Martin Pollack: Kontaminirane pokrajine

Sin vojnega zločinca in vnuk nacista potuje skozi forenzični potopis po idiličnih gozdovih in pokrajinah, ki pa v sebi skrivajo številna trupla ljudi, ki so jih nacistični, sovjetski, antisemitski, šovinistični in partizanski rablji pokončali in potem zagrebli v jarke, jih zmetali v globeli ali reke ter za njimi zabrisali vsako sled. V Avstriji, Ukrajini, Sloveniji, na Poljskem, v Belorusiji, na Češkem, Madžarskem … A to ni toliko seznam krajev grozodejstev, bolj je akt premišljevanja. In kaj je tu sploh misliti?

Ena žlehtna štorija

Življenje je boj. Tako nas prepričuje Planet TV, ki se je spremenil v bojišče, na katerem trenutno potekajo boj za dediščino, boj za pozornost gledalcev in boj za petdeset tisoč evrov.

Citizenfour

Nekje na začetku tegale oskarjevskega dokumentarca imate arhivski posnetek iz ameriškega senata, kjer senatorji zaslišujejo direktorja Nacionalne varnostne agencije (NSA), ki na vsa vprašanja – ali NSA prisluškuje telefonskim pogovorom, ali prisluškuje mejlom ipd. – odgovarja: Ne! Ne! Ne! In stokrat ne. Kmalu zatem se preselimo v neki hongkonški hotel, kjer Edward Snowden, nekoč uslužbenec te agencije, zdaj živižgač, razkriva, da NSA počne natanko to: masivno, leviatansko, ilegalno vohlja, nadzoruje in prisluškuje. Ne le Američanom, ampak vsemu človeštvu. NSA lahko le z enim klikom simultano prisluškuje milijardi telefonskih in elektronskih seans. In Snowden pravi, da je ta “priprava” zdaj že zastarela, kar pomeni, da lahko NSA zdaj z enim samim klikom simultano prisluškuje kompletnemu človeštvu. Toliko o vitki državi!

Postali bomo prvaki sveta

Postali bomo prvaki sveta je film o tem, kako so Srbi omogočili, da je Jugoslavija leta 1970 v Ljubljani prvič v zgodovini postala svetovna prvakinja v košarki.

Neupogljivi

Ja, film Neupogljivi je drugi del trilogije Razcepljeni, posnete po popularni distopični sagi, v kateri skušajo izbranci, ki jih vodi junaška, karizmatična, “feministična” najstnica (Shailene Woodley), odpraviti suženjstvo, ustaviti apokaliptični cunami in rešiti svet. In ja, film Neupogljivi je tipični drugi del trilogije. Kar pomeni troje. Prvič, tu je le zato, ker mora imeti trilogija tri dele (ha!).

Burgundski vojvoda

Peter Strickland je debitiral s filmom Katalin Varga, v katerem se je skušala ženska maščevati moškemu, ki jo je pred leti posilil, v filmu Berberian Sound Studio – nič manj briljantnem od prvenca – pa je tonskega tehnika leta 1976 poslal med italijanske filmarje, ki snemajo giallo, brutalne, erotične psihotrilerje, toda novega psihotrilerja, ki ga ozvočuje, ne vidimo, ampak slišimo le ženske krike, očitne posledice moškega nasilja, mučenja, teroriziranja in poniževanja.

Pepelka

Disneyjeva Pepelka izgleda kot odgovor na vse tiste revizije Pepelke, ki smo jih videli zadnja leta. Še bolj dramatično: Disneyjeva Pepelka izgleda kot odgovor na Disneyjevo Zlohotnico, ki je subvertirala in modernizirala “klasično” interpretacijo Pepelke. Pred nami je torej revizija revizije, reboot reboota, ali bolje rečeno, vrnitev h koreninam – k Disneyjevi risanki Pepelka (1950).

Sosedov fant

Sosedov fant je še eden izmed holivudskih filmov, ki žensko pošlje domov. Še eden izmed filmov, ki ženski pokaže, kaj sme in česa ne. Jennifer Lopez igra učiteljico, ločenko z otrokom, ki se ji zgodi Usodna privlačnost, le da je sosedov sin – njen homme fatal (Ryan Guzman) – star šele kakih 19 let.

