Messi

Ko je John Steinbeck, sloviti ameriški pisatelj, leta 1947 obiskal Sovjetsko zvezo, so ga peljali tudi v Leninov muzej, v katerem ga je najbolj presenetilo to, da je Leninovo življenje povsem dokumentirano: »V tem muzeju imaš občutek, da se je Lenin zavedal svoje zgodovinske vloge. Ne le da je shranil vsako svojo misel in vsak svoj zapisek, ampak je tam kopica njegovih fotografij.

Florjan Lipuš: Mirne duše

Duše iz naslova niso v množini, čeprav je njihovi poti navzgor posvečen cel del. Bolj gre za to, da lahko mirne duše tisti, ki je naredil vse korake proti individuaciji in se je presmukal skozi vse pasti poneumljanja in kolektivizacije mišljenja, ki se zaveda trendov sveta in izginjanja preteklega in je temu primerno otožen zaradi stanja sveta in strog do vsega, tisti, ki se je otresel opravljive druščine iz gostilne in vpliva tistih nasproti, iz župnišča in internata, spravljen s sabo spregovori o ljubezni. Ki zdaj ni nič travmatičnega, temveč je tiho bližnje tlenje dveh, ki sta skupaj in kanita to ostati; tudi če se sliši dolgočasno, je za pravega uživača ravno ta trajajoča sreča in nikoli izpita ljubezen vredna ubeseditve.

Sanja Lončar, Sabina Topolovec, Marija Kočevar: Ščepec ustvarjanja

V njej začimbni lističi, koreninice in semena prehajajo v poezijo. Namesto mehanske inštrukcije, kaj vreči v jed, je tu pomemben trenutek, kdaj, na kakšen način in kaj. Izhodišče avtoric je denimo credo, da nas oblikujejo izkušnje, saj nas sleherna težava, ki jo prebrodimo, izpopolni. Sivka denimo ni sivka. Tista, ki raste v gorovju na 1200 metrih, ima v sebi 10-krat več zdravilnih učinkovin kot ona, ki jo gojijo na provansalski plantaži.

Vrhunska urbana preobrazba

Ljubljana je v zadnjih desetih dneh naposled dobila svetovljansko podobo tudi z vidika glasbenega festivaljenja. Začelo se je z drugim urbanim festivalom Stiropor, v teh dneh poteka Jazz Festival Ljubljana, prejšnji vikend pa se je zgodil zagotovo najvelikopoteznejši glasbeni projekt, kar smo jih imeli doslej priložnost videti pri nas. Organizatorji enega najbolj hvaljenih evropskih festivalov, finskega Flowa, so se namreč odločili, da tega letos prvič umestijo tudi zunaj Helsinkov, in za prizorišče so izbrali prav našo prestolnico. S pestrim tridnevnim dogajanjem so nam ponudili dogodek, primerljiv najbolj petičnim evropskim festivalom in hkrati povsem drugačen od večine tukajšnjih, s provincialno logiko zaznamovanih velikih poletnih festivalov, na katere organizatorji vztrajno vozijo na pol pozabljene bende, občinstvo pa namesto z glasbo vabijo z valjanjem v blatu in (pivskim) veseljančenjem.

LA Priest: Inji

Fene, ki so morebiti upali na ponovno združitev indie plesno-rockovskih posebnežev iz skupine Late of the Pier, je konec maja pretresla novica o tragični nesreči njenega bobnarja. S tem se je verjetno dokončno poslovila zasedba, ki je edini album izdala leta 2008 in z njim priplezala na britanske charte, postala zanimivost podtalnega klubskega dogajanja in ogrevala občinstvo za zvezdniške zasedbe Kaiser Chiefs, Justice in Soulwax.

