Ljubezenska odiseja

Tatjana Božić, režiserka Ljubezenske odiseje, kombinacije dokumentarca, avtobiografije, eseja, ženske študije, selfieja, terapevtske spovedi in youtubskega resničnostnega ekshibicionizma, gre zelo daleč, da bi ugotovila, zakaj so jo vsi prejšnji fantje pustili, kar pomeni, da jih zdaj, po vseh teh letih, ko je z nizozemskim filmarjem in dvema otrokoma obtičala v eni sobi (ženska brez svoje sobe nima šans, bi rekla Virginia Woolf), v slogu Billa Murraya iz Jarmuschevih Strtih cvetov obišče na originalnih lokacijah (Moskva, London ipd.), drugega za drugim, od mističnega Rusa, ki jo je pustil zaradi druge Tatjane, do Nemca, ki jo je pustil zaradi ekstazija, Angleža, ki jo je pustil zaradi mame, in jeznega Rusa, ki jo je pretepal, toda odgovori, ki jih dobiva (ta tvoja balkanska trma! hotela si biti žrtev! preveč je bilo odvisno od tebe!), so tako naivne parafraze razpadanja Jugoslavije, da skoraj zasenčijo njene dokaj staromodne romantično-pravljične fantazije o “perfektni ljubezni” (najboljša mati, najboljša žena ipd.), ki nehote zvenijo kot parodija tega, kar gledamo, in ki se nepresenetljivo lepo podajo nasvetom njene ruske prijateljice, samozvane ekspertke za ljubezen (problem je v tebi, ljubezen in svoboda ne gresta skupaj, ženska mora moškega obvladovati s seksom, tvoja pička je zaklad), kar nas le utrdi v prepričanju, da ženski, ki je tako obsedena s sabo, odgovorov, ki itak le potrjujejo njeno pravico do obsedenosti s sabo, ne bi bilo treba iskati tako daleč.

Legenda o Sarili

Inuitsko skupnost, ki živi na globalnem severu, udari strašanska lakota – šamani, mistični uroki in magične sile poskrbijo, da vsa živina izgine, s potencialnimi “pleni” vred.

Sebastijan Pregelj: Kronika pozabljanja

Pregelj, ki ga poznamo predvsem po fantastičnih zgodbah, v katerih se odhakljana domišljija združi s poznavanjem zgodovine in skoraj arhetipskimi tvorbami, ki čarobno oživijo v sodobnosti, se je v zadnjih časih angažiral – toliko slabše za čase. V prejšnjem romanu Pod srečno zvezdo je spregovoril o zagatnem in ksenofobnem ozračju na Tržaškem, o preklarijah med narodi in še toliko bolj o medrasnih problemih, Kronika pozabljanja pa se začne povsem benigno. Starec v varovanem stanovanju popisuje najprej svoj pogreb, potem še domsko rutino in občutek imamo, da gre za nekoga, ki je že vse doživel, ki mu ni več mar in ki čaka samo še na veliki neizbežni finale – smrt.

Masanobu Fukuoka: Živeti naravo

Desetletja je novinar Tošio Hanamicu obiskoval Fukuoko in z njim posnel vrsto radijskih in televizijskih pogovorov. Vsebine so kajpak šokantne: kako imeti bogat sadni in zelenjavni vrt, ne da bi se pretegnili? – Preprosto, pustite naravi, da opravi delo.

Trnowska raperska fešta

Petkova predstavitev S3P-a, novega albuma trnovske raperske legende Klemna Klemna, je bila bolj multimedijski dogodek kot koncert. Scenografija, videoposnetki, plesalci, gostujoči raperji in pevci, različni rekviziti in ne nazadnje skladbe so se v ljubljanskem Kinu Šiška menjavali s tako hitrostjo, da je vrstni red nekajkrat simpatično zmedeno zgrešil celo sam Klemen. No, dobre tri ure trajajoča raperska veselica je vendarle imela rep in glavo, za kar je poskrbel režiser dogodka Jizah, ki je s scenarijem v roki tekal med soustvarjalci in skoordiniral šov, kakršnega si je težko pričakovani album tudi zaslužil.