Purity Ring: another eternity

Kanadski dvojec Purity Ring se je s pop namešanko hladnejše, trendovske elektronike in senzibilnih ženskih vokalov pojavil pred slabimi petimi leti, nase pa zares opozoril leta 2012 s prvencem Shrines. V gneči podobnih izvajalcev ni toliko izstopal zaradi glasbe kot predvsem zaradi pevke Megan James in njenih včasih že prav strašljivih besedil. Pa tudi zaradi živih nastopov, kjer producent Corin Roddick na posebej narejeni aparaturi ne vijači samo glasbe, ampak tudi luči.

Tatjana Gromača: Božji otročički

Božji otročički hrvaške pripovednice in pesnice Tatjane Gromača so sestavljeni iz poglavij, ta pa iz fragmentov, ki imajo v slogu starih mojstrov pojasnjevalne uvode, da bi se bolj pripravili na tisto, kar sledi. Vendar se na potem zapisano ne moremo zares pripraviti, saj nas z vsakim drobcem in izbrušeno trditvijo, skoraj aforizmom, zapelje v neko novo razsežnost materine bolezni, ki vse bolj postaja drobec širše, družbene patologije in se nam nazadnje zdi materina bipolarnost pravzaprav edini mogoči odgovor na norost in razcepljenost družbe.

Jože Vogrinc: Transverzala: fragmenti historičnega materializma

Zakaj beremo? V smislu ležernosti, bodisi da se kratkočasimo, bodisi zabijamo čas, v stremljenju po vednosti, ko iz knjig srkamo znanje, prebrane misli posvojimo in potem iz njih kujemo svoje tekste, ali pa kot ideje, o katerih potem pripovedujemo ali z njimi zabavamo oziroma jih jemljemo kot akademski material za kritične razprave.

V nepravih čevljih

Upravljanje človeških virov, ki delujejo kot televizijski voditelji, pri nas hudo šepa. Poleg tega, da ves čas gledamo iste face, jim je zdaj nekdo premešal oddaje tako, da vsi vodijo napačne.

Kaj pa Mojca?

“Kaj pa jaz,” v drugem Kekcu dahne Mojca. “Tudi jaz bi šla v planine.” Mojca je kakopak slepa. Kekec, njen junak, se skuša na vsak način dokopati do Pehtinega tajnega, čudežnega eliksirja, ki bi ji vrnil vid. Toda Kekec je le moški – in moški niso ravno tisti, ki bi hoteli, da ženske spregledajo. Zakaj se skuša potem Kekec dokopati do tistega eliksirja? Zakaj hoče Mojci vrniti vid? Vid ji hoče vrniti zato, da bi ga lahko gledala, potemtakem zato, da bi lahko ob pogledu nanj tudi ona uživala tako, kot ob pogledu nase uživa on sam. In tam zgoraj, v osrčju pojočih gora, res hoče, da ga Mojca vidi, kajti videla ga bo v barvah – Srečno, Kekec je bil namreč prvi slovenski barvni film.

Ljubezen na prvi pretep

Eastwoodovega Ameriškega ostrostrelca lahko razumete dobesedno, potemtakem kot biografijo Chrisa Kyla, razvpitega ameriškega ostrostrelca, ki je v Iraku pobil rekordno število “teroristov” in “divjakov”, kot jim je rekel, toda lahko ga razumete tudi alegorično – kot film o stresnem, nemogočem, neznosnem, ubijalskem življenju v kapitalizmu. Tu imate vojaka, ki gre v Irak, kjer potem pobija “sovražnike”. Mar ni to le alegorija moškega, ki gre zjutraj v službo, kjer potem ubija “konkurenco”, “tekmece”, pač sovražnike? Mar ni to le alegorija moškega, ki “odpušča” druge, da se med “odpuščenimi” ne bi znašel sam, ki torej dela vse, da bi “odpustili” druge, ne pa njega? Mar ni sodobno delovno mesto bojna cona, bojišče, klavnica, v kateri se vsi borijo za golo preživetje? Medtem ko ima Kyle na muhi “terorista”, se po telefonu povsem mirno in nežno pogovarja z ženo: mar ni to le alegorija menedžerja, ki takoj zatem, ko je odpustil 100 ali 500 zaposlenih, po telefonu sladko kramlja s svojo ženo in otroki? Kot da ni nič. Ameriški ostrostrelec torej pokaže, skozi kaj vse mora sodobni zakonski par, če hoče preživeti, ostati skupaj in najti srečo.

Kdaj bodo cesarji nagi?

