Slovenka z Netflixa

Televizijski program leta 2016 je videti nekako takole – na eni strani so resničnostni šovi kova Big Brother in šovi talentov v slogu X Factorja, na drugi pa oddaje o velikih, bleščečih domovanjih ter ne nazadnje kuharske oddaje. Sploh slednje so pravi hit, čeprav vse seveda niso kakovostne.

Dan neodvisnosti: Nova grožnja

Ko sem prejšnji teden ošinil lestvico trenutno najbolj gledanih filmov v Ameriki, so bili od prvega do desetega mesta razvrščeni Priklicano zlo 2, Warcraft, Mojstri iluzij 2, Ninja želve: Iz senc, Možje X: Apokalipsa, Ob tebi, Angry Birds, Alice izza ogledala, Stotnik Amerika: Državljanska vojna in Knjiga o džungli. Ergo: sama nadaljevanja in rimejki ter ekranizacije spletnih igric in bestsellerjev. Le filmi, ki imajo že vgrajeno publiko. Le recikliranje. Le franšize. Nič originalnega. Dan neodvisnosti: Nova grož-

Chevalier

Na razkošni jahti, ki pluje po Egejskem morju, počitnikuje šest moških (Yorgos Kendros itd.), ki svoj utopični quality time – beg pred ženskami – naglo prelevijo v več kot le tekmo, saj sklenejo, da bodo v vsem agresivno tekmovali, čisto v vsaki stvari (od stopnje plešavosti in tehnike spanja do pitja kave, potence in priprave solat), in da bodo rezultate tudi sproti beležili, razvrščali in vrednotili (ja, vse je mogoče poslati na trg), kar naj bi pokazalo, kdo je “najboljši v vsem”.

Iskanje pozabljive Dory

Iskanje pozabljive Dory je Pixarjeva animacija o rejništvu in posvajanju, le da ni problem v starših (ne, nihče nikogar ne ubije, in ne, pravih razlogov za rejništvo ne prikriva kak akt o varovanju osebnih podatkov), temveč v otroku, mali ribi Dory, ki jo muči kratkoročna izguba spomina.

Pernata banda

Da živimo v vojnih časih, sporoča tudi tale hiperaktivna mehiška animacija: vsakdo je lahko junak! Papagaj, ki skuša družinski cirkus rešiti pred pticami roparicami, skuša najprej mobilizirati svojega idola, holivudskega superjunaka El Americana, a ugotovi, da lahko v neokapitalizmu preživiš le, če se sam preleviš v superjunaka, kar je namig staršem: svoje otroke spremenite v otroke-vojake!

Gaute Heivoll: Čez kitajsko morje

V prejšnjem romanu se je Heivoll, Norvežan, ukvarjal s primerjavo dveh življenjskih zgodb, da ne rečemo dveh zgub. Lokalnega gasilca, ki je vedno v prvih vrstah pri gašenju podtaknjenih požarov, dokler kot storilca ne prepoznajo rahlo odljudnega poba, pridnega, da je kaj, ki se mu je malo zavrtelo ob služenju vojaščine. Druga zguba je pripovedovalec sam, vendar se najde v pisateljevanju in hodi od hiše do hiše in osmišlja požigalčevo štorijo, zraven pa še svojo mladostno krizo, ki se je začela ob smrti starša. Kaže, da ga to privlači, Heivolla; prebolevanja, izgube in požigi, tudi tokrat zgori hiša, ki je bila dom, nalašč.

