Godler report

Redko se zgodi, da prižgemo televizor in na kakem od domačih kanalov zagledamo luč na koncu tunela. Odprite šampanjce, dobili smo namreč tedensko satirično oddajo, ob gledanju katere nam ni treba izklopiti vseh možganskih celic ali skaditi džojnta, da bi se nam stvari zdele smešne.

Pasolini

Pier Paolo Pasolini – režiser, scenarist, pisatelj, pesnik, esejist, intelektualec, auteur, antiburžuj, predkapitalist, komunist in gej – je bil vedno kontroverzen in transgresiven, oseben in angažiran. Snemal je udarne, prepovedane, preklete, blasfemične filme, kot so Berač, Teorema, Svinjak, Dekameron in Salo ali 120 dni Sodome.

Človeški kapital

“Človeški kapital” je izraz, s katerim neoliberalci zamahnejo, ko skušajo poudariti, da je delavec le privesek kapitala – in da lahko kapital z njim počne, kar hoče.

Let domov

Jamie Dornan je bil v Petdesetih odtenkih sive tako bogat, da je zlahka zapeljal devico, v Letu domov pa šele skuša obogateti, zato zapeljuje arabskega šejka (Ali Suliman), ki se hoče dokopati do šampionskega goloba, ostarelega belgijskega rejca golobov (Jan Decleir), ki svojega šampiona noče prodati, in rejčevo vnukinjo (Charlotte De Bruyne), verjetno devico. Puščave, potniško letalo med oblaki, prhutanje golobov in spomeniki I. svetovne vojne so atraktivni, toda problem so ljudje, ki so tako predvidljivi in neatraktivni, da bi jih devištva odrešilo le brezmejno bogastvo.

Domov

“Vsi drugačni, vsi enakopravni,” “Družina je vse,” “Bodi to, kar si,” “Na napakah se učimo,” “Nasprotja se privlačijo, “Prijatelji so za vedno”, “Ljubo doma, kdor ga ima” – to so sporočila, s katerimi nas skušajo presenetiti holivudske animacije.

Young Fathers: White Men are Black Men Too

Čas, v katerem se z vseh strani še vedno vsipajo pohvale novega albuma Kendricka Lamarja, ni ravno idealen za izid še enega ambicioznega hiphop albuma. Lahko bi na primer ostal povsem spregledan.

Christian Gailly: Večer v klubu

Simon se čisto enostavno zatakne, kdo se pa še ni. Gre popravljat ogrevalni sistem v nekaj sto kilometrov oddaljeno mesto ob morju in potem ga lokalni odgovorni pred odhodom iz hvaležnosti pelje v lokal in se ga malo nalokata, ravno toliko, da Simon po desetih letih spet sede za klavir in zadeve uidejo in ni nikoli več, kot je bilo.

Božidar Jezernik: Mesto brez spomina

Torej – v bronu ali marmorju ohranjen spomin na sv. Marijo, Radetzkega, Grüna, Vodnika, Valvazorja, Franca Jožefa, Prešerna, Trubarja, Miklošiča, Petra I., Napoleona, Aleksandra … Avtor je ob vsakem preiskal še duh časa: pobudnike postavitve, potem sledil desetletju in več, kolikor je trajalo zbiranje prispevkov, idejam, ki so projekt podpirale, nato predstavil časopisno poročanje ob odkritju ter seveda polemike, oskrunitve in pri nekaterih še finalno odstranitev.

Športni izzivi

Pomembno je zmagati. Čim večkrat, še zlasti pa na zadnjem merjenju moči v posamezni sezoni, to velja tako v resničnostnih šovih kot v primeru Tine Maze ali Petra Prevca.

Nikogaršnji otrok

Za razliko od animacije Deček in svet, ki nam pokaže, kaj se zgodi, ko otrok nenadoma odkrije kapitalizem, nam film Nikogaršnji otrok pokaže, kaj se zgodi, ko otrok nenadoma odkrije družbo – in družba njega.

