Holly Herndon: Platform

Holly Herndon pravi, da se ljudje preveč ukvarjajo z razmejevanjem akademske in popularne glasbe, in sodeč po hvalospevih, ki jih je deležna njena glasba, očitno ve, kaj govori. Tik pred koncem študija kompozicije na kalifornijskem Stanfordu bi si ameriško glasbenico precej preprosto predstavljali zaprto v akademskem krogu, toda njena hitro rastoča priljubljenost govori, da je očitno našla pravo formulo za to, kako akademske glasbene premisleke namestiti v poljudnejši format. Da je Herndonovi očitno usojeno širše občinstvo, zdaj potrjuje tudi novi album, izdan pri založbi 4AD.

Razumemo predsednika

Novi oglas, v katerem pridelovalec in predelovalec piščančjega mesa trdi, da razume piščance, je hudo neokusen. Piščancem, ki jih vidimo v oglasu in naj bi bili vzrejeni v idiličnem okolju lesenih kurnikov, ob prihodu v dotično podjetje vklenejo gležnje in jih obešene na glavo zapeljejo skozi elektrificirano vodo, nato pa jim prerežejo grla. A tega resničnostnega prizora v oglasnem bloku ne bomo videli, ker potem nihče od otrok in verjetno tudi marsikdo od odraslih ne bi več hotel jesti perutnine.

Prelomnica svetega Andreja

V Prelomnici svetega Andreja se Los Angeles odpre. Tako se ni odprl že vse tja – oh, hotel sem reči od Potresa, ki ga je leta 1974 posnel Mark Robson, toda Los Angeles je nedavno kar lepo zazeval v farsi Konec je tu, v kateri konec sveta – večni pekel – pogoltne kopico holivudskih zvezdnikov, ki igrajo sami sebe in ki si to strašno apokalipso, kot nas prepričuje film, tudi zaslužijo.

Poštarjeve bele noči

Ko je živel poet Pablo Neruda, še ni bilo interneta, zato je bil poštar – il postino, ki ga je igral Massimo Troisi – njegov edini link s svetom. V filmu Poštarjeve bele noči, reimaginaciji Shakespearovega Viharja, je poštar (Aleksej Trjapicin) edini link med svetom in rusko vukojebino, resda idilično, rustikalno in neokuženo, toda očitno brez interneta. No, internet v resnici celo imajo, a ga ignorirajo, ker hočejo živeti po starem, tako kot nekoč (domačine igrajo naturščiki), počasi, osamljeno, enolično, nestresno in irealno, v ritmu Gogolja, vodke, letnih časov, pogrebov, socialistične romantike in sanj o sivi mački, kot skupnost s svojimi malimi veselji, med katere sodi tudi ritualno čakanje na poštarja. Vukojebina hoče pač ostati vukojebina. Problem je v tem, da tisti magični “nekoč” – nekdanji življenjski slog – ne drži več skupaj, toda ko poštarju nekdo sune motor za čoln, s katerim vsak dan prinaša pošto, kar naj bi bil signal “novih” časov, postane jasno, kako pičle možnosti imajo: stari časi so jih prelevili v snapshot – novi jih bodo prelevili v snapchat. Ostalo jim je le še nekaj sekund. Morda 10, morda le ena.

Theeb

Lani je – očitno še pod vplivom zelo odmevnega Coen-Coenovega Pravega poguma – nastalo nekaj odličnih vesternov (Slow West, Homesman, Salvation), zato ne preseneča, da kot vestern – “beduinski vestern”, če vprašate režiserja Najija Abuja Nowarja, sicer debitanta – izgleda tudi Theeb, emiratsko-katarsko-jordansko-britanski joint-venture, le da Fordovo Monument Valley zamenja arabska puščava, ki je dovolj intenzivna, surova in nepredvidljiva, da lahko postane prizorišče, na katerem dobi beduinski deček (Jacir Eid Al-Hwietat), skavt, pistolero, izobčenec in maščevalec, obredno priložnost, da zraste v “pravega” moža, še toliko bolj, ker mu kulisa I. svetovne vojne in razpadanja Otomanskega imperija omogoča, da po malem pogleda tudi skozi oči Lawrenca Arabskega, ki si prav tako verjetno ni mislil, da lahko sredi puščave nastane toliko zgodovine. Tako kot to, kar mali Theeb sliši (pogovori med odraslimi, tujci, agenti ipd.), dobi smisel šele kasneje, je to, kar vidi (nastanek arabskih nacij), dobilo smisel šele kasneje, no, danes, kar pa je le razlog več, da si ga ogledate v paketu s Timbuktujem.