The Weeknd: Beauty Behind the Madness

Kanada nam je v zadnjih letih postregla z dvema fenomenoma na črni strani popa, ki ne štrlita nujno iz kanona jokavega pjevušenja sodobnega hibrida R & B-ja, hiphopa in elektronike, a sta hkrati dovolj samosvoja, da štrlita iz četice vokalistov mlade generacije. Oba prihajata iz Toronta. Prvi je pravilnež Drake, drugi pa njegov kolega in črni raček popa Abel Tesfaye oziroma The Weeknd.

Moteči elementi

Nacionalkin informativni program ima novo podobo. Takšno, pri kateri v Dnevniku ne bomo več videli Jelene Aščić, v oddaji Globus ne Helene Milinković, v informativnem programu pa ne Erika Valenčiča. Besede, s katerimi je slednji končal svoje zadnje Zrcalo tedna, so bile preroške. »Smrt fašizmu, svoboda ljudem.« Že naslednji dan so ga brcnili na svobodo.

45 let

V ledu himalajskih vršacev je izginilo – in tam za vedno ostalo – kar nekaj slovenskih alpinistov, zato preseneča, da se ideja, ki je pognala 45 let, ni že prej utrnila kakemu slovenskemu filmarju.

Hitman: Agent 47

Hitman je posnet po videoigrici, a – podobno kot njegovi številni predhodniki, recimo Max Payne, Tomb Raider, Mortal Kombat, Street Fighter in Doom – tudi izgleda kot videoigrica, ki pa je ne moreš igrati, temveč lahko le gledaš, kako jo igra nekdo drug. Za videoigričarje, ciljno skupino teh filmov, je to kakopak frustrirajoče: hej, bolje je igrati Hitmana, kot pa gledati nekoga drugega, ki ga igra. Ostali te filme itak preskočijo.

Dežela tujcev

Bolj nejasno kot to, zakaj mestjani mislijo, da so v ruralnih, prašnih vukojebinah dobrodošli, je le to, zakaj mestjani mislijo, da lahko v takšnih vukojebinah zbežijo pred preteklostjo. Mar niso videli nobenega izmed številnih filmov, ki svarijo: selitev v vukojebino ni rešitev!

Nore počitnice: Nova generacija

Road-tripaške Nore počitnice, ki so poletele leta 1983 (s Chevyjem Chasom v vlogi nerodnega “patriarha” Clarka W. Griswolda), potem pa dobile še prgišče nadaljevanj (ameriška družina si je morala res odpočiti od brutalne reaganomike), so zdaj dobile rimejk, no, reboot, ki pa verjetno ne bo dobil nadaljevanj (tako kot jih ne bodo dobili najnovejši rebooti, Fantastični štirje, Mož iz agencije U.N.C.L.E. in Agent 47), kajti road trip, na katerega svojo družino – apatično ženo (Christina Applegate) in clueless sinova – odpelje Clarkov sin Rusty (Ed Helms), karikatura “pozitivnega mišljenja” in moškega, ki je izgubil patriarhalno potenco, avtoriteto in socialni status (ja, spet jih pelje v disneylandski Walley World), je le pretveza za vice o sranju, pedofiliji, incestu in posilstvu, kar naj bi seveda potrdilo, kako zelo ogrožena in izgubljena je nuklearna družina, če moški nima več moči, kakršno je imel nekoč, recimo v 19. stoletju.