Hitri in drzni 7

Saga Hitri in drzni je svet spremenila v dirkališče, pri čemer je svarila: tega ne počnite doma! Paul Walker, zvezdnik te sage, je to počel doma – in se leta 2013 smrtno ponesrečil. Film Hitri in drzni 7 je zato nekaj med komemoracijo, mašo zadušnico in pogrebno slovesnostjo (hej, 50 milijonov so porabili le za to, da so Walkerjev obraz prilepili na dvojnike!), toda na holivudski način – brez zavor.

Kosec

Spomnite se psihotrilerjev, šokerjev in slasherjev, v katerih se žrtev, ki beži pred psihopatom, nehote zateče prav v naročje psihopata. V hrvaškem Koscu, ki ga je koproducirala tudi Slovenija, se zgodi natanko to, le da na bolj zadržan in atmosferski način.

Deček in svet

Ameriške animacije – Disneyjeve, DreamWorksove ipd. – nas vedno prepričujejo, da bi morali stremeti k boljšemu, lepšemu, naravnejšemu, ekološko neoporečnejšemu svetu, toda nikoli ne povedo, zakaj. Brazilska animacija Deček in svet – ročno izdelana, briljantno intenzivna, kalejdoskopsko pastelna, eksperimentalno igriva slikanica – nam razkrije ta zamolčani, utajeni razlog.

Mehkobno in zabavno

Dobri dve leti pevka Aleksandra Ilijevski ter kitarist in kontrabasist Marko Gregorič ustvarjata pod imenom Pliš. Za poezijo v zasedbi ob Gregoriču, ki tudi sklada, skrbi Rok Vilčnik - Rokgre, ki piše izvirna besedila za njune pesmi. V preteklosti je to počel denimo za zasedbo Patetico, ki smo jo vzljubili s priredbami znanih svetovnih izvajalcev, in kasneje še za samooklicane prvake gibanja Nova popevka, zasedbo Papir.

Kendrick Lamar: To Pimp a Butterfly

Compton je ne ravno glamurozno mestece, priključek Los Angelesa s posebno tradicijo. Znan je po dvojem: po raperjih in po tolpah. Prav tu je nastal presek, zgodil se je gangsta rap. Rap, ki govori o uličnih šegah in navadah, ki je v vsakdanje besedišče žanra vpeljal mahanje s pištolami, streljanje policajev, razpečevanje drog. Vse se je začelo pred skoraj tridesetimi leti s skupino N.W.A.

David Lodge: Na drugem mestu

Zdaj, ko so naenkrat vsi strokovnjaki za akademsko sfero, za ta pokvarjeni sad že itak skvarjenega in do vere neprijaznega intelektualizma, je Lodge kar prava izbira. V času postističnega buma je spisal trdo teoretično o metafori in metonimiji v sočasnem pisanju, vendar teoretski bitumen v prozi ni zadušil naracije in njegova trilogija (prej smo prebrali že Lepo službo in Majhen svet) združuje vse: ozaveščenost in domišljijo, poznavanje in humor.

Alex Capus: Léon in Louise

Léon je tip junaka, ki ga sodobnost ne pozna. Kaj počne gimnazijec ob koncu prve svetovne vojne? Jasno, šprica šolo in jo potem kot upornik proti očetu, profesorju latinščine, tudi zapusti. Toda zapisan je svojemu prostemu času, v katerem pohajkuje z vrstniki ob Rokavskem prelivu, ki mu prinaša smisel. Bogastvo je to, kar mu morje naplavi, najsi bo deska, svetilka ali rešilni pas in na koncu razbitina jadrnice, ki jo skupaj s tovariši popravijo in se na njej podajajo na vsakodnevna jadranja, o katerih se nikomur od domačih niti ne sanja. Skratka, užitke, veselja in pustolovščine si izmislijo sami.

Tečno popoldne

Vse od oddaje Hri-bar, v kateri je Sašo Hribar med raznimi satiričnimi vložki v studiu klepetal z gostjo ali gostom, zaman čakamo na kak televizijski pogovorni šov z lucidnim voditeljem za mizo in znanimi osebnostmi na kavču. Pred leti je sicer nekaj poskušal Tadej Toš v oddaji Državljan Toš na Planet TV, a so ga po osmih epizodah odslovili, bojda zaradi premajhne gledanosti.