Richard J. B. Bosworth: Mussolini

Napisana je kronološko, razdeljena na 18 poglavij, zasnovana na arhivih, memoarih, časopisnih člankih, na koncu pa avtor postreže bralcu še s 70 strani bogato bibliografijo del o Mussoliniju. V primerjavi s Titovimi biografijami delo natančno razkriva podrobnosti dučejevega življenja. Učenje jezikov, službovanja, emigracija v Švici, prevajanje (Kropotkin, Kautsky), novinarstvo, zapor, ljubice, kariera, vodenje države in … imperija, srečanja in dialogi s Hitlerjem in drugimi politiki, njegov padec in ustrelitev z obešanjem. Bosworthov princip pisanja je eklektična pot skozi čas, na kateri ima bralec občutek, da sledi zgolj načrtu priti do konca, vmes pa podrobno čim več popisati. Tako zelo plastično prikaže kult osebnosti: bil je najbolj fotografiran človek v zgodovini. Obstaja 30 milijonov njegovih posnetkov v 2500 motivih. V Etiopiji so mu postavili celo orjaški spomenik à la sfinga. Še bolj plastično so prikazana delovanje fašistične stranke in osebna rivalstva, jasno tudi krutosti – nekajdnevni pokol od tri do trideset tisoč Etiopijcev kot maščevanje za atentat; s fašistično okupacijo Jugoslavije in tudi Albanije opravi z nekaj odstavki.

Red Hot Chili Peppers: The Getaway

Pred dobrim mesecem je Flea spet precej razburil glasbeno javnost, tokrat s sklepom, da je »rock v mnogih pogledih mrtva forma«. Na prvi pogled bi se, vsaj kar zadeva mainstream rock, z njim lahko celo strinjali, sploh če potegnemo vzporednice z začetkom devetdesetih, ko so Red Hot Chili Peppers objavili prelomni album Blood Sugar Sex Magik. Je pa po drugi strani seveda jasno, da rockovski podmladek tudi danes počne zelo zanimive stvari, le da pač ni več tako zelo v ospredju. In kako kalifornijski veterani rockovsko čast rešujejo na svojem enajstem albumu? Tako, da k sodelovanju povabijo Eltona Johna? Ja, v zrelih letih definicije očitno postanejo precej relativna stvar ...

Pet na eno

Povabilo v nacionalkino oddajo Tarča z Jasmino Jamnik s podnaslovom Delaj, trpi, molči je zavrnilo kar pet ministrov in ministric. Nič čudnega, saj je bila tema socialna. Šlo je za ljudi, terjali pa so se konkretni odgovori na konkretna vprašanja. Izpostavljena je bila tragična zgodba nekdanjega podjetnika Primoža Smrtnika, očeta štirih otrok, ki je novinarki Jeleni Aščić zaupal, da je zaradi propada svojega naročnika ujet v dolžniški krog in si ne more privoščiti ničesar, niti pravnega pregona niti nujnega zdravljenja Parkinsonove bolezni. Država mu je enostavno obrnila hrbet.

Odprto morje

“Morje ni cesta. Danes smo živi. Tveganje je, če ne tvegaš, kajti življenje samo je tveganje,” pravi nigerijski begunec, eden izmed tridesetih, ki preživijo plovbo čez Sredozemlje in se prebijejo do Lampeduse. Šestdesetim s te barke ni uspelo. “Tedne in tedne smo preživeli v saharski puščavi. Lačni in žejni. Nekateri smo pili urin. Pili smo urin, da bi preživeli.

Priklicano zlo 2

Priklicano zlo 2, nadaljevanje velikega 300-milijonskega hita, traja več kot dve uri, kar pa naj vas nikar ne prestraši – Priklicano zlo 2 je itak grozljivka, retro šoker, talilni lonec paranormalnosti.

Mojstri iluzij 2

Mojstri iluzij 2 so potegnjeni iz rokava, kar pomeni, da so tipični film naše dobe. Prvič, gre za nadaljevanje hita. In da bi bilo vse v rimi, ga je posnel kar Jon M. Chu, specialist za nadaljevanja, bodisi mjuziklov ali superjunaških filmov.

