Walter Moers: Divji potep skozi noč

Ko dvanajstletni Gustave (Doré) nekje vmes vzklikne, da se mu zdi vse zelo resnično, ga enako personalna in ekskluzivna svetovalka, kot je samo K-jev vratar pred vrati Postave, zaskrbljeno vpraša: »Govoreči konj? Začarani gozd? Stara ženica, ki ti reče, da je tvoja sanjska princesa?« In prhne v smeh. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Roderick Cave in Sara Ayad: Zgodovina knjige skozi knjigo

Knjige so tu res vidne. Nizajo se veliki posnetki indijskih rokopisov na palmovih listih, črke in matematični znaki, vrezani v pavijanovo kost v Kongu izpred 20 tisočletij, podoba iz prvega anatomskega atlasa, ki ga je izdelal Mansur v Širazu 14. stoletja, etc. Skozi te poglede bralec dobesedno stopi v tisoče let oddaljeno dobo, saj dobi možnost, da vidi natanko to, kar je videl antični ali srednjeveški bralec.

Klepet namesto oglasov

Naše televizije so se dolgo otepale prenosa podelitve oskarjev v živo, potem pa se je opogumil Planet TV in vajo letos ponovil. Sicer brez komentatorja, ki bi iz angleščine sproti tolmačil dogajanje na odru, zaradi česar upamo, da je bil med tistimi, ki so prenos v noči z nedelje na ponedeljek prespali, tudi medijski inšpektor. So pa zato angažirali četverico, ki je besedo dobila med oglasnimi bloki. In ker je bilo teh veliko, Planet TV pa oglasov sredi noči ni imel, je bilo tega časa kar precej.

Velike oči

Filmske biografije so fenomen zase. Ko smo že mislili, da bodo pojenjale, da se bo trend obrnil in da se jih bodo ljudje naveličali, se je zgodilo ravno nasprotno: vse več jih je.

Ida

Predstavljajte si, da bi film češkega novega vala iz šestdesetih let posnel Robert Bresson, pa dobite Ido, 80-minutni črno-beli road movie o nuni, ki se dogaja leta 1962 na Poljskem in ki je pobral kopico, res trumo nagrad, tudi najprestižnejših (Oskar, evropski “Oskar”, Bafta itd.), ter se prelevil v pravo art senzacijo.

V kleti

Patologija - skrite želje, fantazije, obsesije, iluzije, frustracije in identitete - spi v kleti. Ko hočejo biti ljudje sami, gredo v klet, kjer se lahko predajajo “hobijem”, ki jih zunaj, v vsakdanjem življenju, ne oglašujejo.

Avtošola

Inštruktor vožnje (Gregor Čušin), ki ga žena (Vesna Pernarčič) vrže iz bajte, sreča mladenko (Maruša Majer), ki ji tajkunski oče (Matjaž Tribušon) ne pusti, da bi delala vozniški izpit, toda kot se izkaže, inštruktorjevo ženo žge prav mladenkin oče.

Stanovanje

Pet najboljših prijateljev – zgledno poročenih, dobro situiranih, tipičnih sodobnih japijevskih profijev (Karl Urban, James Marsden, Matthias Schoenaerts, Eric Stonestreet & Wentworth Miller) – si domisli genialne ideje.

Bacek Jon

Bacek Jon, že od leta 1995 stop-motion atrakcija studia Ardman (Kokoške na begu, Wallace & Gromit), ki dan za dnem tezgari na kmetiji, si s prijatelji končno vzame prost dan, toda ko se gospodar kmetije – po bližnjem srečanju s kamperjem in amnezijo – izgubi, ga morajo za vsako ceno najti. Privrženost “dobremu” gospodarju je tu odeta v tako duhovite gege in šarm, kot da ovc na kmetijah ne koljejo, ampak le strižejo.

Jazz s komičnimi elementi

Antonije Pušić, bolj poznan kot Rambo Amadeus ali samooklicani »svetovni mega car« (po novem je pridevnik »mega« sicer zmanjšal v »kilo«), je zagotovo ena izmed bolj domiselnih osebnosti nekdanje jugoslovanske glasbene scene. Že v daljnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je zaslovel kot izvrsten glasbenik in tekstopisec ter s svojimi bridkimi, večinoma satiričnimi besedili najprej zarezal v pore tedanje jugoslovanske družbe, po njenem nenadnem razpadu pa se je znašel v divjih vodah tranzicije. Tako kot vsi mi.