Mumin na Azurni obali

“Ljubo doma, kdor ga ima,” in “Ni vse zlato, kar se sveti,” sta pregovora, s katerima bi lahko oglaševali tole finsko analogno animacijo, ki mumine – naivna, mehka, ležerna, po finsko ekscentrična bitja, male patriarhalne romantike, ki bi jih v igrani verziji verjetno igrali nilski konji – zapelje na Azurno obalo, kjer pa kar poka od izumetničenosti, slave, blišča in zvezd, tako da se zdi v primerjavi s tem celo muminski patriarhat korak naprej.

Žanrsko neulovljivi godbaši

Usoda festivala Druga godba je bila še pred nekaj leti negotova, danes pa je njegova prihodnost videti precej bolj svetla. Za letošnji festival je bilo v predprodaji menda prodano rekordno število vstopnic in zdi se, da si konca maja brez koncertov bolj in manj znanih ustvarjalcev, zbranih z različnih koncev sveta, v prestolnici tako rekoč ne da predstavljati.

Sweet Billy Pilgrim: Motorcade Amnesiacs

Britanski kvartet Sweet Billy Pilgrim, ki je začel glasbeno delovati pred desetimi leti kot trio, je posebnost na otoški glasbeni sceni: predvsem gre za skupino, ki je od začetnih minimalističnih glasbenih poskusov prehodila dokaj dolgo pot, njena glasba pa se je iz albuma v album spreminjala. Zasedba, ki ime dolguje ameriškemu pisatelju Kurtu Vonnegutu, je spretno mešala vplive folka z rockom, pri tem pa se je minimalistično igrala tudi z elektronskimi pripomočki, s katerimi je ustvarjala nenavadno zvočno sliko.

Nedjeljko Fabrio: Urjenje v življenju

Fabrio je morda pri nas manj znan od nekaterih mlajših hrvaških pripovednih kolegov, kljub obsežnemu in tehtnemu opusu.

Pascal Dibie: Etnologija vrat

Mogočnost Babilona je sijala že iz vrat mestnega obzidja, ki so merila huronskih 28 krat 11 metrov. Antični Rim naj bi bil imel kar 37 vrat, zraven pa še slavoloke, skozi katere so slavnostno vstopili zmagoviti generali s svojimi legijami in kolono vojnih ujetnikov. Vrata, za mnoge resda neprehodna, vodijo kajpak tudi v raj, srednjeveški gradovi so poznali dvižne mostove, ki so bili hkrati most in vrata.

To mi deli!

Sredi prejšnjega tedna se je od gledalcev kot voditelj šova Late night with David Letterman poslovil David Letterman, in celo Slovenci smo po tej zaslugi doživeli pet minut svetovne slave. Na predzadnjo od poslovilnih oddaj je namreč uletel igralec Bill Murray, ki je skočil iz torte in v studio pretihotapil slovensko vodko, imenovano Slovenia Vodka. Predstavil nas je kot odlične poražence v hokeju, za vodko pa zagotovil, da gre po grlu kot mleko slovenske matere.

Isabel Allende: Ripper

Skupina pretežno najstnikov z operativno silo, ki jo predstavlja invalidni vojaški specialec s še malo bolj od vojne zdelanim psom, se igra razkrivanje zločinov. Bolj ali manj posebni, z anoreksijo ali s strahom pred odprtimi prostori, na različnih celinah, se ukvarjajo s kriminalističnimi špekulacijami. Potem postane igrica zelo zaresna; na zahodni ameriški obali se pojavi množični morilec, vendar policija, kjer je tudi oče in obenem sin dveh iz skupine, ne poveže umorov. Najbolj brihtna mula iz skupine pa seveda ja, in zločinec je tudi tokrat čisto blizu njih.

