Ljudske (z)godbe

V Kamniku, mestu v naročju kamniških planin, smo na največjem poletnem kulturnem festivalu v regiji, festivalu Kamfest, preverili, kako je v živo slišati slovenskega glasbenega posebneža Rudija Bučarja. Udejanja se nekje med istrsko tradicionalno in avtorsko glasbo, vzporednice kateri bi sicer še vedno lahko iskali v ljudskih melodijah. Že leta si prizadeva ohranjati posebnosti trilingvističnega dialekta in zna vzpostaviti stik s poslušalci, tudi skozi zgodbe, ki jih pripoveduje. Tako ni čudno, da je v zadnjih letih na vseh najpomembnejših slovenskih festivalih popularne glasbe osvojil tako srca občinstva kot glasbenih kritikov.

Dr. Dre: Compton

Dr. Dre je daleč največji zaslužkar lanskega leta v druščini ameriških raperjev. Zaslužil ni dvakrat ali trikrat, ampak kar desetkrat več kot Jay-Z in Diddy, ki sta pristala na drugem mestu, ter celo več, kot je skupaj zaslužilo vseh 24 raperjev, ki so se na lestvici uvrstili za njim: 640 milijonov dolarjev. Več denarja, kot si ga lahko sploh predstavljamo. Razlog ni naduspešen glasbeni projekt, je pa preprost: najbolj trendovsko znamko slušalk (kjer je Dre imel levji lastniški delež) so prodali najbolj trendovski tehnološki znamki.

Vročinski test

V zadnjem vročinskem valu so začele televizije zagreto poročati o potencialnih tragedijah in opozarjati ljudi, naj ne puščajo otrok in živali v parkiranih avtomobilih. Novinar Rajko Gerič pa se je pod žgočim soncem prostovoljno zaprl v avto, da bi gledalcem oddaje Danes na Planet TV pokazal, kako nevarno je to. Ljubitelj požrtvovalnega raziskovalnega novinarstva je tako prejšnjo soboto ponovno udaril z metodo »na lastni koži«.

Minioni

Minioni, rumene tubaste kreature, izgledajo kot gensko spremenjene banane, oblikovno prilagojene evropskim direktivam, ki omogočajo optimalen transport – očala, anarhične tendence in žlobudranje, ki je kakofonični koktajl francoskih, angleških, španskih, italijanskih, indonezijskih in japonskih glasov (no, predvsem francoskih in italijanskih, ker se najbolje podajo rumeni barvi), volumna ne povečajo.

Darilo

Ker minioni en passant služijo tudi vsemogočnemu faraonu, je prav, da omenimo, da je vsemogočnega faraona – samega Ramzesa – v Scottovem Eksodusu igral Joel Edgerton, ki smo ga zadnja leta videli v številnih prestižnih filmih (Veliki Gatsby, 00:30 – Tajna operacija, Bojevnik, Stvor, Živalsko kraljestvo), zdaj pa je debitiral tudi kot režiser, in sicer z elegantnim, impresivnim psihotrilerjem, v katerem se japijevska zakonca, Simon (Jason Bateman) in Robyn (Rebecca Hall), vrneta v Simonov rojstni kraj.

Piksli

Življenje Amerike spet obvisi na nitki. Spet je napadena, in to strašno, katastrofalno, kot običajno pač, kot vedno, le da je tokrat ne napadejo islamisti, kaj šele komunisti, ampak dobre, stare, precej retro arkadne igre, v katere se “preoblečejo” zunajzemeljska bitja.

Urbano dejanje

Ko je Ljubljana junija dočakala težko pričakovani festival Flow, ki je iz nje za nekaj dni naredil pravo prestolnico tudi v festivalskem smislu, je bilo med poznavalci slišati, da so se organizatorji programa lotili precej nespretno, predvsem v delu, ki so ga krojili domači glasbeniki. Po mnenju poznavalcev domače glasbene scene so namreč spregledali najzanimivejše, aktualne ustvarjalce, priložnost pa ponudili tistim, ki naj si povabila na tak festival ne bi zaslužili. Ta teden pa se na isti lokaciji, pred nekdanjo Tobačno tovarno, v organizaciji kreativnega studia Lightbox in Kluba ZOO, godi še en nov festival, Urbano dejanje, in tudi glasbeni del njegovega programa krojijo predvsem domači glasbeniki. In spet gre večinoma za kreativce, na katere ti isti poznavalci radi gledajo malce zviška ...

