Vesna Lemaić: Kokoška in ptiči

Roman Vesne Lemaić ima nekaj prav dokumentarističnih in prepoznavnih potez, ki nagovarjajo naše spomine na najnovejšo zgodovino; rekonstruiramo po datumih opisane dneve upora in se spomnimo nekaterih konkretnih akcij in prepoznamo nekatere akterje, vse nalašč ne globoko skrite pod ptičjimi vrstami. Ob tem pa so v romanu ves čas objavljene povezave na spletne strani z dokumenti in proglasi gibanja, članki z odzivi nanj; gre za gibanje 15o oziroma Bojza, poleg zasedbe trga pred borzo pa so popisane tudi druge dejavnosti gibanja in Kokoška, prvoosebna ironična pripovedovalka, je ves čas zraven. Ne le na ulicah in potem pri politični vzgoji v šotorih, z gibanjem se zavzamejo tudi za deložirano družino iz Litije in odidejo na mednarodno srečanje v Frankfurt; vmes seveda pristanejo v gajbici in trčijo ob jastrebe. Kokoška izpisuje še predhodne postaje; po gnezdenju v družini in potem s Prepelico se začasno ugnezdi v kokošnjaku v protest proti svetovnemu izkoriščanju in finančnim špekulantom, dokler se ptiči ne preformirajo in nadaljujejo boj z drugimi sredstvi, se odpočijejo v Rogu in sploh.

Andrej Platonov: Smrti ni

Kdor je bral ingeniozni roman Čevengur, bo šokiran. Platonova (1899–1951), avtorja antiutopistične knjige o začetnih letih komunizma, preprosto ne bo prepoznal. Ne po slogu ne po stavkih. Stalin ga je kastriral, ko ga je poslal na bojišče kot vojnega dopisnika za časnik Rdečo zvezdo. Pisatelj, ki je s svojimi liki jemal bralcem sapo, je zdaj v koži kronista, ki samo sledi šablonam propagande o vojni med dobrimi in slabimi. Toda tudi tak bo spet doživel cenzuro: tako kot je bila nekoč prepovedana izdaja Čevengurja, tako mu režim ni dovolil objaviti niti vojnih črtic.

Raziskovalec klavirske glasbe

Nemški glasbenik in skladatelj Nils Frahm je pred dobrimi tremi leti pred polno dvorano ljubljanskega kluba Menza pri koritu sedel za tri klavirje in poskrbel za enega najbolj posebnih nastopov takratne pomladne sezone, za katerega smo še vedno veseli, da ga nismo zamudili, saj nas je mladi glasbenik povsem navdušil. Medtem je postal dodobra prepoznaven in priljubljen med širšimi množicami. Iz manjših klubov je našel pot do večjih prizorišč, ki jih z lahkoto povsem napolni, čeprav so med njimi tudi najprestižnejši odri klasične glasbe.

Demolition Group: Zlagano sonce

Posavska alternativna skupina, ki že več kot trideset let, z vsemi vzponi in padci, deluje na domači glasbeni sceni, velja za verjetno najznačilnejšo glasbeno predstavnico turbulentnih osemdesetih let, obdobja, ko se je splošni jugoslovanski kolektivizem začel počasi razblinjati, predvsem po zaslugi tedanjih novih družbenih gibanj, ki so si tako vneto prizadevala za boljšo, svobodnejšo in bolj neodvisno prihodnost.

Kdo si pa ti?

Kako se počuti najstnik, ki se priseli v Slovenijo in ne pozna ne tukajšnjega jezika ne sovrstnikov? Kako je, ko tukaj živi že več kot pol svojega življenja? Kaj pogreša in kaj mu je v novi domovini všeč? Kakšno je življenje in razmišljanje mladostnikov, ki so se v Sloveniji rodili, a so s katero od tujih dežel močno povezani prek svojih staršev in starih staršev?

Beli bog

Beli bog, zmagovalec sekcije Un Certain Regard na lanskem Cannesu, ni le film, ampak že kar dosežek, pa ne zaradi vseh tistih psov, ki jih je bilo treba preleviti v top igralce (via Teresa Miller), ampak zaradi tega, kar nam ti psi sporočajo, ne da bi govorili.