Future Brown: Future Brown

Napihnjene govorice ob združitvah »superzasedb« je danes, ko je sodelovanje med različnimi glasbeniki mogoče že z enim samim klikom, treba jemati precej zadržano. Glasba pri takšnih projektih pogosto pristane v drugem ali tretjem planu, pravi namen takšnega druženja je po navadi zlasti privlačnost za medije in občinstvo.

Ibeyi: Ibeyi

Francosko-kubanski sestri Diaz sta čut za glasbo verjetno podedovali po očetu, ki je bil tolkalec in je sodeloval s skupino Buena Vista Social Club in še kopico kubanskih glasbenikov, toda njun prvenec ima z očetovo glasbeno zapuščino bolj malo skupnega. Sodobne, minimalistično elektronske interpretacije »afro-kubanskega spiritualizma«, prepletenega z osebnimi zgodbami, zapetimi v angleščini in jorubščini, so pisane na posluh privržencev zahodnjaških trendovskih muzik s soulovsko globino, zato ni naključje, da sta Diazovi deležni precejšnje pozornosti. Čeprav se priložnostno znajdeta na terenu, ki sta ga pred njima tlakovali CocoRosie in Björk, je Ibeyi zelo soliden prvenec z dovolj izvirnosti, interpretativne prepričljivosti in dobrega občutka za pisanje pesmi.

Trojnik: Moje uho ima ostre robove

Tomaž Grom (kontrabas, elektronika), Vid Drašler (bobni) in Cene Resnik (saksofon) se predstavijo kot popolnoma svež improvizatorski trio, znan predvsem domačim (pa tudi tujim) ljubiteljem jazza in sodobne improvizirane godbe. Trio se v dobri stari tradiciji improvizacije odpravi na raziskovanje zvočnosti, kar ga večkrat odpelje na področje neznanega, v eksperiment, ki se giblje med free jazzom in sodobno improvizirano godbo, kjer vsak akter prispeva svoj delež zvočne poslastice, da se nato vsi skupaj uskladijo v širši zvočni sliki. Še ena zasedba vrhunskih slovenskih improvizatorjev, ki bo z domiselnim in inovativnim muziciranjem zagotovo pustila sled na domačih in tujih odrih.

Emika: Klavirni

Emikin CV se bere kot načrt, izdelan za preboj v neusmiljeni glasbeni industriji. Vključuje potrebne prvine: živela je v Bristolu v času uveljavitve dubstepa, študirala klavir, se seveda preselila v Berlin in tam je zdaj oblikovalka zvoka. Snemala je terenske posnetke za klub Berghain. Do sedaj se je proslavila kot vokalistka in producentka v neštetih slogih: od bassa do popa. Njena nova plošča je presenečenje, »back to school« projekt, saj gre za solo klavirski izdelek. Samo klavir in nič drugega. Sodobno površnega poslušalca tako spravi v zadrego: kaj točno je hotela povedati s povsem togo slogovno izjavo, s hladnimi, počasnimi pasažami klasične glasbe? Sama pravi, da je klavir njeno sproščanje, njena joga. Odraslo in resno.

J. G. Ballard: Suša

Suša je kataklizmična in Ballard ni prvi, ki popisuje do konca devastirano krajino. McCormackova Cesta in številne antiutopije so poselile globine zemlje zaradi raznih letalnih dejavnikov na površju, scenariji po katastrofi so kar pogosti. Se pa enkrat osredotočajo bolj na ekologijo, torej svarijo pred smermi razvoja, drugič se bolj uvrtavajo v spremenjene medčloveške odnose in prevprašujejo, kaj se zgodi z družbeno zavezo, ko odpade civilizacijski refleks, in s tem nadgrajujejo recimo Goldingovega Gospodarja muh.

Erving Goffman: Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju

Nak, prevod več kot pol stoletja stare študije o sociologiji vsakdanjega življenja. Skratka, katero masko si nadenem in kako naredim vtis na drugega. Najsi bo na plaži, med predavanjem, ko vstopim kot mojster v hišo, kot gost v baru, kot gost v teve oddaji ali pa kot uslužbenec, ki se trudi šefu pokazati, kako je do vratu zakopan v delo. In kajpak še mnoštvo drugih primerov. A avtor ne prinaša le situacije, še manj svetuje, kako napraviti čim všečnejši vtis. Namreč že od začetka vpelje tudi drugo perspektivo: kako prepoznati igro, varanje in neiskrenost pri drugem? Se pravi, gledališka igra, ki se namesto na odru dogaja v našem vsakdanjiku.

