evforični, manični glas ženske, ki se je pravkar osvobodila, ali pa glas manične depresivke v manični fazi.

Pot do slave

Pot do slave bi bila lahko tudi Sprehod. In Sprehod bi bil lahko kratkometražnik, kajti ilegalni “pučistični” sprehod, ki ga je 7. avgusta 1974 po žici, napeti med dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra, izvedel Philippe Petit, je bil kratek.

J... se, profesor

Michelle Pfeiffer je pred dvajsetimi leti v Nevarnih srcih igrala nekdanjo članico posebnih enot, ki pride za učiteljico v kaotično, “vedenjsko hendikepirano” gimnazijo – natakne si usnje, psovke in kung fu, pa osvoji srca divjaških dijakov, ki se v trenutku prelevijo v fene poezije. Nič drugače ni v nemškem hitu J... se, profesor, le da Zeki (Elyas M’Barek), ki spletom okoliščin postane učitelj, ni nekdanji vojak, temveč nekdanji zapornik, tako da je še bolj veselo, predvsem ko si natakne šmajser. Podton je na dlani: današnjo mladino lahko krotijo le učitelji, ki so hujši od nje. Če o tem, kar učijo, nimajo pojma, nič hudega – ko nastopiš kot sila, se začnejo otroci samoizražati. Za začetek se poščijejo v hlače.

Avicii: Stories

O tem, da so Švedi mojstri pop glasbe, najbrž ni treba izgubljati besed. V sedemdesetih letih je kraljevala ABBA, v osemdesetih Roxette, devetdeseta so prinesla Ace of Base in kopico one-hit wonder posebnežev, prejšnje desetletje so zaznamovali tamkajšnji indie sintpoperji, zdaj so štafeto popularnosti prevzeli EDM-jerji. Eric Prydz, Axwell/Swedish House Mafia in najmlajši Tim Bergling oziroma Avicii, ki zadnjih nekaj let vztraja tik pod vrhom DJ Magove lestvice najboljših didžejev, nadaljujejo tradicijo švedske komercialno uspešne pop plesne glasbe in osvajajo svetovne (plesne) charte. In ja, Švedi so tudi aktualni zmagovalci evrovizijske popevke.

Robert Seethaler: Vse življenje

»Dlje je vztrajal, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel, in na splošno je bil s svojim življenjem kar zadovoljen. Preživel je otroštvo, eno vojno in en plaz.« Naslov romana je pravzaprav kar povzetek; Andreas, rejenec, ki šepa zaradi pretepanja, ki ga je bil v otroštvu deležen od skrbnika, si kupi parcelo, sreča žensko, a jo v njegovi zasilni koči pokoplje plaz, se neuspešno prijavi in ga potem mobilizirajo v vojno, po dolgi poti domov iz ujet-

Ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar: Jegličev dnevnik

Pokupil celotno naklado Cankarjeve Erotike, protestiral proti goloprsi mladenki nad Prešernovim spomenikom, podpiral kmečko zadružništvo, dal sezidati prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu, podprl majniško deklaracijo 1917, se v časnikih spopadal z liberalci, se kdaj uprl branju kraljevih okrožnic na prižnici, na ljubljanskih volitvah 1922 podprl koalicijo SLS s socialdemokrati in komunisti proti liberalcem, v času diktature kralja Aleksandra napisal pismo prepovedanim Orlom, zaradi česar oblast zaplenila vse časopise, ki so ga natisnili.

Vse je mogoče

Uredništvo razvedrilnega programa nacionalne televizije si je letos resnično olajšalo delovanje v prihodnosti; karkoli bodo odslej vrteli ob sobotah zvečer, bo boljše kot zapravljiva domača polomija Ne se hecat’. Urednik Mario Galunič se je zato po novem raje kot za še en eksperiment odločil za nakup po vsem svetu preverjenega in priljubljenega televizijskega formata studijske razvedrilne oddaje. Takšne, kot je bil sobotni večerni družinski kviz Moja Slovenija, ki ga je šest sezon vodil prav sam, dokler ni postal odgovorni urednik in je šla oddaja rakom žvižgat.