Sebastjan Vehar: S kolesom po Sloveniji

Od vzhoda do zahoda, od severa do juga in celo po dveh poteh onkraj državne meje po slovenskih krajih v Italiji in Avstriji. Tekst vodi skozi krajevne znamenitosti, napelje na gričke s cerkvico, ponuja razglede, idilične vasice, se ustavlja v muzejih, pripoveduje o zgodovini, opozarja na praznike pršuta in podobne, pokaže na rojstne hiše literatov, svetuje skok v bližnjo rečico ali jezero, namigne, kje lahko kolo zamenjate s kanujem ali za mizo na kmečkem turizmu, vas vodi čez lesene mostičke, mimo botaničnih parkov, črede konj, rdečega ruja, zapelje na vodno učno pot, v bližino razpadajočih gradov, spet drugod razdre anekdoto, obudi Kelte, pripelje pred star čebelnjak iz 19. stoletja, podkuri z vzponom na hrib ali celo goro.

Phoenix

V razsuti, morbidni, zelo noir Berlin se takoj po koncu II. svetovne vojne vrne Nelly Lenz (Nina Hoss), mlada Judinja, ki so ji v Auschwitzu obraz tako iznakazili, da ji ga morajo s plastično operacijo rekonstruirati.

Mama je ena sama

Mama je ena sama je igrivi dokumentarec o radijski voditeljici (Tatjana Knežević), ki hoče imeti slovenskega fanta, a ga ne more dobiti, ker so slovenski fantje – od Prešerna do Metoda Trobca, od Cankarja do Tita, od Naceta Junkarja do Zorana Jankovića, od narodnjakov do častilcev Device Marije – preveč zasedeni s svojimi materami, s katerimi živijo v “prikritem incestu”, kot pravi psihoterapevt Perko.

Dežela jutrišnjega dne

“Ko sem bil mlad, je bila prihodnost drugačna,” dahne Frank Walker (George Clooney), nekdanji wunderkind in utopist, zdaj poklicni distopist, ki je izgubil vse iluzije o prihodnosti človeštva.

Okrogla obletnica z zvezdniki

»Zvezdnike« iz naslova je seveda treba vzeti z rezervo. Festival Jazz Cerkno se je namreč vedno izogibal mainstreamu, tudi mainstreamu jazzovske glasbe, a prav to je razlog, ki ga že ves čas dela drugačnega. Namenjen je specifičnim glasbenim sladokuscem in ustvarjalcem, izbor nastopajočih pa je vedno osredinjen na radikalne, robne muzike. Ko smo torej na letošnji, dvajseti ponovitvi v Cerknem prisluhnili zvezdniškim gostom, to niso bili kakšni pop zvezdniki, temveč zvezdniki glasbenih izrazov, ki jih festival promovira (vsaj) zadnjih petnajst let. Hkrati pa je bil tokratni festival posvečen letos preminulemu soustanovitelju Boštjanu Cveku, ki je z izjemnim programom sklenil poslanstvo prvega moža festivala.

Faith No More: Sol Invictus

Konec osemdesetih in začetek devetdesetih let je bilo posebno, izjemno plodno obdobje v popularni glasbi. Obdobje, ki je še danes tema neštetih, vsakodnevnih nostalgičnih romantiziranj. Takrat, v tej eri, se je zgodil izjemen premik: hiphop se je z ulice zapeljal v mainstream in tudi alternativni rock je temu odprl vrata svoje garaže. Ena najzaslužnejših za popularizacijo, industrializacijo garažnega hrupa je skupina Faith No More, ki je prav na prelomu omenjenih desetletij s hitom Epic odprla številna vrata. Tudi eksploziji grungea, ki je sledila kmalu zatem.

Brez epiloga

Zdi se, kot da pritožbe glede delovanja Združenja skladateljev in avtorjev za zaščito glasbene avtorske pravice Slovenije, bolj znanega kot Sazas, poslušamo že vse od njegovega nastanka.

Francoska suita

Trik zapeljivosti in erotičnosti fašizma, ki so jo eksploatirali številni filmi, recimo Angerjev Škorpijon vstaja (1964), Viscontijev Somrak bogov (1969) in Cavanijeve Nočni portir (1974), je bil v tem, da je vsa svoja mučna, srhljiva, morilska, genocidna »sporočila« nevtralizirala in estetizirala, kar je bil tudi razlog, da je fašistična, nacistična estetika vedno vzburjala tudi tiste, ki niso bili fašisti ali nacisti. Daniel, junak Sartrovega romana Smrt v duši (1949), si ob pogledu na nemške vojake, ki vkorakajo v Pariz, zaželi, da bi bil ženska, da bi jim lahko metal cvetje. »Kako so čedni!« In res, nacisti v Pariz – in Francijo – vkorakajo, kot da je maslo.