Obveščevalna

Nizkorasli Calvin (Kevin Hart), ki je veliko obetal (najpopularnejši fant na gimnaziji, napovedovali so mu sijajno prihodnost ipd.), toliko in toliko let kasneje obtiči kot nepomembni računovodja na dnu korporativne prehranjevalne verige, napol kafkovski ujetnik brezizhodne pisarne, toda ko ga nepričakovano kontaktira Bob Stone (Dwayne Johnson), njegov nekdanji sošolec in nekdanji kup špeha, zdaj agent Cie, ki je povsem prerojen in izklesan kot skala (The Rock pač) ter obenem most-wanted kot Jason Bourne, dobi priložnost, da ustavi diabolično kliko znotraj Cie in postane junak – bolj v slogu Walterja Mittyja kot Ethana Hunta.

Ninja želve: Iz senc

V najnovejših Ninja želvah, še enem nadaljevanju v stampedu holivudskih nadaljevanj, ki izgleda kot uvod v nadaljevanje Dneva neodvisnosti (ali kot vnaprejšnja parodija nadaljevanja Dneva neodvisnosti, ki šele pride), ni ničesar, česar ne bi zadnja leta že videli v superjunaških spektaklih, le da so ninja želve – Michelangelo itd. – malce zabavnejše od superjunakov (ne mučijo jih tako hude otroške travme kot Batmana in Supermana), a res le malce, niso pa zabavnejše in lunatičnejše od Deadpoola, ki bi bil lahko njihov partner v reševanju Amerike, kar bi ga morda tudi zresnilo – tako kot pošast, predatorski alien, ki se stegne na Manhattan, zresni želve (te nerodne, infantilne parafraze “ljudi iz tunelov”).

Chance The Rapper: Coloring Book

Chance The Rapper si je tisto, za preboj v ZDA obvezno »eno šanso« priigral kar sam. Njegov oče, mestni veljak v Chicagu, ki je delal za Obamo, ko je bil ta še senator, in ki je kasneje prevzel pomembno funkcijo v pisarni zdajšnjega župana mesta Emanuela, je imel za mladega Chancelorja Bennetta velike načrte v politiki. A mladenič je šel po svoje. Stavil je na naredi-sam taktiko in še kot srednješolec skoval svoj prvi mikstejp 10 Day. Ne čisto pravi album, saj je plošček izdal sam, brez podpore glasbene založbe. In ušesa v vetrovnem mestu, pa tudi širše, so zastrigla. Nadaljeval je v istem slogu, njegov drugi, leta 2013 izdani mikstejp Acid Rap je bil že pravi hit. Kritiki so ga umeščali na lestvice najboljših (pravih) albumov leta, predvsem pa je zaradi spevnosti in melodičnosti preskočil meje raperskega kroga poslušalstva. A ključna je bila karizma mladega raperja z dokaj antirapersko pozo, ki se drži malce puklasto in nosi hlače in kape malce piflarsko.

Jasmin B. Frelih: Ideoluzije

Že naslov zbirke kratkih zgodb Ideoluzije nas opozarja na sorodnost med iluzijo in idejami; na sorodnost glede veljavnosti in smiselnosti obojih. Še bolj to poudarjata manifestativna odstavka na začetku, ki nas postavita pred trdna dejstva o svetu, ki da ni nič več kot mreža pomenov brez administratorja, prostor, nepovratno razdrobljen, trenutek v njem pa osvobojen časa, mišljenega kot pretakanje preteklega v prihodnje. Svet tako postane čista atrakcija, vendar je očitno tudi emocionalno nabit in morda le še ta naboj povezuje vse posameznike.

Alessandra Lavagnino: Družina Daneu, starinarji

Vrh sage, ki sega skozi več generacij, je v literaturi postavil Thomas Mann z Buddenbrookovimi. Zgodba o Vincencu Daneuu z Opčin, ki je postal veletrgovec s starinami v Palermu, ni literatura, saj se izogne osebnim odnosom in psihološkim portretom.