Semira Osmanagić: Tri kroge okrog hiše

Narediti Tri kroge okrog hiše je morda kratkočasno in ničemur zavezano početje, a kljub vsemu pomeni tudi brezsmiselno in brezciljno kroženje. Romanček je naslov sicer dobil na predlog žlahtnice (ki se ji je zdelo nadvse potrebno zmotivirati zbrano širšo družino in v ta namen tudi pišejo nekakšen dokument oziroma dnevnik s skrivnostmi vsakogar od njih, kot da ne bi bile te skrivnosti najbolj skrite ravno pred člani prav te družine), a zaznamuje tudi početje glavne protagonistke. Samske, brez otrok, brez silnih ambicij in morda zato toliko bolj introvertirane in današnjemu času primerno negotove.

Agata Tuszyńska: Obtožena: Wiera Gran

Bila je Židinja, ki je po nacistični okupaciji Poljske končala v varšavskem getu, a ji je od tam uspelo pobegniti in v ilegali preživeti vojno.

Run The Jewels: Meow The Jewels

Bralo se je kot bedasta šala. Atlantski pronicljivi raper Killer Mike in newyorški producentski genij El-P, ki pod skupnim imenom Run The Jewels že nekaj let uživata nepričakovan sloves festivalske atrakcije, sta napovedala remiks zadnjega albuma, ki pa naj bi bil narejen izključno iz mačjih glasov. Ja, iz predenja, pihanja in mijavkanja pravih pravcatih mačk.

Pan: Potovanje v deželo Nije

V Spielbergovi Vojni svetov so zunajzemeljski tripodi ljudi – in otroke tudi – ugrabljali tako, da so jih naglo potegnili navzgor (v Schindlerjevem seznamu in Žrelu otroke ugrabljajo povsem drugače, če smo že ravno pri tem). Vse skupaj je spominjalo na vnebovzetje, ki Spielbergu – vse tja od Bližnjih srečanj tretje vrste – ni nič tujega, navsezadnje, tudi sama Mothership, ki se je prisvetila na koncu, je izgledala kot bujno okrašeno božično drevesce.

Moja sestra suhica

Stella (Rebecka Josephson), švedska dvanajstletnica, je popisana z outsidersko sramežljivostjo in tesnobnostjo. Noče izstopati, a prav zato izstopa – sošolcem se zdi čudaška, ker ne skuša biti za vsako ceno kul. Pa tudi njeno telo se še ni odločilo, kam bo krenilo.

Hiljadarka

Ko v Jugoslaviji leta 1955 v obtok pošljejo “hilijadarko”, nov bankovec za 1.000 dinarjev, sklenejo, da bo na njem obraz rudarja, proletarskega udarnika, ki ga po hitrem, tako rekoč udbaškem postopku najdejo v bosanskem rudniku Banovići, toda Atif Kurtović (Branislav Trifunović), sin rudarja, rudarski novinec, ki ne ve, kaj je kino, ni ravno udarnik, saj se mu v rudnik ne ljubi več – namesto v rudniku tako pristane na “hiljadarki” (s katero je mogoče kupiti prostitutko).

Dajva se dol

Odkar je ameriški predsednik Bill Clinton rekel: “Nisem imel spolnih odnosov s tisto žensko, gospodično Lewinsky,” je vprašanje, kdo sploh še lahko reče, da ima spolne odnose.

Mag – najboljša zgodba Paula Coelha

V poplavi filmskih biografij je na vrsto prišel tudi Paulo Coelho, avtor Alkimista, toda če vprašate tale film, v katerem ga igra Júlio Andrade, potem njegova najboljša zgodba ni bil Alkimist, ampak njegovo življenje.

Prenašalec: Nasledstvo

Ker je geslo dneva reboot, ga je doživela tudi franšiza prenašalec – namesto Jasona Stathama za volan skoči Ed Skrein. Še vedno mu je ime Frank Martin. Še vedno prevaža “tvegane” tovore. Še vedno divja po francoski rivieri, ki jo terorizira vzhodnoevropska mafija. In še vedno se drži svojega samurajskega kodeksa, tudi tistega člena, ki pravi, da posla ne sme jemati osebno.

Ribbit

Tole bodi-to-kar-si animacijo so pletli globalno, v malezijskih, indijskih in hongkonških studiih, a ne odskoči. Ni čudno: tudi samemu žabcu Ribbit se ne ljubi več skakati. Žabe skačejo, Ribbit pa misli, da je “drugačen”. Dajte mu čas, pa bo mislil, da je v resnici princ, začaran v žabca. In ko krene na “neverjetno” potovanje (jasno, skozi amazonski pragozd), s kakršnim nas skuša danes “presenetiti” že skoraj vsaka animacija, imate občutek, da hoče zbežati v kakšno drugo, boljšo, recimo Pixarjevo animacijo.