Maščevalci: Ultronova doba

Maščevalci – Stotnik Amerika (Chris Evans), Iron Man (Robert Downey), Črna vdova (Scarlett Johansson), Hawkeye (Jeremy Renner), Thor (Chris Hemsworth) in Hulk (Mark Ruffalo) – so superjunaki, ki rešujejo človeštvo. To je njihov poklic, njihova služba. To počnejo 24 ur na dan, 7 dni na teden. Dopusta nimajo. Prostega časa tudi ne. Bolje da ga nimajo: ko rešijo človeštvo in ko si utrgajo čas zase, so namreč rahlo izgubljeni – ne vedo točno, kaj bi počeli.

Cena slave

Charlie Chaplin je vse življenje igral potepuha, malega človeka. Še več: z igranjem malega človeka je strašno zaslovel in bajno obogatel. Toda ob koncu leta 1977 je kljub temu umrl – v Švici.

Vroči pregon

Vroči pregon je road movie, v katerem se ubežnici, policistka (Reese Witherspoon) in mafijska nevesta (Sofía Vergara), prelevita v komični verziji Thelme in Louise.

Zvončica in legenda o Nikolizveri

Tale Disneyjeva animacija – šesta in očitno sklepna epizoda sage o Zvončici (brez Petra Pana) – je “magična” le v smislu, kot je “magično” vse, kar pade iz računalnika, s svojim fantaziranjem o strašnem, orjaškem, mutantskem, potentnem, kosmatem “barbaru” (alias Nikolizver), ki nehote ogrozi mesto žensk (okej, mesto vil, malih, poskočnih multi-kulti aktivistk), pa le napol birokratsko prikima dobro znani Disneyjevi mantri o odrešilni, inspirativni “drugačnosti”, ki ne uteleša seksa, ampak ga nadomešča.

Blur: The Magic Whip

O tem, kaj je Blur, v sredini devetdesetih let najpopularnejšo britansko zasedbo, pripravilo do tega, da je zdaj, po dvanajstih letih premora, objavila nov, osmi studijski album, bi lahko na dolgo špekulirali. Je bil za to kriv njen nastop na zaključnem dogodku londonskih olimpijskih iger leta 2012? Je bil to morda poljub frontmana Damona Albarna kitaristu Grahamu Coxonu na tem koncertu, po katerem se jima je razodelo, da sta si po raznih stranskih avanturah tako rekoč neizogibno usojena? Je vrnitvi botrovalo to, da je skupina povsem razvnela (in raznežila) osemdesettisočglavo množico fenov v londonskem Hyde Parku? Ali pa so člani zasedbe, potem ko so mediji v času njenega mirovanja prevrednotili njeno glasbeno zapuščino, preprosto prišli do sklepa, da zadnji album Think Tank (2003), na katerem je Coxon zaradi razprtij sodeloval le pri eni skladbi, pač ne more biti zaključek njihovega skupnega poglavja?

David Brooks: Pogovor

Brooks napiše zgodbo iz ‘naših krajev’; Avstralec, ki dela v Franciji, in Italijanka, ki prevaja v Torinu, se nam zdi, da za Fiat, se posedeta za sosednji mizi na Trgu enotnosti v Trstu in le sunek vetra … in že si zaupljivo govorita vse mogoče. Najprej seveda o stvareh, ki naj določijo njun izvor in pripadnost, razredu in spolnim praksam, in on potem takoj o svoji trenutni ženi, kot da bi se zavedal, da je on malo starejši od petdesetih in ona približno starosti njegovih otrok in da je čisto prepozno za vse.

Jože Dežman: Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo

Čeravno strukturirana: umorjeni domobranci po amnestiji, umori na meji, smrti v zaporu, umiranje v taboriščih, umorjeni otroci etc., pa je posebna moč knjige njena usmerjenost na detajle.

Vedno iste face

Viktorji so en tak časovni stroj, ki nam da vedeti, da karkoli v življenju počnemo in karkoli okoli nas počnejo drugi, se vedno znajdemo na isti točki in je rezultat vedno enak. V soboto smo bili tako spet izgubljeni v času, saj so uprizarjali Viktorje 2014; resda prej kot lani, ko so bili šele junija, ampak mogoče je čas za razmislek o amputaciji letnice ali vsaj njeni posodobitvi.