Marko Brecelj je po epizodi z Buldožerjem nadaljeval glasbeno, umetniško in aktivistično pot, in sicer kot samostojni izvajalec, kantavtor in družbeni kritik brez dlake na jeziku. A ljudje, ki se upajo postaviti po robu vsem družbenopolitičnim anomalijam, imajo očitno težave v vseh družbenih ureditvah, četudi delajo in delujejo v skupno dobro določene lokalne ali širše skupnosti, jo bogatijo in na lasten račun prispevajo k njeni plemenitosti ...

Madonna: Rebel Heart

Da je blišč zvezdniškega življenja veliko manj privlačen, kot se zdi na prvi pogled, so se prepričali že številni glasbeniki, zlasti tisti, ki so se znašli v primežu pogoltne glasbene industrije. Spomnimo se samo sodnih sporov med zares velikimi zvezdniki in njihovimi založbami, ki so se praviloma končali v prid slednjih.

José Saramago: Kameni splav

V času, ko je nobelovčeva rodna Portugalska vstopala v evropsko konfederacijo, si je ta veliki polemik pridružitev in izgubo političnega kompasa in spremenjene geostrateške pole dodobra privoščil. Spisal je roman o tem, kako Pirenejski polotok poči po Pirenejih, se odtrga od stare celine in jo užge najprej proti Azorom, potem starta na Kanado in se spusti nekam v južni Atlantik. Pri tem povzroča diplomatske pretrese, predsedniki se junačijo in blebetajo brez osnov in so samovšečni … in sploh.

Peter Wilberg: Bolezen je zdravilo

Bolezni se bojimo, ko pa nas zgrabi, se podvržemo vsem zdravilom, samo da se je znebimo. Filozof in terapevt Wilberg jo jemlje drugače, in sicer kot nekaj najboljšega, kar nas lahko doleti. Ne, to ni ironija, le drugačna perspektiva, ki v njej razbere klic po pozornosti. Bolezen je namreč naš najboljši prijatelj, ki nam signalizira, da smo prišli do roba: bodisi v odnosu z drugimi bodisi s samim seboj. Torej idealni trenutek za umik v samoto in v premislek o lastnem bivanju.

Vse o Emi

Skupaj z nacionalko se o njenem festivalu, na katerem izbiramo slovensko predstavnico za Eurosong, vsako leto hamletovsko sprašujemo, ali naj bo ali naj ne bo. Potem Ema največkrat je, ob njej pa se razvname toliko čustev in strasti, da bi lahko iz tega energetskega vira nekaj dni napajali celotno državo.

Žarišče

Will Smith je Nicky, karizmatični slepar, kralj prevar in goljufije, ki je trike – od žeparstva navzgor – prelevil v state-of-the-art umetnost in deluxe podjetje, toda ko pod svoje okrilje vzame Jess (Margot Robbie), mlado, nadarjeno prevarantko, zrelo za velike stvari, dobi sebi enako, tako da je vprašanje le še, kdo bo koga lucidnejše in elegantnejše nategnil.

Cesar Chavez

V času, ko zlepa ne boste videli filma o kakem velikem sindikalistu ali borcu za delavske pravice, izgleda Cesar Chavez kot film, ki skuša popraviti krivice.

Banda punc

Banda punc je tipični francoski zeitgeistovski film. Tu imate banlieue, po katerem tava Marieme (Karidja Touré), osamljena najstnica, ki ji – v tem zavrženem, deklasiranem, brezperspektivnem miljeju – ne preostane drugega, kot da se zlije s tremi divjimi vrstnicami.

Chappie

Neill Blomkamp je spet tam, kjer je bil v Okrožju 9, ko je pokazal, da so imigranti – zunajzemeljska bitja, ki jih stlačijo v južnoafriški aparthajdski slum – bolj človeški od domačinov.

DUFF – Dežurni bajs

Bianca (Mae Whitman), bistra in kul srednješolka, je “dežurna bajsa”, ne da bi to vedela, toda ko ugotovi, da jo “najboljši prijateljici”, tipični “najpriljubljenejši bejbi na šoli”, v svoji družbi trpita le zato, da sami izgledata bolje, atraktivnejše in urgentnejše, gre vase, s čimer pritegne pozornost sošolca, ki postane njen Pigmalion. DUFF je najstniška komedija, ki skuša ujeti svežino najstniških komedij Johna Hughesa, kar pomeni, da izgleda kot komična verzija Carrie v dobi hashtagov.