Sprejemanje drugačnosti

Zmaga Pie v resničnostnem šovu Big Brother pred enim tednom je majhen korak za posameznico, a velik skok za Slovence. Ti so namreč s svojim glasovanjem podprli žensko, ki je v dotičnem resničnostnem šovu razkrila, da se je rodila kot moški. »To je zmaga za drugačnost,« je Pia rekla po razglasitvi, kasneje pa še razložila, da bo del nagrade porabila za to, da končno postane prava ženska. Ker jo, čeprav je kameram rada kazala svoj silikonski parček, prava sprememba spola še čaka.

Vrvež v moji glavi

Kaj je vzrok največjih stresov, travm in drugih mentalnih vrvežev? Smrt bližnjega, izguba službe, ločitev – in selitev. V Vrvežu v moji glavi, Pixarjevem definitivnem – in res spektakularnem – comebacku, ki ga je režiral Pete Docter, avtor briljantnih Pixarjevih animacij Pošasti iz omare in V višave, za stres in travmo poskrbi selitev, navidez banalna družinska, tipično ameriška selitev, tokrat iz zakotne Minnesote v svetovljanski San Francisco, ki enajstletno Riley (Kaitlyn Dias) tako strese in presune, da njeno glavo preplavijo vsi odtenki psihičnega, emocionalnega vrveža.

Ted 2

Holivudske komedije so polne vicev o tičih. Ted 2, nadaljevanje presenetljivega politično nekorektnega hita, je dolg vic o tičih, tako rekoč sarkastična parodija holivudskih vicev o tičih, preden ne postane film o boju za državljanske pravice in parada ponosa. Ted, medvedek z glasom Setha MacFarlana, in Tami-Lynn (Jessica Barth) se poročita, toda leto kasneje sta si že v laseh – kot zakonca Rose.

Kapitan Sabljezobi in zaklad Lama Rame

Disneyjevi Pirati s Karibov so postali franšiza in prava industrija (filmi, računalniške igrice, knjige, disneylandska atrakcija), norveški film Kapitan Sabljezobi in zaklad Lama Rame – “norveški Pirati s Karibov” – pa je končni produkt takšne industrije: najprej so bile knjige o kapitanu Sabljezobem, ki jih je ob koncu osemdesetih let objavil Terje Formoe, pevec, glasbenik in vodja zabave v kristiansandskem živalskem vrtu, sledili so TV-serija, računalniške igrice, animirani film in zabaviščni park, ki so se zdaj zlili v igrano verzijo, v kateri karizmatični kapitan Sabljezobi (Kyrre Haugen Sydness), pirat vseh piratov, v družbi svoje odbite posadke in pogumne sirote (Vinjar Pettersen), standardnega člana otroških filmov, odpluje proti kraljestvu Rama Lami, otoku bajnih zakladov.

Jon McGregor: Če nihče ne govori o izjemnih stvareh

Čeprav ima roman osrednjo pripovedovalko, punco, ki ima ob preostalem najočitnejše probleme s tem, kako pripovedovati o izjemnih stvareh svojim najbližjim, čeprav njen primer ni nič posebnega – gre za običajen dogodek znotraj plodenja človeške vrste – se nam zdi, kot da bi ga posnela varnostna kamera, ki gleda na ulico. Na kompleks skupaj stisnjenih hišk, poseljenih z angleškimi tipi vseh generacij in različnih temperamentov in preokupacij in ver in ras. Kamera, ki bi lahko predstavila morje zgodb, ki se odvijajo čisto notri in zadaj. Kaj vse se skriva za temi okni, kaj vse za temi očmi, bi lahko vzkliknili in se spomnili še enega zbitega in obskurnega prostora, kjer se vse dogaja pred očmi vseh, čeprav vse skupaj skrivajo; spomnili bi se Grumove Goge, ki je malomestno atmosfero zagrabila še bolj zmaknjeno in odbito.

Ciril Mlinar Cic: Podvôdje

Ne, to niso pravljični opisi podzemnega sveta, ki ga sleherniki nikoli ne doživimo na lastne oči. To je vodna vzporednica legendarnega alpinista Hermanna Buhla in njegove knjige Nanga Parbat.