Magdalena Tulli: Motnja

Po bogato metaforičnem delu, kjer prebivalci abstraktnega mesta krojijo, prešivajo in parajo svoje drobne usode, se najprej prebijejo novice o zamenjavi oblasti. Potem se od neznanokod na mestnem trgu pojavijo begunci. Oropani svobode, brez sočutja staroselcev, ki se hitro podredijo tistim, ki se preoblečejo v nekakšno novo oblast, čeprav slutimo njihov blef in šmirantstvo. Prišleki potem skrivnostno izginejo: slutimo, da gre za medvojno usodo poljskih Judov, ki jim Magdalena Tulli, poljska pripovednica judovsko-italijanskega rodu, pripada, pri tem pa tudi za usodo vseh, proti katerim se je konstituirala večina. Vseh žrtev raznih čiščenj, izbrisov in pogromov.

Ur. Boštjan Kocmur, Tamino Petelinšek, Primož Lampič: Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja

Eksodus civilistov in domobranske vojske ob prihodu partizanske vojske na fotografijah, ki jih je posnel fotografski mojster, tudi sam na begu. Dogodek, ki je bil pol stoletja tabu tema, odpravljena s stavkom ali dvema, je 70 let kasneje zaživel v knjigi. Kar je bodeči šarm zgodovine, ki se neprestano vrača, četudi se vmes zdi, da je v kolektivnem spominu pogubljena.

Ljubljanica in glasba sta se zlili v eno

Ko se je minulo soboto nad Tromostovje dvignil otožen, predirljiv ženski glas, je marsikateri naključni mimoidoči obstal in morebiti pomislil, da v prisluhu sliši Prešernovo muzo ali pa morske deklice z bližnjega spomenika. No, ker se je glas dvigoval od spodaj, z Ljubljanice, je potem pogledal, ali se iz rečne struge niso dvignile sirene, toda malce dlje, v kanalu pod Plečnikovimi arkadami, je na majhnem splavu lahko uzrl islandsko čelistko in skladateljico Hildur Guðnadóttir, ki je v okviru niza koncertov Sonica Classics nastopila v sklopu otvoritve 31. grafičnega bienala. In marsikdo je njenemu koncertu prisluhnil do konca.

Klemen Klemen: S3P

Konec poletja je prinesel dve veliki raperski vrnitvi; po petnajstih letih se je najprej z novo ploščo vrnil Dr. Dre, prav danes pa po dvanajstih letih albumskega premora izide težko pričakovani tretji album domače raperske legende Klemna Klemna. Na prvi pogled si je trnowski nindža vzel dolg tajmavt, toda zgodbe o pobalinskih pustolovščinah z ljubljanskih ulic, ki jih je predstavil na prvih dveh ploščah, so se tako globoko usidrale v kolektivno zavest, da se zdi, kot da se pravzaprav ni nikoli zares umaknil. Ja, čeprav so se domači raperski presežki dogajali pred Klemnom in po njem, nekaj njegovih mejnikov še zmeraj stoji, navsezadnje je njegov prvenec Trnow stajl še vedno v največ izvodih prodani domači raperski album.

Planet šepa

V boju za pozornost gledalcev so se na Planet TV letošnjo jesen očitno odločili za taktiko kopičenja domačih »zvezd«, ki so tja prikolobarile iz drugih televizijskih hiš in preteklosti. Tako so se jim avgusta pridružili Borut Veselko, Valentina in Luka Novak ter Ula Furlan; prvi s Kanala A in devetdesetih let prejšnjega stoletja, zakonca s POP TV, kjer sta štedilnik ugasnila pred leti, hči Miše Molk pa z nacionalke, kjer so ji dali nogo ob januarskem ustoličenju direktorice Ljerke Bizilj.

Z jazzom informirana elektronika domačega dvojca

Potem ko se je zaradi zapletov glede koncertnega delovanja Bikofeja zdelo, da se urbana glasba umika iz središča prestolnice in bo poleti spet zavladalo mrtvilo, je pobudo prevzela ekipa kluba Pritličje. Na Mestnem trgu zdaj že vse poletje spremljamo zanimiv program, katerega koncertni del krojijo predvsem domači ustvarjalci, tako uveljavljeni kot tisti, ki si šele utirajo pot na glasbeno prizorišče.