Lianne La Havas: Blood

Britanska songwriterka, pevka, kitaristka in pianistka Lianne La Havas bi o pričakovanjih, s katerimi imajo po prvencu, ki zbudi veliko zanimanje, opraviti glasbenik, ko ustvarjajo drugi album, lahko povedala marsikaj. Še pred izidom prvenca pred tremi leti jo je BBC uvrstil med najobetavnejše talente, album je bil potem nominiran za ugledno Mercuryjevo nagrado, konec leta 2012 pa je pokasiral še iTunesovo nagrado za najboljši album. Potem so prišli njeno prijateljevanje in nastopanje s Princeom, ki jo je razglasil za naslednico Joni Mitchell, nastopi z Alicio Keys, samostojna turneja, koncerti na največjih svetovnih festivalih in nastopi v priljubljenih televizijskih oddajah. Primerjajo jo z Amy Winehouse, Lauryn Hill, Jill Scott in podobnimi divami, skupaj s še nekaterimi vrstnicami pa jo postavljajo na piedestal novega britanskega soula.

Joss Stone: Water for Your Soul

Joss Stone je že pred štirimi leti v superzasedbi z Mickom Jaggerjem, Davom Stewartom, A. R. Rahmanom in Damianom Marleyjem pokazala, da ji je reggae blizu. Menda jo je Marleyjev najmlajši že takrat prepričal, da mora posneti samostojen reggae album, kar sta zdaj skupaj tudi uresničila. Privrženci jamajških muzik tolčejo z glavo ob zid, paradoks pa je v tem, da se Stonova izkaže prav v tistih najbolj klasično ukrojenih reggaejaških skladbah, večina drugih pa ne pokuka iz soulovskega povprečja z njenih preteklih albumov. Dobro za njene fene, manj pa za druge, ki se bodo do tistih nekaj boljših skladb morali prebiti skozi precej sivine. No, če si album zavrtite bolj mimogrede, lahko ponudi celo povsem spodobno kuliso za kakšen ležeren poletni večer.

Michael Ondaatje: Mačja miza

Mačja miza je potisnjena v kot, oddaljena od središča dogajanja, od kapitanove, in za njo posadijo nekaj zanimivih modelov, ki potujejo s Cejlona v London z ladjo. Med temi izstopa trojica navihanih zgodnjih najstnikov, ki jim nobena objestnost ni tuja, in potem, recimo na enem redkih izhodov na kopno, pritihotapijo na ladjo psa, ta pa v vrat zagrize steklega potnika, do smrti, nakar vržejo v morje njegov kip.

Božo Repe: S puško in knjigo

Obsežno delo o partizanstvu, napisano v postpartijskem času. Nekoč so zgodovinarji M. Mikuž et al. opisovali vojno dogajanje iz črno-bele perspektive spopada partizanov z okupatorji in izdajalci, Repe pa poskuša vnesti več objektivnih faktov, a pri tem še naprej izhaja iz apriorne apoteoze NOB.

Šund poročila

Poraščenost ženskih intimnih predelov lahko verjetno postane prime time novica le v času kislih kumaric in samo v takšnem privesku informativne oddaje, kot je POP IN, ki bi ga nemalokrat lahko gledali z ugasnjenimi možgani. Zadnji julijski dan je prav tam POP-ov dopisnik iz Londona Brane Kastelic razglabljal o tem, da so poraščeni ženski intimni predeli spet v modi. Oh, my ...

Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija

Ethan Hunt (Tom Cruise), neuničljivi, nepremagljivi, kameleonski, houdinijevsko eskapistični in daleč, daleč, daleč najbolj tajni ameriški agent, končno naleti na sebi enakega – in to ni moški, ampak ženska, Ilsa (Rebecca Ferguson), britanska tajna agentka.

Zlo za petami

Ko Zlo za petami obseda izgubljeno devištvo “zadnjega dekleta”, izgleda kot Noč čarovnic. Ko postavi pravila, po katerih se mora ravnati ta, ki hoče ubežati smrti, izgleda kot Krik.

Bela ptica v metežu

Ko Kat (Shailene Woodley) dopolni 17 let, ko se torej prelevi v meso in hormone, njena mati (Eva Green) na lepem izgine. Brez besed. Ni je več. Policija je brez idej: je jemala kakšne tablete? Nič posebnega, to se dogaja – ženske izginjajo. Izparijo – kot sen.