Večer brezsramne nostalgije

V Ljubljani so se v torek še zadnjič ustavili kubanski ultra zvezdniki Buena Vista Social Club. Cankarjev dom je bil namreč ena od postojank na njihovi poslovilni turneji, na kateri se predstavljajo v različici, ki je še najbližje originalni postavi te slovite zasedbe.

Siddharta: Infra

Zdi se, da je letošnje leto rezervirano za najpriljubljenejše in najprepoznavnejše domače glasbene skupine, ki so se odločile izdati ne le en, temveč kar dva albuma ali več. Dan D so spomladi izdali album in še enega napovedali za jesen. Zdaj se jim pri tem početju po daljši pavzi pridružuje še Siddharta, ki je ravnokar izdala sedmo studijsko ploščo, imenovano Infra, in za konec leta napoveduje še en album, s čimer naj bi proslavili svojo dvajsetletnico.

Giorgio Moroder: Déjà Vu

Pionir plesne elektronske glasbe Giorgio Moroder je osrednjo skladbo na svojem novem albumu samoironično naslovil 74 is the New 24 in s tem do popolnosti opisal svoj zadnji podvig. Potem ko sta ga Daft Punk pred dvema letoma potegnila iz naftalina, se zdi objava novega albuma logična, prav tako angažma nekaterih najbolj priljubljenih pevk 21. stoletja (Sia, Charli XCX, Britney Spears, Kylie Minogue, Kelis ...). Logični pa se zdijo tudi negativni odzivi tistih, ki po Moroderjevem vstopu v areno (pop) EDM-ja oziroma elektronsko plesnega veseljačenja zdaj tolčejo z vseh strani. Toda dedek sintpopa je sestavil povsem spodoben album, ki morda res meče slabo luč na njegovo pionirsko preteklost, a v ničemer ne zaostaja za izdelki pol stoletja mlajših zvezdniških producentov.

Hudson Mohawke: Lantern

Hudson Mohawke, škotski producent in »go to guy« Kanyeja Westa, je zadnja leta nizal visokoprofilna sodelovanja z Drakom, Lil’ Waynom, Azealio Banks in drugimi vidnimi glasbeniki, s svojim drugim albumom pa je kar dolgo odlašal. Zdaj je jasno, zakaj. Poleg tega da je bil zaposlen z naročniškim delom, je namreč ustvarjal svoj daleč najambicioznejši projekt doslej, z bogato orkestracijo in izjemno stilsko gimnastiko. Kljub pestrosti plošče Lantern, ki se razteza od neoklasicizma do otročje melodičnega popa in raperskih klišejev, je glavni uspeh Hudsona Mohawka zvočna enotnost, ki pa ne odtehta zvrhane žlice poperske neokusnosti, s katero je zabeljena plošča. Na njej se presenetljivo ni znašel noben raper, vokalisti Antony Hegarty, Miguel in Jhené Aiko pa ne dodajo kaj dosti. Brezznačajsko.

Dre Hočevar Trio: Coding of Evidentiality

Drugi samostojni album ljubljanskega jazzovskega bobnarja, izdan pri založbi Clean Feed, prinaša nekoliko drugačen in radikalnejši pogled na glasbeno improvizacijo, saj se precej odmika od tistega, kar nam je Dre Hočevar predstavil na svojem prvencu. Tokrat se je skupaj s čelistom Lesterjem St. Louisom in pianistom Bramom De Loozejem lotil raziskovanja meja glasbene improvizacije, zato celoten material zveni precej bolj improvizirano in manj predvidljivo kakor na albumu Motion In Time, kjer se je veliko bolj ukvarjal z vnaprej pripravljenimi materiali. Album, s katerim se Dre Hočevar dokaže kot eden najvidnejših domačih improvizatorjev mlajše generacije.

