Pleme

Če bi radi videli filmski unikat, potem si poglejte ukrajinsko Pleme, v katerem govorijo, a ne slišite niti besede, ker so vsi gluhonemi. Zato tudi ne veste, kako je komu ime, še toliko bolj, ker podnapisov ni.

Lažna mesta

Quentin (Nat Wolff), najstnik, ki odrašča v “zlaganem” floridskem primestju, je že od nekdaj obseden z Margo (Cara Delevingne), svojo sosedo.

Eden

House – glasbeni slog, elektronski disko, ki je sredi osemdesetih let bušnil iz Chicaga – je bil za Francijo res eden, če naj sodimo po francoskem filmu Eden, ki za house, okej, francoski house, naredi to, kar so Haynesove Žametne noči naredile za glam, in to, kar so Stillmanovi Zadnji dnevi diska naredili za disko.

Medeas

Na neki oddaljeni ameriški farmi – tako idilični, da je lahko le zakotna, tako nedolžni, da je lahko le dolgočasna, in tako naravni, da je lahko le absurdna – se tam nekje v osemdesetih letih zgodi grška tragedija, le da vloge Medeje ne odigra ženska, ampak moški, Ennis (Brían F. O’Byrne), rigidni patriarh, ki svoji družini – ženi Christini (Catalina Sandino Moreno) in petim otrokom – vztrajno in neumorno vceplja biblične replike, red in disciplino.

Iz/sebe

Film Iz/sebe je triler, toda lahko bi bil tudi komedija, rimejk farse All of Me (1984), v kateri si odmirajoča magnatka (Lily Tomlin), ki hoče živeti večno, zaželi, da bi njeno dušo preselili v voljno telo njene seksi asistentke, a potem zaradi transmutacijske okvare pristane v telesu svojega odvetnika, ki ga igra Steve Martin.

Ant-Man

Spomnite se Disneyjeve komedije Draga, pomanjšal sem otroka, v kateri “odbiti” znanstvenik svoja otroka nehote – s pomočjo novega izuma – pomanjša na velikost insekta. V Ant-Manu, novem produktu studia Marvel, se na velikost insekta skrči mali, nepomembni vlomilec (Paul Rudd), ko mu “odbiti” znanstvenik (Michael Douglas) natakne high-tech kostum, ki bi se lahko v napačnih rokah prelevil v orožje za množično uničevanje. Tale antigravitacijska pomanjševalnica, ki svari pred velemočjo korporacij in absurdnostjo novih tehnologij, res nenehno tvega, da bo marveliano pomanjšala na velikost insekta, toda njeno sporočilo je optimistično: vsakdo lahko postane superjunak – tudi mali, najmanjši ljudje. Tudi mravljinci. Kje je Woody Allen, ko ga najbolj potrebujemo?

The Chemical Brothers: Born in the Echoes

Priljubljenost EDM-ja v zadnjem času botruje številnim comebackom (plesno)elektronskih veteranov. Nekaterim se vrnitev posreči bolj, drugim manj, tako rekoč po pravilu pa so vsi deležni precejšnje pozornosti, kar je verjetno znak, da nove fene plesnih elektronskih muzik vse bolj zanima tudi njihova zgodovina. Žal večino povratnikov lahko razdelimo na tiste, ki se trudijo posnemati aktualne usmeritve, in tiste, ki se vračajo h koreninam, v obeh primerih pa se poskusi, kar zadeva glasbo, navadno končajo precej klavrno.

Edoardo Nesi: Zgodba o mojih ljudeh: bes in ljubezen industrialca iz province

Nesijeva Zgodba je žanrski bastard: hkrati roman o kolektivu, tkalcih iz Prata, avtobiografija, pamflet, esej, izpoved o pisateljevanju in biznisu. Pisatelj, ki je podedoval tekstilno podjetje, se kljub nekaterim besnim poskusom upora proti pričakovanjem staršev in bitniški ameriški epizodi, vpreže v družinski posel in je znotraj tekstila celo ustvarjalen; izmišljuje si blaga in vzorce, kakršne bi nosile pisateljske veličine, recimo Hemingway na safariju in podobno.

C. G. Jung: Rdeča knjiga

Psiholog in psihiater Carl Gustav Jung spada med velikane, ki so za seboj zapustili šole, terapevtske metode in knjige, ki so oblikovale intelektualno sodobnost: Psihološki tipi, Odnos med jazom in nezavednim, Psihologija in religija, Psihologija nezavednega, Človek in njegovi simboli.