Dušan Šarotar: Panorama: pripoved o poteku dogodkov

Kot sodobni brat davnih menihov, ki so tja prenesli vse znanje takratnega sveta, da bi ga rešili pred uničenjem, pred barbarstvom in vojnami in našli kotiček za pisanje v miru, se tudi Šarotar zateče na sam konec znanega predkolumbovskega sveta, podprt s štipendijo. Da bi prisluhnil notranjemu svetu in ga soočil z drugačnim, ki bi ga narekovala druga(čna) krajina, da bi se mu razprl vpogled čisto noter, da bi se zasačil v sto spremembah.

Tony Judt: Velika iluzija

EU ne kot obljubljena dežela, ampak skozi njene paradokse in protislovja. Ko Judt premišljuje, se sklicuje na dejstva. Z isto količino dela na kmetiji so leta 1900 prehranili pet ljudi, pol stoletja kasneje šest, leta 1980 kar 35. In zdaj vprašanje: zakaj so države EU panogo v razcvetu še dodatno subvencionirale? – Zaradi strahu, da bi se drugače kmečka populacija približala fašističnim in nacionalističnim gibanjem. Toda v času avtorjevega pisanja še ni bila na pohodu globalizacija, ki je v Evropo prinesla poceni hrano na račun huronske rabe pesticidov in kemičnih gnojil, s katero pa se je sočasno drastično zmanjšala kakovost prehrane in je male evropske kmetovalce spravila pred bankrot.

Rock’n’roll, kakršen je bil nekoč

Številne obletnice in vnovične združitve legendarnih skupin rock’n’rolla pogosto nimajo opraviti z ničimer drugim kakor z željo po dodatnem zaslužku in morda podoživljanjem njihove divje mladosti. Ljubljanski nastop Patti Smith, pesnice, resnične aktivistke in tako imenovane botre punka, pa je dokazal, da je včasih k sreči drugače. Še več, dokazal je, da rock’n’roll še zmeraj premore tudi tisto izvirno esenco in uporniškega duha, ki sta bila še kako navzoča v njegovem zlatem obdobju, a sta v novem tisočletju večinoma pokleknila pod naraščajočo diktaturo kapitala.

Jazz Slovenia 2015: Čas za improvizacijo

Zgodovina jazzovske glasbe na območju Slovenije in nekdanje Jugoslavije sega v trideseta leta prejšnjega stoletja, natančneje v čas pred drugo svetovno vojno. S spremembo režima po vojni so komunistične oblasti jazzovske glasbenike sprva preganjale, saj je glasba zvenela preveč »zahodnjaško«, v petdesetih letih pa so se omejitve nekoliko sprostile in to je kmalu pripeljalo do ustanovitve prvega jugoslovanskega festivala jazza. Ta je najprej potekal na Bledu, nato pa so ga prestavili v Ljubljano.

Norveški princ teme

Pozabite na Stiega Larssona, skandinavska kriminalka ima novega kralja, ki sliši na ime Jo Nesbø. Nogometaš, ki mu je strgana kolenska vez preprečila cvetočo kariero, diplomirani ekonomist in frontman benda Di Derre, sicer pa eden izmed najbolj opevanih in najbolje prodajanih piscev kriminalnih romanov današnjega dne. Wikipedia, učiteljica nevednih, uči, da so do marca 2014 na Norveškem prodali tri milijone izvodov njegovih romanov, po svetu pa v prevodih v več kot 40 jezikov kar 23 milijonov. Reč gre skratka za med.

Poletne afere

Mislili smo, da smo za nekaj časa varni pred katastrofami, ker so na dopust do septembra odšli tako poslanci kot domače televizijske oddaje, a smo se zmotili. V dneh, ki jih večina slovenskih dopustnikov preživlja na hrvaški obali, ker bi na slovenski morali ležati v nadstropjih, so Hrvati njihov počitniški mir razburkali z medsosedsko prisluškovalno afero.

Grom in strela

V ljubljanskih Križankah je nastopil dvojec 2Cellos, ki ga tvorita sta slovensko-hrvaška čelista, v Mariboru rojeni Luka Šulić in Puljčan Stjepan Hauser. Nase sta opozorila leta 2011, ko sta na YouTubu objavila videoposnetek svoje priredbe skladbe Michaela Jacksona Smooth Criminal in naletela na izjemen odziv. Od takrat s klasičnimi aranžmaji preoblačita svetovne pop, rok in metal uspešnice in navdušujeta množice po vsem svetu.