Naša Amy

Največja možnost, da v resničnostnem šovu pri nas zmaga ženska, je takrat, ko moški sploh ne sodelujejo, kot na primer v bizarnem šovu TV Golica Gospodinje pojejo, kjer so preizkušali posluh gospa, v oddaji Ljubezen na deželi, kjer so iskali nevesto za tamladega Štekarja, ali oddajah TOP 4, kjer so s pomočjo sodelujočih mladenk delali reklamo za ponudnika telekomunikacij. Ženske znajo očitno peti in pleti bolje od moških, saj smo bili zmagovalkam priča tudi v prvih dveh sezonah resničnostnega šova Kmetija, edini sezoni oddaje X Factor in v vseh štirih sezonah šova Slovenija ima talent.

Zgodbe o konjih in ljudeh

Recimo, da ste nori na konje, še posebej na svojo belo kobilo, ki jo ponosno in elegantno jezdite po podeželski cesti. Toda nenadoma jo naskoči potrebni črni konj – nemočno sedite na kobili, paralizirani, ne morete se premakniti, medtem pa kobilo neusmiljeno žge črni konj.

Joker

Simon West je kariero – če odmislimo videospote à la Never Gonna Give You Up (via Rick Astley) – začel spektakularno, z Letalom prekletih, toda po Lari Croft, sicer orjaškem hitu, se je nepričakovano zaplezal v TV-filme in serije, nič manj pa v rimejke (Ko pokliče tujec, Ledeni morilec), med katere sodi tudi Joker, rimejk ležerne, pozabljene noir kriminalke Heat (posnete po romanu in scenariju Williama Goldmana, scenarista klasik Butch Cassidy in Sundance Kid in Vsi predsednikovi možje), v kateri Burta Reynoldsa, originalnega tough guya, ki je bil tedaj, leta 1986, že tako plešast, da je nosil tisti famozni, komični, patetični lasni vložek (a mu ni rešil samsonovske kariere), nadomešča Jason Statham, tough guy nove šole (resignirani “svetovalec za varnost”, prosti strelec utrujenega pogleda, privatnik v mestu moralnega hazarda, plačanec z vedno pripravljenim sarkazmom, gardedama zavoženih talentov in rev), ki ne potrebuje več las, da bi razmetal, polomil in razsekal ošabne, prenapete, motene lasvegaške gangsterje (Milo Ventimiglia ipd.), ki so za štos posilili in iznakazili prostitutko (Dominik García-Lorido), revanšistično femme fatale, ampak že s kreditnimi karticami, pepelniki in jedilnim priborom, ki jih prelevi v smrtonosno orožje (ah, v njegovih rokah, kraljicah bondovske improvizacije, itak vse postane orožje), več kot nadoknadi vse izgubljene lase, tako da film na koncu vendarle izgleda kot tematski park Stathamove zelo fleksibilne pasivne agresivnosti, ki potrebuje kazino, da bi samoobčudovanje prelevila v koncept.

Vohunka

Nerodnih, mehkužnih moških, ki na lepem padejo na mačistični, seksistični teren Jamesa Bonda, je bilo zadnje čase kar nekaj (Johnny English, Austin Powers, Ujemite Smarta ipd.), zato si lahko živo predstavljate, kaj se zgodi, ko na ta alfa teren – med tajne agente, vohune, trgovce z orožjem, teroriste in Jasona Stathama (!) – pade Vohunka, nižja uslužbenka Cie, manična, jezična in hiperaktivna Melissa McCarthy, trenutno najslovitejša filmska debeluška.

Nepozabni hipnotični nastop

Dana Deacona, baltimorskega raziskovalca elektroakustične glasbe, glasbenega in družbenega aktivista ter aktivnega udeleženca ameriške »naredi-sam« scene, smo v Ljubljani imeli priložnost poslušati že dvakrat. Prvič leta 2010, po izdaji kritiško hvaljenega albuma Bromst, in nato še leta 2013, po večjem preboju, ki ga je naredil z odličnim albumom America, izdanem pri znani neodvisni založbi Domino Records.