Pestra sobota

Za predsednika Boruta Pahorja še ni počitnic. Nekaj dni pred pogrebom Slavka Avsenika, kjer je bil eden od govornikov, je na slavnostnem koncertu Poletna noč sedel ob Elzi Budau, ki ji je bila tokratna prireditev posvečena. Prva dama besedil slovenske popevke je na koncertu v ljubljanskih Križankah, katerega posnetek smo si lahko v soboto ogledali na nacionalkinem prvem programu, kot častna gostja sedela v sendviču med Pahorjem in generalnim direktorjem RTV Slovenija Markom Fillijem. V bližnjih posnetkih smo bili deležni veliko predsednika, s katerim je med ploskanjem kramljala Elza, prvi dve vrsti razprodanih Križank pa sta se tudi sicer šibili od političnih in gospodarskih pomembnežev, pred katerimi je kamera med aplavzi tekala gor in dol kot kura.

Divje življenje

Todd Haynes, danes znan po filmih Daleč od nebes in Bob Dylan: 7 obrazov, je pred dvajsetimi leti posnel Na varnem (Safe), film o primestni gospodinji (Julianne Moore), ki jo začnejo nenadoma mučiti čudne alergije – alergična je na izpušne pline, hrano, dišave, kemikalije, pohištvo, okolje in tako dalje. Reči, na katere je alergična, se kar kopičijo, vse jo psihosomatsko zastruplja in deprimira, vse težje diha, njen imunski sistem vse očitneje popušča, tako da jo zaskrbljeni – in tudi vse bolj zgroženi – mož pošlje k zdravniku, ki ugotovi, da je gospa alergična na 20. stoletje.

Zasvojena s seksom

Mož in žena se pofukata. Sopihata, stokata in ječita, obema tudi pride, toda ko mož po dveh rundah zaspi, žena še nekaj časa poležuje, potem pa vstane, sede k računalniku, klikne na pornič, zgrabi dildota in si možgane pošlje na jug. Ona je Zoe (Sharon Leal), uspešna galeristka, on pa je Jason (Boris Kodjoe), uspešen arhitekt. In ko že mislite, da gledate garažno verzijo McQueenove Sramote, v kateri se je s “seksualno odvisnostjo” bodel newyorški japi (Michael Fass-

Izolska tehno evforija

Vsem, ki so bili priča lanskemu gostovanju tehno ikone Richieja Hawtina v Ambasadi Gavioli, ali pa tistim, ki so po partiju prebrali njegove hvalospeve o klubu in razpoloženju tisto noč, se je zdela udeležba ob njegovi letošnji vrnitvi v Izolo tako rekoč samoumevna. Izjemno atmosfero smo lani sicer lahko pripisali tudi dejstvu, da je Hawtin v Gavioliju zadnjič nastopil pred šestnajstimi leti, kljub temu pa je bilo vzdušje pretekli vikend še precej bolj stopnjevano. Po tokratnem nastopu se mu je med drugim zapisalo, da ga izkušnja izolskega kluba spominja na evforične začetke ibiškega clubbinga, za nameček pa je letos s sabo pripeljal še dva protagonista njegove megapopularne klubske znamke Enter, Bello Sarris in Fabia Florida.

Tame Impala: Currents

Zgodovina popularne glasbe nam je že postregla s prepoznavnimi in vplivnimi imeni alternativnega rocka z južne poloble. Omenimo le Nicka Cava z njegovimi Bad Seedsi.

Polona Glavan: Kakorkoli

Najprej se nam zdi, da bosta ostali zgodbi srednješolke Lili in študentke Anje v romanu Kakorkoli ločeni, da gre za študijo dveh različnih pristopov k ljubezni in analizo doživljanja te, za omnibus, ki naj preplete dve okolji. Prvi se ‘ful dogaja’ z Marsom, fantom, ki gara v veleštacuni in ga tam dobro stiskajo in razosebljajo, druga se na potepanju po Irskem zaljubi in goji ljubezen na daljavo, odloči pa se tudi za inštruiranje problematičnega sina priseljencev. Potem Lili zanosi in njen fant, ki ob prelaganju zelenjave pod diktatom nadrejenih skrbi za mentalno načeto mater, kar naenkrat spremeni odnos do sveta; rod in slovenstvo sta mu čez vse, otrok pa priložnost, da se kleni narod ohrani, nataliteta je v tem boju ključno orožje. Potem se na pohodu antifa fronte za marginalizirane usekajo; tisti, ki protestirajo zaradi kratenja pravic obstrancev, izbrisanih in drugače spolno usmerjenih, in tisti, ki šovinistično prisegajo, da imajo priseljenci in lenuhi in prišleki preveč pravic, pošteni in delovni ljudje, ki so na tej zemlji od nekdaj, od časov bajeslovnih kraljestev, pa čisto premalo – seveda na račun prvih. V tem spopadu skupin, ki vidita v svojem početju zgodovinsko nujnost, podležejo nedolžni in Mars, ki mu vse najeda, je najbolj besen in podaljšana roka obritoglavcev in udarna pest njihove mentalitete.