Mortdecai

Ker se Johnny Depp očitno še ni odločil, kako bo nadaljeval kariero, ga v tejle kremasti farsi najdete kot britanskega aristokrata (Charlie Mortdecai!), bon vivanta in ekspertnega tatu umetnin (z brki!), ki je pri državi tako zadolžen (davki!), da mora – na zahtevo tajne službe! – najti ukradeno Goyevo umetnino, ki vodi do nacističnega zaklada (Švica!), s katerim bi lahko fundamentalisti financirali naslednji 11. september (ali nekaj takega), toda film – inšpektor Clouseau v ritmu postkoitalnega spleena! – je tako mučno utrujen, da je bolj smešen tedaj, ko ne skuša biti smešen.

Nabrito!

Pred dobrimi tremi leti, ob zadnjem obisku britanskega dvojca Lamb, smo ugotavljali, da producenta Andyja Barlowa in pevke Lou Rhodes nikakor ne gre odpisati, tokrat pa sta poskrbela, da ju ne bomo pozabili nikoli. Na torkovem koncertu v ljubljanskem Kinu Šiška smo se nedvomno ponovno zaljubili v zasedbo, katere glasbo krojita izvirnost in drugačnost.

Dan Deacon: Gliss Riffer

Dan Deacon, baltimorski elektronski bojevnik, aktivist in zagovornik načel »naredi-sam«, ki uspešno delujejo znotraj trdnjave ameriškega kapitalizma in ga zaradi zdrave človeške solidarnosti in nesebičnega sodelovanja nekoliko slabijo, je izredno ustvarjalen glasbenik; je nekdanji študent elektroakustične in računalniške kompozicije in posvetil se je raziskovanju elektroakustične glasbe, pa tudi drugim oblikam umetniškega izražanja.

Gang of Four: What Happens Next

Postpunk heroji iz Leedsa, skupina, ki se lahko pohvali z enim izmed boljših albumov tega žanra (Entertainment!, 1979), se po štirih letih diskografskega premora vrača v nekoliko spremenjeni, hkrati pa tudi okrnjeni zasedbi. Zakaj? Tisto, kar je ostalo od legendarne četverice, je samo še kitarist Andy Gill, karizmatičnega in ostrega tekstopisca ter vokalista Jona Kinga pa je zamenjal John »Gaoler« Sterry, ki mu očitno primanjkuje izkušenj v pisanju besedil in nikakor ne more zares nadomestiti Kingove veličine. Album rešujejo Gillove značilne kitare in dobra produkcija, primanjkuje pa mu udarnosti in bridkosti, po katerih je Gang of Four znan, to pa njegov deveti album postavi zgolj med (pod)povprečne ploščke. Prisiljeno.

Žiga Murko: Purple Room

Komaj kakšen mesec po prvi, Zeleni sobi, se pozavnist in nametalec bitov Žiga Murko bliskovito vrača z drugo od petih plošč iz »sobaste« serije. Tokrat je vijoličasta – stilsko in tehnično sicer le apgrejd prejšnje. Je pa veliko bolj prostorna, saj je vanjo stlačenih okoli štirideset kratkih kosov. Nametanih skic in zlepljenih gruvov. Soulerskih zank (električnih) klavirjev in tu in tam Murkovega pihanja v pozavno. Album, ki nas vrača v zlata leta zakajenih hiphoperskih instrumentalov, kot smo jih bili vajeni od založb Ninja tune in Mo’ Wax. In ki nas vrača k zapacanemu zvoku kaset in VHS-ov. Občasno čudaško, vedno sedativno in bolj šumeče od alkaselcerja.

Jeff Mills: Woman in the Moon

Ko je Mills leta 2000 posnel soundtrack za film Metropolis Fritza Langa, je z njim postavil nov mejnik v filmski glasbi, album pa danes velja za klasiko iz njegovega kataloga. Svojo vizijo simbioze med (techno) glasbo in filmom je izpopolnjeval tudi naslednja leta in letos objavil soundtrack za Langovo sci-fi mojstrovino Frau im Mond iz leta 1929. Čeprav se z njim formalno gledano ni oddaljil od križanja (ambientalne) techno in filmske glasbe, se v podtonu zdi, da se je novega albuma lotil z bolj poudarjeno logiko skladatelja filmske glasbe. Na dolgi rok to albumu verjetno ne bo pripelo statusa Metropolisa, bo pa Millsov retrofuturizem v očeh privržencev techna Langa nedvomno še enkrat predstavil kot izjemnega vizionarja.