Timbuktu

Kaj se zgodi, ko začnejo džihadisti posnemati nekdanje zavojevalce tretjega sveta, lahko vidite v mavretanskem Timbuktuju. Timbuktu (Mali), osamljeno, puščavsko, nemočno, melanholično afriško mesto, v katerem ljudje komaj shajajo, namreč okupirajo džihadisti: maskirani, s šmajserji, v toyotah. Okupirajo ga zato, ker ga lahko.

Strelec: Krvava pogodba

Liam Neeson (Ugrabljena), Keanu Reeves (John Wick), Josh Brolin (Oldboy), Denzel Washington (Pravičnik) in Plačanci so pokazali, kako dobro se znajo maščevati moških srednjih let. Spopadajo se z armadami profijev, pistolerosov, plačancev in kar jih je še, toda na koncu vedno zmagajo izkušnje. Če se hočeš dobro maščevati in potolči tako količino negativnosti, moraš znati sovražiti – sovraštvo pride z izkušnjami. Kot maščevanje.

Rdeča raketa

Nasprotniki izenačitve pravic istospolnih z ostalimi pravijo: Otrok mora imeti očeta in mamo! No, to zanju ni ravno nujno dobro. V Rdeči raketi se namreč oče in mama zaradi hiperaktivnega pamža ločita. Zakaj? Ker gre preveč po svoje. Z vrstnikom in vrstnico krene na morje – z oslovsko vprego. Ne pride daleč, le nekaj metrov, a to je že razlog za ločitev. Ko postane najstnik (Aljoša Bregar), ponavlja verzije te oslov-

Ljubezen je popolni zločin

Tu imate čudovito, popolno lokacijo: modernistično univerzo, ki se pod švicarskimi Alpami koplje v soncu, eleganci, glamurju, spokojnosti in miru. Nobenega kaosa, nobenega stresa, nobenega divjanja.

Macondo

Macondo je avstrijska produkcija, posnela jo je iranska režiserka Sudabeh Mortezai, popisuje pa Čečene, ki se stiskajo v svoji dunajski “soseski” (Macondo), da ne rečem begunski enklavi, kar pomeni, da gre za film outsiderke o še večjih outsiderjih, toda v tejle zgodbi o kaotičnem, dislociranem, prikrajšanem odraščanju vse – od 11-letnega čečenskega dečka (Ramasan Minkailov), precej izkušenejšega od odraslih zahodnjakov, sina padlega “heroja” čečenskih vojn, čigar status edinega moškega v družini ogrozi nepričakovani prihod očetovega soborca, do negotovosti, kulturnih šokov, ilegalnih skušnjav ter napetosti med čečensko folkloro in asimilacijskimi pritiski – tako lepo in fluidno klikne, kot da gledate skrito kamero, ki ne potrebuje prevoda.

Monica Z

Monica Z je biografija švedske pevke Monice Zetterlund, ki jo je rešilo in naredilo to, da je džez – po barskem nasvetu Elle Fitzgerald – začela peti v švedščini. Tu imate vse, kar je iz filmov bolj ali manj izginilo: seks, frontalno goloto, droge, tobak, transgresivnost – in občutek, da imajo ljudje tudi svoboščine, ne pa le dolžnosti.

Eksotični hotel Marigold 2

Edini čar Eksotičnega hotela Marigold je bilo seznanjanje z liki – razkrivanje njihovih malih posebnosti in ekscentričnosti. In ko jih enkrat spoznate, le čakate, da se bo film odvrtel do konca – za nadaljevanje ostane bolj malo ali skoraj nič, le brisanje prahu s stare kolonialne nostalgije, ki naj bi imela pomlajevalne učinke.

The Prodigy: The Day Is My Enemy

Liam Howlett, ustvarjalni motor skupine The Prodigy, je novi, šesti studijski album zasedbe napovedal kot nekakšno kritiko brezjajčnega, sfejkanega, jurja-in-pol-za-flašo-šampanjca EDM-elitizma, ki plesno elektronsko sceno sprevrača v samoparodijo.