Poguba 2

Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja so se stebri ameriške morale spravili nad film. Svet za raziskavo filmov (Motion Picture Research Council), ki je za svojo častno podpredsednico imenoval Saro Delano Roosevelt, mater predsednika Roosevelta, je celo objavil rezultate »sociološke« raziskave o vplivu filmov na otroke – rezultati, pridobljeni s »hipnografom« (otroke so po ogledu filmov uspavali in potem merili vpliv), so bili katastrofalni. Filmi so škodljivi, kvarni, nevarni in pogubni, ker da, kot je zagotavljala raziskava, otroke spreminjajo v kopiste zla, ki ga vidijo na platnu.

Še ena priložnost

Strahovi levičarjev, ki so že tam ob koncu šestdesetih let svarili, da bo ob takšnem razmahu potrošniške družbe mogoče otroka zelo kmalu kupiti kar v nakupovalnem središču, kjer bo le blago med blagom, so se uresničili: danski policaj (Nikolaj Coster-Waldau), čigar novorojenček nepričakovano umre, kar njegovo depresivno postpartumsko soprogo (Maria Bonnevie) butne na rob živčnega zloma, sklene, da bo živega novorojenčka ukradel narkomanskemu, propadlemu, neprisebnemu parčku (Nikolaj Lie Kaas & May Andersen), obenem pa mu – “v zameno” – podtaknil trupelce svojega novorojenčka.

Kar hočeš

John Emerich Edward Dalberg Acton, britanski zgodovinar in moralist, je leta 1887 nekemu škofu pisal: “Oblast človeka pokvari, absolutna oblast pa ga absolutno pokvari.” Ta fraza je postala tako pregovorna, da ni segla le v deveto vas, ampak očitno tudi v vesolje, kjer groteskni alieni, ki jih vokalizirajo Monty Pythoni (Terry Gilliam, John Cleese, Terry Jones, Eric Idle, Michael Palin), sklenejo, da jo bodo testirali na naključnem Zemljanu, britanskem učitelju (Simon Pegg), ki mu podelijo absolutno moč, tako da postane vsemogočen, kot Bog. Počne lahko, kar hoče.

Nevidni fant

Michele (Ludovico Girardello), tržaški adolescent, občutljiv, vase zaprt, sramežljiv, neopažen in anonimen, v šoli stalno nadlegovan, skrivaj zaljubljen v sošolko Stello, je socialno neviden, dokler ne postane spletom okoliščin tudi fizično neviden, kar ga prelevi v Nevidnega fanta, superjunaka, ki lahko izginja, nemoteno vstopa v dekliške garderobe, “odstranjuje” šolske barabe in priteguje Stello, kar pomeni, da počne reči, o katerih lahko fantje, ki še niso mutirali, le fantazirajo.

Neil Young + Promise of the Real: The Monsanto Years

Rock’n’roll se je od šestdesetih let do danes izkazal kot dobro orodje za izražanje nestrinjanja s prevladujočimi, večinoma družbenopolitičnimi anomalijami, ki so stalnica v človeški zgodovini. Dovolj bo, če se spomnimo Boba Dylana, potem pa tudi vseh drugih izvajalcev in skupin, ki so pisali protestne pesmi, povezane z vietnamsko vojno, s človekovimi pravicami, nespametnimi političnimi odločitvami, se bojevali proti enostranskim odločitvam peščice vplivnih posameznikov, ki so močno vplivale na življenje malega človeka.

Vinko Möderndorfer: Brskanja

Zbirko Brskanja sestavlja osem zgodb, ki so razpete med rojstvom in smrtjo, ljubeznijo in umiranjem. Manj kot v nekaterih prejšnjih je slinjenja in sluzenja ob ljubezenski igri, razen ene; zato prevladajo tiste, ki so bolj na strani smrti, staranja in umiranja. To daje zbirki več otožnosti in občutek izgube, ta je s posebno distanco in brezstrastnostjo, ki preveva celoten avtorjev prozni opus, temeljni čustveni odtenek.