Selma

Ne moremo reči, da Hollywood ni popisoval velikih epizod iz črnskega boja za državljanske pravice, toda popisoval je le tiste, v katerih so bili lahko glavni belci (Misisipi v plamenih, Duhovi Misisipija, Cesta slave, Dolga pot domov ipd.), medtem ko se je tistih, v katerih bi bili lahko glavni le črnci (npr. množičnih protestnih pohodov od Selme do Montgomeryja), izognil, tako da je to čudno – in v vseh smislih simptomatično – luknjo zapolnila šele Selma, ki je prišla ravno v času Fergusona (Missouri), policijskih likvidacij črncev in novih črnskih protestnih pohodov. Ko kukluksklanovci leta 1963 razstrelijo baptistično cerkev (Birmingham, Alabama), v kateri umrejo štiri afroameriške deklice, dr. Martin Luther King (David Oyelowo) sklene, da je čas, da Afroameričani preidejo v napad – brez nasilja.

Sol zemlje

Zahod se še vedno čudi, da Afričani tako vztrajno in odločno bežijo iz Afrike, da so pri prečkanju morja pripravljeni tvegati življenje in da jih spodletela prečkanja ne odvrnejo od ponovnih poskusov, toda ko jih gledate v Soli zemlje, zlahka ugotovite, da jim kaj drugega niti ne preostane. Fotografije, ki jih je posnel Sebastiao Salgado, brazilski fotograf (in ekonomist), in ki jih v dokumentarcu Sol zemlje slavita Wenders in Salgadov sin, niso fotografije sužnjev, ampak – kot je rekel sam Salgado – fotografije “sužnjev ideje bogatenja”. V svoji dolgoletni karieri je dokumentiral številna krizna, humanitarna, vojna žarišča (afriška, južnoameriška, zalivska), prav ta žarišča pa so bila tajni laboratorij in ground zero neoliberalnega programa, s katerim skušajo zdaj “pomagati” tudi nam. Obrazi, ki jih je na kriznih žariščih posnel Salgado, so zelo intenzivni in ekspresivni – kot naši.

Brezčasna Adaline

Včasih ti ni treba srečati Mefista, da bi živel večno, ampak zadošča že, da strmoglaviš v ledeno hladno reko. To se zgodi Adalini (Blake Lively), ki se po padcu v to nepričakovano fontano večne mladosti ne postara več niti za trenutek.

Čudesa

Kako preživeti v svetu, ki je počečkan s sloganom “alternative ni”? Čebele so edina ekonomija ruralne, zelo tradicionalne, revne italijansko-nemške družine, ki živi nekje med Umbrijo in Toskano.

Imperij robotov

Guniji srečajo Vesoljčka, ki sreča Enderjevo igro, ki sreča Transformerje, ki srečajo Super 8, ko roboti – androidi iz oddaljene galaksije – okupirajo Britanijo, ljudem pa zabičajo, naj ostanejo noter, v svojih stanovanjih in hišah, kar pomeni, da živijo v non-stop policijski uri.

Spuži na suhem

TV-kanal Nickelodeon je animirano serijo o Spužiju Kvadratniku, poskočni, frivolni, evforični, entuziastični morski gobi, bližnjemu sosedu Disneyjeve male morske deklice in Pixarjevega malega Nema, lansiral davnega leta 1999 (vse, kar se je zgodilo pred 11. septembrom 2001, je pradavnina), tako da zdaj, v filmski verziji, svojo utrujenost, izčrpanost in pomanjkanje samozavesti maskira z multimedijsko marvelsko nadrealistično hiperaktivnostjo, legolandskimi burlesknimi non sequiturji, distopičnimi superjunaškimi šviganji skozi čas, skeniranjem Piratov s Karibov in iskanjem izgubljenega, ukradenega kuharskega recepta, kar pomeni, da se le parazitsko lepi na vse, kar je trenutno v rabi. Nič čudnega: sponge v angleščini ne pomeni le morska goba, ampak tudi parazit. Spuži nič ne more – vse se lepi nanj. Z Master Chefom vred.

Tyler The Creator: Cherry Bomb

Za Tylerja The Creatorja velja dvojni konsenz. Da je edinstven nergač in da je edinstveno ustvarjalen. Če skušamo narediti povzetek nepreglednega kupa medijskih zapisov, lahko rečemo, da oboje kar drži.

Žiga Valetič: Optimisti v nebesih

Valetičev roman je bil napovedan kot lahkotno in duhovito delo, ki se ukvarja z aktualnostmi in z rezilom humorja zareže v družbeno tkivo. Pričakovali smo pisanje, kakršnega v poplavi črnih izpeljav in zresnjene mračne poglobljenosti še kako manjka.