Florence + The Machine: How Big, How Blue, How Beautiful

Med vzponom sodobnih indie bendov je skupina Florence + The Machine hitro postala tista, ki vedno znova dostavi himne. Ki dostavi epsko dramatičen zid zvoka, in kot se spodobi, kričanje nesrečnih, celo tragičnih, a abstraktnih ljubezenskih besedil. Prepričljivost interpretacije pa je pevko Florence Welch z le dvema albumoma že uvrstila med ikone današnje popularne glasbe.

Vladimir Pištalo: Aleksandrida

Pištala poznamo kot vodjo literarne skupine Beogradska manufaktura snova, ki se je v svojih iskanjih naslanjala predvsem na bogato srbsko nadrealistično tradicijo, v zadnjem času pa je najbolj dejaven kot pisec biografij. O velikih in največjih, o Tesli in Kortu Maltezeju in zdaj o Aleksandru Makedonskem.

Hrvoje Klasić: Jugoslavija in svet leta 1968

Hrvaški zgodovinar o turbulentem letu, ki so ga zaznamovali študentske demonstracije in sovjetski vojaški poseg na Češkoslovaškem.

10 domačih

Ljubitelji sedme umetnosti smo na nacionalki končno dočakali redno tedensko, a precej kratko večerno oddajo Kino fokus, ki jo je očitno priborila novinarka in voditeljica Mateja Valentinčič. Oddaji so za zdaj odmerili borih pet do petnajst minut in se že naslednji teden odpravlja na poletne počitnice, ko se bomo lahko za osveščanje o kulturi in umetnosti zahvalili le redni dnevni dozi Poletne scene.

Jurski svet

Vau! Jurski svet je huda obsodba kapitalizma. Ali bolje rečeno: stal je 150 milijonov dolarjev, toda težko boste našli hujšo, neposrednejšo in pikantnejšo obsodbo kapitalizma.

Prdoprašek doktorja Proktorja

Vsekakor, naslov – Prdoprašek doktorja Proktorja – ni ravno obetaven, toda tale poskočna, obešenjaška norveška farsa, posneta po mladinskem romanu Joja Nesbøja, slovitega pisca kriminalk (in rockerja), skuša otroke navdušiti za obnovljive vire energije, ne toliko za sonce, vodo in geotermalne vrelce kot za veter, analni veter – prdenje.

Felix

Rasizem in revščina bi lahko ustavila Felixa (Hlayani Junior Mabasa), temnopoltega dečka iz Cape Towna, toda ko ga zaradi izjemnega glasbenega talenta sprejmejo na neko elitno, privatno šolo, postane problem in ovira njegova mama, ki v saksofonskem džezu vidi “Hudičevo glasbo”, še toliko bolj, ker je koktajl džeza, saksofona in alkohola pokončal njenega moža, Felixovega očeta. Brez panike, mami, se zdi, da ji z odra sporoča optimistični Felix: pozabi na Govekarjev roman V krvi in si raje poglej Billyja Elliotta!

Salla Simukka: Rdeča kot kri (trilogija Sneguljčica I)

Daleč so časi, ko so fantje trepetali pred enim samim morilcem. Medtem so svet poselili tropi gangsterjev in na Finskem, ker dežela meji na imperij kriminala, so razmere še ugodnejše; Sneguljčica, atipična in malo asocialna srednješolka, pade v gnezdo. Neustrašno se postavi nad policijo in dilerje, prijatelje v nevarnosti, in začne raziskovati, od kod oprani denar; opran dobesedno, ker je bil dostavljen v vrečki in se suši, potem ko so z njega sprali kri.

Alojz Cindrič: Od imatrikulacije do promocije

Danes, ko doktorati padajo kot s tekočega traku, gre za akademsko čudo. Največji slovenski filozof prve polovice 20. stoletja je bil persona misli. Ustavilo ga ni nič, niti vojna in okupacija ne.