Pavel Basinski: Lev Tolstoj: Pobeg iz raja

Odlično izhodišče za kriminalni roman, a pri Tolstoju se ni izšlo. Ni ga izsledila žena, ampak novinarji, in ti so nato na naslovnicah dan za dnem poročali o poteh njegovega bega. Poskusil je s samostanom, s kraji bogu za hrbtom, toda bil je prevelik, da bi se lahko pretihotapil v osamo. Samo njegove avtorske pravice so bile vredne deset milijonov zlatih rubljev, imel je ducat otrok, milijone bralcev, nekaj posestev, sedem oporok, kar štirje škofi so hiteli dajati izjavo, ko se je ustavil v Optinskem samostanu, čeravno ga je cerkev že desetletje pred tem izobčila.

Depilacija kot novica

Ravno smo pisali o načrtovani renesansi informativnega programa na javni televiziji, v katero sta se zagnala direktorica Ljerka Bizilj in njen svetovalec Bojan Traven, ko je na naše mrežnice padla nacionalkina informativna oddaja Prvi dnevnik. Gre za dvajsetminutna poročila ob trinajstih, s katerimi se lahko »hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta«.

Straight Outta Compton – Zgodba o N.W.A.

Če ne bilo bilo gangsta rapa, v katerega so ameriški črnci prelili svoj bes, potem bi Amerika danes izgledala kot Rusija leta 1917 ali pa Francija leta 1789 – ves tisti črnski bes bi se pač slej ko prej razlil po ameriških ulicah in trgih ter bušnil v revolucijo.

Marseillska naveza

Jeana Dujardina poznate – če nič drugega, ste ga videli v Hazanaviciusovem Umetniku, ki mu je leta 2012 prinesel oskarja. V vlogi zvezdnika nemega filma, ki mu kariera odpotuje na jug, je bil tako nepozaben kot v vlogi šarmantnega tajnega agenta OSS 117, alias Huberta Bonisseurja de la Batha, ki ga je igral v dveh Hazanaviciusovih kvazibondiadah, posnetih po romanih Jeana Bruca, francoskega Iana Fleminga. In ja, v Scorsesejevem Volku z Wall Streeta je kratkočasil Katarino Čas. Prav tako nepozabno. Vsaj za nas.

Mož iz agencije U.N.C.L.E.

Preteklost ni nekaj mrtvega, še manj preteklega – preteklost je naložba. Zato si lahko živo predstavljate, kaj bodo počeli filmarji čez 50 let, ko bomo mi preteklost: multiplekse bodo zasuvali z akcijskimi spektakli, posnetimi po “naših” TV-serijah. Lost – The Movie. Sopranos – The Movie. Americans – The Movie. Homeland – The Movie. Breaking Bad – The Movie. CSI – The Movie. Dexter – The Movie. Mad Men – The Movie. Prison Break – The Movie. Sons of Anarchy – The Movie. In tako dalje.

Slepa masaža

Kitajsko Slepo masažo bi lahko vrteli na double-billu z ukrajinskim Plemenom, v katerem so vsi gluhonemi – tu so namreč vsi maserji (Huang Xuan, Eric Qin, Qin Hao, Mei Ting itd.), vsi uslužbenci neke masažne klinike, slepi. Niso tako brutalni kot gluhonemi v Plemenu, toda kombinacija slepote, zaradi katere vidijo le tisto, kar ne obstaja, in masaže, s katero se preživljajo, jim ne daje le nervozne seksualne potence, ampak tudi utopični, zarotniški, emanipatorični potencial, celo do te mere, da klinika, na kateri službujejo slepi, izgleda kot mozaična metafora Kitajske, dežele, v kateri srhljivost neoliberalnega mraka vidijo le slepi.