George Monbiot: Naprej k naravi

Angleški zoolog, novinar in naravovarstvenik piše o ponovni naselitvi volka, medveda, povodnega konja in slona – v Veliki Britaniji. Ne, ni fanatik ne utopist, je celo takšen pragmatik, da sprejema moderne plantaže, saj si ne predstavlja, kako drugače nahraniti milijardne množice.

Dueti

Na festivalu, ki se lahko preimenuje v Melodije morja, sonca in Rudija Bučarja, je v soboto ponovno slavil Bučar, tokrat v duetu s primorskim pevcem Easyjem. Voditeljico Lorello smo kot po navadi občudovali v poročni obleki in nato še v treh pastelnih toaletah, ker ne bi bila ona, če se ne bi vmes trikrat preoblekla. Spet si je delila oder z Mariem in njuno vodenje je bilo znova na ravni srednješolskega prijateljskega zezanja, z nekaj poskusi stand-up komentiranja aktualnih družbenopolitičnih razmer.

Daleč od ljudi

Alžirija leta 1954 – sredi vojne za neodvisnost – izgleda kot podaljšek Divjega zahoda: robata pokrajina, osamljene farme, konji, plenilski banditi, revolucionarji, »federales« (okej, francoska vojska), pistolerosi, napadi, streljanje, obračuni, maščevanje, poskusi linča in potovanje – francoski učitelj (Viggo Mortensen), stoičen kot John Wayne, mora namreč na sojenje odpeljati arabskega morilca (Reda Kateb), stoičnega kot Clint Eastwood. Film Daleč od ljudi, ki bi ga lahko vrteli na double-billu z beduinskim vesternom Theeb, je tako prešpikan s »častjo« vesternov (3:10 za Yumo), da lahko spregledate, da je posnet po noveli Gost, v kateri je dal Albert Camus jasno vedeti, da so prave moralne odločitve strašne, potemtakem tiste, ki te stanejo življenje.

Diplomacija

Hitler avgusta 1944 svoji vojski ukaže: preden se umaknete iz Pariza, ga povsem uničite! Hoče eksplozijo, ki se bo slišala do Berlina – in še čez 50 let. In res, ko se zavezniške sile približajo Parizu, general von Choltitz (Niels Arestrup) sklene, da bo izvršil Hitlerjevo povelje, toda ko Pariz prepredejo s peklenskimi stroji, ki naj bi odpihnili Notredame, Louvre, Eifflov stolp, vse mostove itd., Seno pa prelevili v apokaliptični cunami, von Choltitza nepričakovano – tik pred zadnjim poveljem – obišče švedski konzul Nordling (André Dussollier) in ga skuša prepričati, naj tega ne stori.

Nevidne oči

Nick Chambers (Elijah Wood), osamljeni tehnofrik, postane kastrirani Big Brother, ko mu »menedžer« filmske zvezde (Sasha Grey), sicer njegove velike obsesije, sporoči, da bo namesto nagradnih warholovskih petnajstih minut z njo dobil neposredni vpogled v njeno življenje, ne da bi ona sama to vedela. Nadzorne kamere, Skype, Facetime in streamingi vseh vrst se spreminjajo v okenca na Nickovem računalniku: Nick vse vidi, a – tudi ko njegovi muzi strežejo po življenju – nič ne more, za nameček pa še vse tisto, kar vidi, stalno spreminja identiteto. Nicku se zgodi Hitchcockova Vrtoglavica, le da ga ne paralizira vrtoglavica, ampak računalnik, vrtoglavica digitalne dobe, past za anonimnost, fantazije, frustracije, pogled, realni čas in življenje.

Vroči Mike XXL

Slačifantje – »Kralji iz Tampe« (Channing Tatum itd.), izgubljeni moški, žrtve recesije (od dela so ostale mišice), pornificirani vitezi, nekoč »nadarjeni« pustolovci, danes »obdarjeni« prodajalci svojega telesa, mistično povezano homosocialno pleme (à la Hitri in drzni), enainpetdeseti odtenek sive – gredo na slačitekmovanje, vmes pa srečajo apatične trgovke, južnjaške belles, zdolgočasene monogamistke in »hiše fantazije«, tako da se dajejo pod ceno. V času, ko internet takšno sranje ponuja brezplačno, res težko pritegnejo pozornost. A po drugi strani: tudi Mikiju Miški v Disneylandu ni več lahko.