Paul Simon: Stranger to Stranger

V letu, ki je za marsikaterega ljubitelja popularne glasbe bolj tragično kakor veselo, predvsem zato, ker nas je že v prvi polovici zapustilo nekaj zares vplivnih, tako rekoč nesmrtnih glasbenih izvajalcev, je izdaja novega albuma Paula Simona, enega izmed najvplivnejših avtorjev popularne glasbe 20. stoletja, resnično osvežitev.

Miles Davis & Robert Glasper: Everything's Beautiful 

K premieri igranega filma o kultu Milesa Davisa so obvezno dodali še album semplanja, remiksanja in reinterpretiranja njegove glasbe. Pod taktirko klaviaturista Roberta Glasperja, ki je spisal tudi glasbo za film. In se projekta lotil temeljito: z brskanjem po Davisovi zakladnici, z ustvarjalnim rezanjem in lepljenjem, s popolnoma »osveženimi« skladbami. Z izbiro glasbenikov, od katerih bi danes z najmarkantnejšo trobento jazza verjetno kakšen res sodeloval: glasove pristavijo Erykah Badu, Bilal, Laura Mvula, ustno harmoniko avtoriteta Stevie Wonder, kitaro druga avtoriteta John Scofield. Najprepričljivejši so deli, kjer si Glasper privošči največ avtorskega posega, a se hkrati preveč zateka tudi k r & b-jevski mehkobi. Kaj bi rekel Miles? 

Beth Orton: Kidsticks

Po zadnjih dveh albumih, s katerima je britanska pevka in ustvarjalka pesmi folktronico zamenjala z bolj klasičnim folkovskim izrazom, se z novo, šesto ploščo vrača k elektronski podobi. Toda ne nujno tisti, s katero je v letih okoli preloma tisočletja redno pobirala nominacije za nagrado brit. Na albumu Kidsticks akustično kitaro zamenja s sintetizatorjem, to pa botruje bolj igrivi podobi skladb, ki jih je z Andrewom Hungom (Fuck Buttons) posnela v Kaliforniji. Folkovsko senzibilnost vendarle ohrani z glasom in besedili o družini, prijateljskih in ljubezenskih odnosih ter temah, o katerih človek kontemplira pri petinštiridesetih. Po dveh desetletjih najmanj obremenjen album Ortonove, ki je očitno doživela novo glasbeno pomlad.

Adult Jazz: Earrings Off!

Nenavadni indie rock kvartet iz Leedsa se manj kot dve leti po izdaji presenetljivega prvenca Gist Is (2014) vrača s še bolj zapleteno EP-izdajo Earrings Off!, na kateri zgolj nadaljuje sonične eksperimente, izhajajoče iz prvotne pop forme, ter jih nadgrajuje z nepričakovanimi preobrati. Zdi se, da so na albumu Earrings Off! skladbe strukturirane na repeticiji, okoli katere bend gradi druge zvočne eksperimente. Ko temu dodamo še precej poglobljena in smiselna besedila, dobimo navidezno kaotičen plošček, ki začne smisel dobivati šele po vnovičnih poslušanjih. Eksperimentalno obarvan, brezkompromisen EP zagotovo napoveduje smer, v kateri bo tudi v prihodnje delovala zasedba Adult Jazz.

Waguih Ghali

Pivo v biljardnici je roman o egiptovski aristokraciji in njenem preživetju po Naserjevi revoluciji oziroma državnem udaru; na začetku petdesetih let, ko vojska in sorodni represivni organi trebijo vsako morebitno opozicijo, Muslimansko bratovščino in komuniste, se nekdanji fevdalci in veleposestniki veselo zabavajo doma in po svetovnih prestolnicah. Brezmejno in potratno drago.

Robert N. Proctor: Zlati holokavst

Zakaj sploh brati tak korpus profesorja zgodovine na Stanfordu, ki jemlje kajenje kot najhujše zlo? – Kdor je proti, ne potrebuje novih argumentov, kdor je za, si ne bo naložil neskončne torture enosmerne misli.