Sproščeno

Sproščenost, ki so je imeli pred leti vsi polna usta kot zadnjo rešilno bilko za vse, kar je narobe z našo državo, se očitno končno naseljuje tja, kjer bi morala biti nepogrešljiva – na male ekrane, v razvedrilne studijske oddaje domače produkcije. Sobotni popoldanski Vikend paket na nacionalki po prvi oddaji obeta razgibano in sproščeno razvedrilo, ki teče v živo in v družbi katerega se da brez škode preživeti dobro uro.

Petdeset odtenkov sive

Anastasia Steele (Dakota Johnson), alias Ana, revna in naivna študentka, še devica, sreča Christiana Greyja (Jamie Dornan), mladega magnata, vsemogočnega lastnika telekomunikacijske multinacionalke, ki jo hoče pofukati do bolečine. Kdor ni videl Tarantinovega filma Reservoir Dogs, bo mislil, da se tu zgodi nekaj takega kot v Madonninem štiklu Like a Virgin, toda vsakdo, ki ga je videl, ve, da je punca v Madonninem štiklu dejansko nimfomanka, ki ji “pravi” fukač omogoči, da jo zaboli kot “prvič”. Ko gledate film Petdeset odtenkov sive, glorifikacijo romantičnih klišejev, ki so obtičali v slaščičarni 19. stoletja, se ne morete znebiti občutka, da Ana le hlini, da je devica. V resnici je še huje: težko se boste znebili občutka, da se oba, ona in on, ves čas le delata, da jima je do seksa. K seksu so očitno spravili igralca, ki se niti drug drugemu nista zdela seksi. Lahko si predstavljate, kako seksi je potem šele film, v katerem se traparije, o katerih v romanu le berete, tudi vidijo, in v katerem tisto, kar naj bi se videlo, zatemnijo.

Ex-Machina

Spomnite se, kako je Harrison Ford v Iztrebljevalcu uletel k nekemu tehno tajkunu, da bi testiral njegovo asistentko: je živa ali umetna? Mesena ali sintetična? Človek ali android? Pravo vprašanje je: ali je on sam človek? Kaj če je on sam android?

Leviatan

Kakšna je razlika med Bogom in demokracijo? Bog ljudi stalno testira. Testiral je Abrahama. Testiral je Joba. In oba sta strašno trpela: Bog ju je prisilil, da sta počela strašne, nore, nečloveške reči. Koljo (Aleksej Serebrjakov), ruskega mehanika z Barentsovega morja, ne testira Bog, ampak država, leviatanski birokratski aparat, ki pa izgleda in deluje kot sekularna verzija Boga, kot božje kraljestvo na zemlji.

Črno ali belo

Belo ali črno je Annie, le da ne pojejo, ampak se trudijo, da ne bi bušnili v smeh. Zgodba je namreč tako tenka in prisiljena, kot da so jo res sneli iz kakega mjuzikla.

Šola veteranske vitalnosti

Ibadan, tretje največje nigerijsko mesto, nekje sredi šestdesetih let. V zgodnjih jutranjih urah Fela Kuti, ki se je ravno vrnil iz Londona, v hotelu Independance pije sok in pozorno posluša nastop malce mlajšega, a že povsem uveljavljenega glasbenika. Njegov trik: bolj tradicionalne lokalne sloge, kot je highlife, je mešal z zvokom cvetočega povojnega kapitalizma, z ameriškim soulom in R & B-jem. Če je Fela Kuti oče afrobeata, je Orlando Julius njegov boter ali stric.

A Place to Bury Strangers: Transfixiation

Zelo dobri odzivi na prvenec pred osmimi leti in poznejši prestop k založbi Mute, za kar si je močno prizadeval guru neodvisnega post punka/elektronske glasbe/sintpopa Daniel Miller, so namigovali, da bi skupina A Place to Bury Strangers (APTBS) kmalu utegnila pristati v veliki glasbeni areni. »Najglasnejši newyorški bend« se je s kombinacijo rockovskih himn po zgledu skupin My Bloody Valentine in The Jesus and Mary Chain ter gotskega razpoloženja, ukrojenega po naukih zasedb Bauhaus in Sisters of Mercy, sicer oklepal alternative. Toda hkrati se je zdelo, da se v pop melodični senzibilnosti in strukturi pesmi skriva tudi potencial, ki bi ga iz zakajenih klubov lahko dvignil na velike odre.