Franz Herre: Marija Terezija

Bolje je govorila francosko in italijansko kot nemško, vpeljala moralno komisijo, ki je preganjala zapeljivce in prešuštnice, imela soproga Franca Štefana – ki je v njeni senci bogatel: vlagal na borzah, trgoval z orožjem, posojal denar –, po kmečki vstaji na Češkem izrazila razumevanje upornikov in jih pomilostila, v oporoki prepovedala družini, da pride na njen pogreb etc.

Dost ‘mamo

Odkar je Ljerka Bizilj postala direktorica Televizije Slovenija, izvaja kadrovsko prečiščevanje. Za zdaj je po njenih intervencijah videti, kot da se prvi program nacionalne televizije spreminja v tretjega. Očitno se bo le tako počutila dovolj domače; preden je postala direktorica, je bila namreč odgovorna urednica tretjega programa, »njeni« oddaji pa sta tudi Dobro jutro in Prava ideja.

Odklikana

Zadnja leta smo videli kopico grozljivk, v katerih bi junake brez kakšnega silnega problema rešil mobilnik, toda v usodnem trenutku ni signala ali pa zmanjka baterije. V Odklikani bi lahko junake zlahka rešile številne digitalne funkcije, a v usodnem trenutku odpovejo.

Nočni lov

Če je junak zelo osamljen, melanholičen, pomečkan in zapit, če je bil v prejšnjem življenju specialist za ubijanje, če rešuje svojega otroka, če mimo pritečejo Albanci, če se prelevi v maščevalca in če nekje vmes barabi po telefonu zelo natančno razloži, kako neusmiljeno ji bo polomil kosti, potem je zelo velika verjetnost, da ga igra Liam Neeson, zadnjih sedem let – vse tja od Ugrabljene – novi akcijski junak.

Zakaj (ni)sem pohrustal svojega očeta

Predstavljajte si Levjega kralja, le da odstranijo Simbo, ne pa njegovega mogočnega očeta, levjega kralja – in dobite francosko animacijo Zakaj (ni)sem pohrustal svojega očeta, 40-milijonska ekranizacija kultnega bestsellerja Roya Lewisa (1960), režijski prvenec Jamela Debbouza, francoskega komika maroškega rodu.

Ludovik Material: Model Generation

Domači trio, ki je leta 2011 navdušil na Klubskem maratonu Radia Študent, leto zatem pa tudi s prvim albumom Passion for Red, se je hitro prebil med opaznejše predstavnike slovenskega undergrounda, njegov potencial pa so prepoznali tudi onkraj meja. Pa ne le na območju nekdanje skupne države, s katerim imamo podobno senzibiliteto, pred kratkim ga je po poslušanju materialov v izredno pozitivnem kontekstu omenil denimo kritik portala Louder Than War.

Gaute Heivoll: Preden zgorim

Pisatelj se vrača v kraje, kjer je bila v času njegovega krsta serija požarov. Medtem je požigalec ujet, zaprt in tudi že izpuščen iz ustanove, dogodki pa v ljudskem spominu še kako živi; na mesto takratnega prebivališča in na okoliščine, na strah, ki je zajel ljudi, ko je v njihovi bližini zagorelo in so bile vse iskalne akcije požigalca zaman. Dokler razkritje ni osupnilo vseh.

Igor Omerza: Veliki in dolgi pohod Nove revije

Avtor je na podlagi udbovskih dokumentov restavriral spopad partijskih oblasti z legendarno revijo. Zgodovina se je pod starim režimom spreminjala po milimetrih. Od pobude skupine 60 intelektualcev pa do začetka izhajanja Nove revije sta minili dve leti. Politična gesta, ko so državljani od komunistične oblasti nekaj neposredno in artikulirano zahtevali, je bila malodane napad na državno ureditev. Tako Omerza sledi v drobovje aparata, ki je ob posameznih člankih skliceval partijske sestanke, naročal analizo protidržavnega pisanja, odstavljal urednike, na tiskovnih konferencah obračunaval s pisci drugačnih pogledov, dajal direktive javnim tožilcem, naj za božjo voljo vendar najdejo kaj kaznivega, pa seveda vsejugoslovanskega in vojaškega napadanja na novorevijaše.