V višavah

Film V višavah bi se lahko dogajal v Peruju, v glavni vlogi pa bi lahko igrala Magaly Solier, toda s tem bi le bolj ali manj ponovila svojo vlogo iz impresivnega Mleka žalosti, ki je Claudii Llosa pred leti v Berlinu prineslo zlatega medveda, zato jo v rahlo distopični Manitobi, nadomestku Peruja, nadomešča Jennifer Connelly, alias Nana, mati dveh otrok, ki jo nenadno odkritje »paranormalnih« sposobnosti prelevi v (o)kultno zdravilko, prepuščeno arktični atmosferi, bombastičnim simbolom in – 20 let kasneje – randiju s sinom Ivanom (Cillian Murphy), ki nima nobenih razlogov, da bi verjel v njen hokus pokus, kakor tudi gledalec nima kakega posebnega razloga, da bi v »magičnem realizmu« tega filma videl kaj več kot le zadušljiv prevod originala.

Laibach v soočenje s Korejo

Laibach, verjetno najprepoznavnejši popkulturni fenomen naše države, skupina, ki je s kritično držo in z izvirno glasbo zaznamovala osemdeseta leta in s tem tudi obdobje zatona nekdanje Jugoslavije, je v teh dneh praznovala 35-letnico obstoja z dvema zaporednima nastopoma v Delavskem domu v Trbovljah, kjer se je davnega leta 1980 vse začelo.

Vince Staples: Summertime ‘06

Vince Staples je bil do lanskega leta skriti adut med občasnimi sodelavci razvpitega kalifornijskega kolektiva Odd Future. Kolektiva, ki je ostal po vedenju najstniški tudi, ko so člani prerasli polnoletnost in ki je, sodeč po govoricah, pred kratkim razpadel. Staples je bil tisti, ki je prek sodelovanja z Earlom Sweatshirtom demonstriral izjemne in natančne jezikovno-ritmične akrobacije in pokazal, da je mogoče pustiti pečat tudi z ne najbolj od boga danim glasom.

Alessandro Baricco: Mr Gwyn

Vse se začne s prekinitvijo, Baricco na začetku citira Valéryja, in tudi tokrat v središče romana postavlja čudaka: po vseh mehaničnih svetnikih, ki živijo za hrum motorjev, slikarjih akvarelov morja z morsko vodo, po krajinah, ki so obsojene na izbris, postavlja v ospredje poetiko pisatelja, ki se v nič razpisuje sam. Ki do konca prižene poetiko samoizbrisa.

Lev N. Tolstoj: Ana Karenina

Roman, ki ga pozna praktično vsak. Če ga že ni bral, ga je gledal v filmski inačici ali pa prebral vsaj kratek povzetek, če niti tega ne, pozna vsaj mit Ane, ki se zaradi nesrečne ljubezni vrže pod vlak.

Solzna sobotaža

Kjer je Zvezdana Mlakar, tam tečejo solze. V oddaji Dobro jutro na televiziji Slovenija, kjer je s svojo rubriko dve leti ordinirala ob petkih, je do solz dostikrat ganila celo samo sebe. Sredi letošnjega marca so solze v lile v potoku, ko je kot pooblaščenka – lani je v tej vlogi nastopila zdajšnja direktorica televizije Ljerka Bizilj – v Postojnski jami poročila zmagovalni par nacionalkine oddaje TV poroka. Prejšnjo soboto pa so solze polzele po licih Rebeki Dremelj, ki je bila gostja v Zvezdanini novi sobotni večerni pogovorni oddaji, imenovani Zvezdana.

Kaj počnemo v mraku

Če si vampir, potem utegneš imeti velike težave, ko posije sonce. Kar seveda pomeni, da se bolj držiš noči in nočnega lajfa, toda tudi pri vstopanju v nočni lajf utegneš imeti precejšnje težave. Če hočeš namreč ponoči v lajf, si moraš najprej urediti pričesko in potem to, ali si res dober za potopitev v noč, preveriti v ogledalu, toda vampirja se v ogledalu ne vidi.

Terminator: Genisys

Peti Terminator – paranoidni reboot korpulentne sage – izgleda kot apokaliptična reimaginacija Kralja Ojdipa, le da je mati mlajša od sina, kot tehno transfiguracija Biblije, le da čas ustvarjajo in brišejo mašine, in kot distopična verzija Igre prestolov, le da ima ženska možnost izbire.