Elvis Jackson: Radio Unfriendly

Elvis Jackson je eden tistih redkih slovenskih bendov, ki jim je skok v srednjetok, kar pri nas pomeni predvsem, da so košček vsako leto na las podobnega programskega paketa večjih festivalov, uspel brez najhujših zvočnih kompromisov. Res je tudi, da fantje niso zapečkarji in so občinstvo novačili predvsem v tujini. Njihov peti album je vračanje h koreninam, vračanje k šusu, k distorziji, k hitrostnemu ruženju. Vračanje k melodičnemu punk rocku s ščepcem težkorifaškega hard cora, torej k slogom, ki so zaznamovali obdobje, ko so Elvisi zbijali prve akorde. Radio Unfriendly je plošča, ki preseneti predvsem mlajše fene skupine in zvočno ni tako radikalna, kot so radikalne radijske postaje v svoji enoličnosti.

Vasko Atanasovski: The best of

Poslušati in ocenjevati kompilacije je vedno nehvaležno delo, saj gre za skladbe, ki jih iz bogatega nabora glasbe posameznega avtorja po navadi izberejo drugi. Izbor »najboljših« skladb Vaska Atanasovskega, našega priznanega saksofonista in skladatelja, ki se očitno dobro znajde v različnih, včasih tudi nasprotujočih si glasbenih žanrih, je zato takšen, kakršnega bi pričakovali od nekoč najpopularnejše jugoslovanske založbe. Lahkoten, usmerjen k uspešnicam z različnimi žanrskimi predznaki, ki bi jih s skupnim imenom lahko označili za etno jazz pop rock, torej mešanico poslušljivih in prijetnih komadov, ki jih je Atanasovski v preteklih letih nanizal na svojih dvanajstih albumih, pa tudi nekaj kompleksnejših jazzovskih skladb. Pestro.

Sufjan Stevens: Carrie & Lowell

Med vsemi folkovskimi obuditelji, ki so v prvi polovici prejšnjega desetletja vstali iz krožka »New Weird America« (Devendra Banhart, Joanna Newsom ...), je izhodiščni estetiki ostal najbolj zvest Sufjan Stevens. Detroitčan te estetike ne spreminja niti s sedmim albumom, s katerim se skozi osebne izkušnje sprašuje o smrti, bolezni, minljivosti, času, ljubezni, družini, zvezah ... Zahtevne in čustvene tematske premise torej, ki pa skozi oči zrelega štiridesetletnika dobijo presenetljivo katarzično razsežnost. Čeprav gre za Sufjana, kot ga poznamo, skladbe, tokrat spet v kombinaciji akustičnih aranžmajev in subtilne elektronike, dobijo še zrelejšo in bolj dodelano podobo. Naj vam bo melanholija všeč ali ne, kot se je loteva Stevens, se vas tako ali drugače dotakne.

Tomo Podstenšek: Sredi pajkove mreže

Podstenšek je v romanih vse bolj shematičen; v prvencu Dvigalo je v klavstrofobičen prostor zaprl nekaj izbranih modelov in ‘opazoval’, kako se bodo v utesnjenem prostoru vedli, v Sodbi v imenu ljudstva je nadaljeval preverjanje stopnje uporništva in odgovornosti pri mlajših generacijah. Zdaj, z romanom Sredi pajkove mreže, se loti vprašanja odgovornosti posameznika za dejanja in pričakovali bi, ko si že vsi odgovornost podajajo kot vroč kostanj, da bo odločno zarezal v načeto družbeno tkivo. Vendar zgodba skrene v triler, protagonist, ki ždi in išče službo in se nam zdi, da pajkovsko potrpežljiv čaka na ulov, službo, žensko, priložnost, karkoli, postane plen bistveno bolj premetenega od sebe. Boljšega plenilca in načrtovalca, skritega v kar najbolj prijazni podobi sodelavca in najboljšega prijatelja.