Sleaford Mods: Key Markets

Sleaford Mods je nottinghamski dvojec postpunkerskega rapa in je zvok britanske ulice, bolje rečeno britanskega delavskega razreda na periferiji. Zvok britanskega delavstva je seveda večpomenka, saj je v zadnjih desetletjih zavzel zelo različne zvočnosti in oblike – od punka do postpunka, acid housa, jungla, grima in drum ’n’ bassa. Prav slednja, boben in bas, sta glasbeno izhodišče dvojca Sleaford Mods, vendar povsem drugačno, še bolj retro od tega plesno-elektronskega žanra. Dvojec je bolj punkerski, v nekaterih bolj našpičenih trenutkih spomni tudi na skupino ESG in njen prostotekaški, plesni gruv funk punka newyorške scene osemdesetih let.

Amy

Amy je doku o vzponu in padcu Amy Winehouse, zato ne more nihče reči, da ne ve, kako se konča. Tudi ko je pela, se je vedno zdelo, kot da je vsega že konec in kot da se je vrnila od mrtvih, da bi ugotovila, zakaj je umrla. Le ta, ki se vrne od mrtvih, ima tako precizen glas in tako neprecizen obraz.

Razuzdanka

Romantične komedije so do žensk pokroviteljske. Sporočilo je vedno isto: če je ženska sama in samska, potem nujno potrebuje pomoč – “pravega” moškega. In če pri seksu ne komplicira, če torej ne prisega na monogamijo, prav tako nujno potrebuje pomoč – ja, “pravega” moškega.

Vatikanski trakovi

Marc Neveldine je mali Michael Bay: energičen, pompozen, robusten, adrenalinski, testosteronski, a strašno derivativen. Stalno le nadaljuje: posnel je nadaljevanje Cranka, pa nadaljevanje Ghost Riderja. Rekli boste: mar ni posnel tudi prvega, originalnega Cranka? Res je, toda Crank je bil v resnici le nadaljevanje Hitrosti, v kateri bi avtobus razneslo, če bi hitrost znižal pod 50 milj na uro – v Cranku pa poklicnemu morilcu vbrizgajo strup, ki bi ga ubil, če bi mu srčni utrip padel. Ohraniti mora adrenalin, hitrost. Kot tisti bus.

Elitni klub

Vladajoče elite si lahko privoščijo, kar si hočejo. Kje je njihov boot camp? Kje jih mojstrijo v vladanju, snobizmu, vzvišenosti, pomembnosti, občutku večvrednosti, strupeni ošabnosti, pretencioznosti in veri, da jim je vse dovoljeno? Na Oxfordu – specifično: v elitnem, ekskluzivnem, “tajnem” Riot Clubu.

Kirmen Uribe: Bilbao–New York–Bilbao

Houellebecq nas v romanu Zemljevid in ozemlje postavi v svet, v katerem poklici izginjajo, vendar jih Evropejci oživljajo, postopno, v malih serijah, zaradi podpor jih obnavljajo v kar najekskluzivnejšem obsegu. Ne toliko zaradi ekonomske koristi, v svetu hiperprodukcije je ta zanemarljiva, temveč zato, ker prodajajo pretekle zgodbe tistim, ki še proizvajajo oziroma imajo obilje naravnih virov in lahko potujejo in kot v rezervatih gledajo, kako je nekoč živela Evropa. Uribejeva proza je tak muzej, posvečen Baskom nasploh in njegovi rodbini posebej, predvsem dedu in očetu, kapitanoma ribiških ladij, ki sta plula lovit na morja in med čeri daleč od škotskih obal.

Pascal Bruckner: Pridni sinko

Despot, šovinist in antisemit, ki pretepa in trpinči ženo in otroka. Kako ob njem odrasti? Običajno to pelje v osebne tragedije, z nekaj sreče s psihoterapijo v še kar spodobno bivanje. In kakšno pot si je utrl Pascal Bruckner? – »Edini način, da ubežiš iz družine, je, da si po-

Vreme in Laibach

V dneh, ko je peklensko vreme ostajalo glavna novica, smo se pred televizorji vsak večer z upanjem zatekali k vremenski napovedi, ki bi obetala spremembo. Pri tem smo opazili, da kljub očitnemu tekmovanju komercialnih televizij za mis vremenske napovedi nikjer niso šli tako daleč, da bi bila stasita napovedovalka v res vročih dneh odeta samo v kopalke. Je pa oblečena, a bosa Pia Škofic prejšnjo soboto oddajo Vreme na Planet TV vodila kar s piranske plaže. Vremenska turistična razglednica je zato vključevala tudi nič hudega sluteče dopustnike, ki so ustvarjali živo ozadje in se za nekaj minut prelevili v priložnostne televizijske zvezde; ena od njih se je, očitno povsem ne vedoč, pred očmi gledalcev celo slekla v kopalke.