Goran Tribuson: Zgodovina pornografije

Sredi sedemdesetih let je Srđan Karanović posnel serijo Na vrat na nos (Grlom u jagode), v kateri je prikazal odraščanje povojne generacije, njen prehod od ideologije v kapital in podjetništvo, predvsem pa, kako mladostni ideali in skoraj fanatične opredelitve, kadar gre recimo za glasbeni okus, z leti v stiku z realnostjo zvodenijo. Tribusonov obsežni roman je dobrih deset let pomlajena replika, adaptirana na odraščanje v manjšem hrvaškem mestecu.

Andrej Capuder: Povest o knjigah

Vinetu, Z ognjem in mečem, David Copperfield, kasneje pa Don Kihot, Ana Karenina, Božanska komedija, Sveto pismo et simile so lektira, skozi katero je šel marsikdo. A avtor se ne ustavi ob popisovanju in interpretaciji, saj skozi branje pripoveduje avtobiografijo. In tu besedilo zažari, zakaj Capuder premore samoironijo: to tako redko lastnost med slovenskimi korifejami, ki pišejo spomine. Seveda pa tak princip zahteva poprejšnjo odkritost, se pravi pripravljenost razkrivanja. Naj si bo otroštva, družinskih razočaranj, ljubezni med profesorjem in študentom, vagabundstva in celo prepovedane teme, kot so šikaniranja in zakulisja pri promocijah na ljubljanski univerzi, ter seveda peripetije na diplomatskih sprejemih. Vendar pisec ne piše, da bi zabaval, ironija je tu le način, ki mu omogoča svobodo pripovedovanja.

Svetlobolje

Na začetku je bila svetloba, veliko nje. Na predvečer kulturnega praznika se je v njej kopala največja dvorana Cankarjevega doma, letošnji Prešernovi proslavi je bilo namreč naslov Sipanje svetlobe. Mednarodno leto svetlobe smo obeležili z besedo svetloba v vsakem stavku veznega besedila proslave, ki jo je v neposrednem prenosu tradicionalno ponudila nacionalka. Odkar sta leta 2009 proslavo preveč prešerno vodila Jernej Šugman in Janez Škof, se na odru med drugim obmetavala s tortami in gazila po vodi, je zadeve prevzela Služba za državne proslave ter poskrbela, da od takrat vse poteka predvidljivo, klasično in dolgočasno.

Razstava nadobudnih

Čeprav se nad domačo koncertno ponudbo niti ne moremo pritoževati, si mnogi glasbeni entuziasti že dolgo želijo, da bi v Sloveniji končno dobili večji indie festival. Te želje so se jim deloma izpolnile prejšnji teden, ko je glasba med sredo in petkom povsem okupirala dogajanje na relaciji Kino Šiška–Metelkova–K4. Želja se jim je le deloma izpolnila zato, ker ni šlo za običajen glasbeni festival z odmevnimi bendi, temveč za festival, na katerem so priložnost dobili za zdaj (medijsko) še precej spregledani ustvarjalci.

Kingsman: Tajna služba

Kingsman, ki se začne s štiklom Money For Nothing (via Dire Straits), je spektakel, v katerem eksplodira rekordno število človeških glav. In pokajo tako kot steklenice šampanjca. Ali bolje rečeno: pokajo tako, kot da so steklenice šampanjca. In to je v popolni rimi z alarmantnimi podatki o ekonomski neenakosti, ki se poglablja, in elitah, ki vse bolj bogatijo, kajti glave, ki pokajo kot šampanjci, so prav privilegirane glave zgornjega odstotka – in njihovih varuhov.

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju

Film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, sklepni del Anderssonove trilogije o “stanju človeštva”, je film o ljudeh, ki do kapitalizma nimajo več nobenega veselja. Vsi so smešni, a nihče se ne smeji. In prav tu je poanta: ljudje so najbolj smešni tedaj, ko ni razloga, da bi se kdo smejal – tedaj, ko umirajo.

Jupiter v vzponu

Lana in Andy Wachowski, ki sta nekoč ustvarila Matrico, skušata ustvariti nov svet, sestavljen iz dveh svetov, zgornjega in spodnjega.