Ameriški stahanovci

Linklaterjeva Ta nora 80a se začnejo tam nekje, kot se Linklaterjeva Fantovska leta končajo, le da gre za druge fante. Ti fantje še najbolj spominjajo na fante iz Linklaterjevih Zadetih in zmedenih, toda to niso več postvietnamska, postwatergatska sedemdeseta leta, temveč 80a, čas ponovnega vstajenja Amerike ter popolne dereguliranosti, neoliberalnega hedonizma, ekscesa, individualizma, egoizma in greed-is-good kapitalizma, ki je prišel z Reaganovo “revolucijo” in Trumpovo “umetnostjo posla”.

Moj kralj 

Zaljubljanje spominja na osamosvajanje Slovenije: partnerja se zlijeta v eno, vsi konflikti, razlike in protislovnosti izginejo, drug na drugem ju nič ne moti, potopita se v univerzalnost, ki naj bi ju za vedno – ali pa vsaj do smrti – držala skupaj, toda ko postaneta par in se “odcepita” od ostalega sveta, spregovorijo partikularnosti, ki ju napnejo, stisnejo, histerizirajo in ločijo.

Denarne igre

George Clooney je atraktivnega, šarmantnega, gizdalinskega profija, ki misli le nase, igral že v kopici filmov, tako da je v Denarnih igrah na avtopilotu, toda na avtopilotu je tudi sam film, ki pa ni brez intrigantne premise.

Fak ju, šola

Fak ju, šola, nadaljevanje nemškega megahita J... se, profesor, “rimejka” holivudskih Nevarnih src, nas iz šole, v kateri se – v vlogi učitelja – neizmerno dolgočasi Zeki (Elyas M’Barek), eks ropar in zapornik, odpelje na Tajsko, kjer se dve nemški izletniški šoli – Goethe-Gesamtschule vs. Schiller-Gymnasium – udarita za subvencijo ministrstva za šolstvo.

Garbage v Ljubljani: »Prvi zmenek je uspel«

Koncert v Kinu Šiška verjetno še nikoli ni bil tako hitro razprodan. Ja, ameriško-škotski kvartet Garbage bi ob krstnem nastopu na slovenskih odrih najbrž zlahka napolnil Križanke, v času največje priljubljenosti sredi devetdesetih let pa bržkone tudi Halo Tivoli. Ali je šlo pri tem za nostalgijo ali preprosto za dejstvo, da mu s svojo glasbo po triindvajsetih letih še vedno uspe nagovoriti široko občinstvo, pri tem niti ni pomembno. Zasedba, s še vedno energično in rockovsko razposajeno frontwomanko/pevko Shirley Manson, na odru še vedno vidno uživa in, vsaj tako, od daleč, ni videti nič drugače kot pred dvajsetimi leti. Da so z izjemo Mansonove vsi pri svojih šestdesetih, se je pravzaprav dalo razbrati le po pričeskah njihovih fenov ...

Fantastični štirje

Ob 25-letnici slovenske države je TV Slovenija pripravila različne programske vsebine. A že v napovedniku smo lahko ugotovili, da bo izstopala predvsem ena, ki je nosila naslov Dosje: Latentna vojna avtorja Igorja Pirkoviča, ki se je podpisal tudi pod himno stranke SDS.

Daj mi veliko seksa!

Če še niste slišali za vedeževalca Blaža, ki je bolj kot s svojimi napovedmi na televiziji zaslovel s svojim ostrim jezikom in nemalokrat nesramnim odnosom do kličočih, ste morda zamudili edinstveno izkušnjo, ki bi vas lahko bolj nasmejala kot marsikatera domača »humoristična« serija. »Mednarodno poznani jasnovidec Blaž«, kot je predstavljen na svoji uradni spletni strani, je namreč na TV3 oddelal svojo zadnjo oddajo, Modrost vesolja. Blaž je posebnež med domačimi TV-osebnostmi, ki zase pravi, da rešuje družinske in ljubezenske probleme, »odklanja« psihične težave in črne magije, povrh vsega pa naj bi govoril kar pet jezikov.