Takšna pač je

Peter Bogdanovich je zablestel na začetku sedemdesetih let (Zadnja predstava, Papirnati mesec, Kaj te očka pušča samo?), postal kralj novega Hollywooda, potem pa tako strmoglavil, da je zadnjih 20 let režiral le vnajprej sformatirane TV-filme.

Anja Mugerli: Zeleni fotelj

Dober ducat zgodb se bolj ali manj osredotoča na isti sentiment protagonistov, nizajo se okoli neubesedljivega travmatičnega jedra in se zgoščajo okoli točke razkritja – kar je osnovni pogoj za kompaktno in zaokroženo zbirko in odloč(il)ne zgodbarske razplete.

Bogdan Žorž: Nauk gora

Vzponi v vetru, pod peklenskim soncem, v dežju ali mrazu seveda niso ljubek izlet. Zatorej: čemu bi se potili, lovili sapo, se izgubljali med slabo vidnimi markacijami, ko pa gremo lahko na udoben potep v mestna središča? Žorž ne prepričuje bralca niti ga ne vabi s prelestnimi opisi, preprosto poudarja vpliv hoje po hribovjih na človekovo mentalno in telesno konstitucijo.

Mladostni in energični kritiki

Če se ozremo po zgodovini slovenskega rock’n’rolla, lahko sklenemo, da je malo glasbenih skupin, ki so bile že od samega začetka izvirne in prepoznavne, poleg tega pa so se dolga leta obdržale na sceni ter vedno znova presenečale s svežimi in aktualnimi izdajami.

Róisín Murphy: Hairless Toys

Osem let, kolikor je minilo od prejšnjega albuma Róisín Murphy, je za glasbenika dolga doba, še posebno, če se giblje znotraj popa, kjer je frekvenca trendov najvišja in so feni ves čas na preži za novimi potencialnimi zvezdniki.

Gas!

Za letošnjo pomlad načrtovani domači resničnostni šov s prostovoljnimi gasilci z naslovom Gasilci: Enota 14 je zaradi številnih pomislekov in nestrinjanja gasilcev padel v vodo, zato je POP TV programsko praznino zapolnil z odkupom licence za preverjeno tekmovalno kuharijo Masterchef, ki so jo doslej servirali že gledalcem v petdesetih državah in v katere grafičnih vmesnikih je veliko ognjenih eksplozij.

Pobesneli Max: Cesta besa

“Kaj je cilj tega konvoja,” vpraša TV-reporter šoferja enega izmed tovornjakov, ki v Peckinpahovem Konvoju (1978) drvijo čez ameriški jugozahod. Odgovor: “Cilj tega konvoja je, da se giblje.” Tak je tudi cilj konvoja, ki v Cesti besa drvi čez futuristične avstralske puščave: da se giblje.

Pogled tišine

V Indoneziji so sredi šestdesetih let pobili več kot milijon komunistov. Njihovi rablji, nekdanji gangsterji in člani paravojaških enot, so v dokumentarcu Teater ubijanja infantilno pokazali, kako so jih pobijali – in tega pobijanja se še vedno spominjajo z nostalgijo.

Prava nota 2

Janet Jackson je leta 2004 med nastopom v polčasu SuperBowla poskrbela za škandal, ko ji je – ob duetu z Justinom Timberlakom – nenadoma “zatajila” obleka, tako je publika – tako tista na houstonskem štadionu kot ona doma, pred ekrani, s predsednikom Bushem vred – videla več, kot bi smela.

Velika igra

Tale finski film, v katerem z neba pade “mevžasti” ameriški predsednik (Samuel L. Jackson), parodija Baracka Obame, ki ga potem v finski divjini pred teroristi rešuje 13-letni Rambo (Onni Tommila), izgleda kot animirani film, preveden v retro generiko holivudskih akcijskih filmov iz osemdesetih in devetdesetih let (Ugrabitev ipd.), tako da za izvoz ostane bolj malo.