Annie

Annie, reboot slovitega broadwayskega mjuzikla, ki ga je leta 1982 ekraniziral že John Huston, je bil eden izmed tistih filmov, ki jih je pred kratkim shekal in spiratiziral Kim Džong Un. Očitno je hotel čim prej videti to pravljično, srce parajočo, poskočno, spevno, v vse jezike prevedljivo dickensiano o mali siroti Annie (Oliver Twist?), ki tako navduši mogočnega, sebičnega, trdosrčnega magnata (Scrooge?), da jo posvoji. Toda nikar ne pričakujte komunistične revolucije.

Pobeg s planeta Zemlja

V tejle ne ravno žmohtni, družinsko intonirani intergalaktični animaciji o malem astronavtu (Sašo Prešeren), ki skuša rešiti svojega ošabnega, napihnjenega, precej slavnejšega astronavtskega brata (Mirko Medved) in svet, soočen z “globalno” zunajzemeljsko nevarnostjo, se boste nasmehnili le ob kratkem črnobelem interludiju, ki zavojevalskim alienom pokaže, kako je življenje na neodrešljivi Zemlji nazadovalo – od simpatičnih, prijaznih, miroljubnih dinozavrov do pogoltnega, sebičnega, destruktivnega, gensko in klimatsko spremenjenega človeštva, ki vedno glasuje proti svojim lastnim ekonomskim, socialnim in kulturnim interesom.

Koala Voice: Kangaroo’s Neighbour

Med številnimi mladimi bendi, ki so se v zadnjih nekaj letih pojavili na domači glasbeni sceni, je nase še najbolj opozoril zasavski Koala Voice. Dekle in trije fantje, natančneje Manca Trampuš (vokal, kitara), Domen Don Holc (kitara) ter bratska ritemsekcija v sestavi Tilen Prašnikar (bas) in Miha Prašnikar (bobni), so kot ekipa začeli že pred nekaj leti, aktivno in redno koncertiranje od leta 2012 pa jih je kmalu pripeljalo do večjih domačih festivalov.

Pond: Man, it feels like space again

Avstralska psych rockerska zasedba Pond, ki si člane včasih izmenjuje z bolj zvezdniško skupino Tame Impala, si s šestim albumom na široko odpira vrata v veliko glasbeno areno. Nekateri privrženci rockovskih rifov s prejšnjega albuma so psych pop podobo nove plošče res sprejeli razmeroma zadržano, toda to je pač stvar osebnih preferenc. Med širšim občinstvom novi album dva tedna po izidu že velja za Pondovega najboljšega, z njim pa se zasedba znajde v objemu hipnotičnih, počasnih, vedno zapeljivih kozmičnih sintov. Zdi se, da ji je tokrat uspelo genialno združiti neobremenjeno studijsko ustvarjanje in senzibilnost, s katero se bo bržkone prikupila širši publiki. Če ji doslej ni uspelo povsem izstopiti iz sence someščanov, bi se stvari zdaj lahko obrnile.

Jeff Bridges: Sleeping Tapes

Glasba oziroma albumi za lažje spanje niso nič novega. So prodajna niša, ki se molze že desetletja. Igralec Jeff Bridges in skladatelj Keefus Ciancia, ki je najbolj znan po glasbi za skrivnostno serijalko Pravi detektiv, sta se žanra lotila malce drugače. Za začetek, nikogar in ničesar ne molzeta, saj gre zaslužek od projekta za kampanjo proti otroški lakoti v ZDA. Bridges hipijevsko šepeta, pripoveduje zgodbe, mrmra melodije in je z žametno raskavim glasom pravi mož za nalogo. Ciancia priskrbi sproščujoče zvočne panorame, ki na trenutke prestopijo v območje bizarnega. Potovanje, ki je ravno prav klišejsko dolgočasno, da boste morda ob njem res zaspali, in ravno prav zanimivo, da spanec ne bo nemoten.

Samo Šalamon Bassless Trio feat. Paul McCandless and Roberto Dani: Little River

Izrazito ploden in svetovno cenjen mariborski kitarist ne počiva na lovorikah, ki mu jih je prinesla uvrstitev albuma Ornethology v Penguinov vodnik po najboljši 1001 jazzovski plošči vseh časov. Lani je izdal tri plošče z različnimi zasedbami, tokrat pa nas je presenetil s sodelovanjem s pihalcem Paulom McCandlessom (iz legendarne zasedbe Oregon), pa tudi z dolgoletnim sodelavcem Robertom Danijem na bobnih. McCandless postreže z značilnim mešanjem jazza s klasičnimi glasbenimi prvinami, če pa k temu dodamo še Šalamonov pretanjeni občutek za skladbo kot zaokroženo celoto in enakopravno sodelovanje glasbenikov, dobimo nekoliko umirjen, a še zmeraj raznolik plošček.

Alice Munro: Ljubo življenje

»Ljudje imajo misli, ki jih raje ne bi imeli. To se dogaja v življenju,« nekje zapiše kanadska nobelovka, in ob mislih gre zraven še marsikaj drugega in ne mine kot blisk, saj posledice drobnih naključij in na hitro sprejetih odločitev ostanejo do konca zemeljskih dni.

Victor Klemperer: LTI – Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha)

Knjiga je vrhunska analiza, ki jo je napisal profesor filologije v esejističnem jeziku. Obenem je pričevanje o preživetju. Klemperer je bil ugleden publicist, novinar in univerzitetni profesor, s prihodom Hitlerja na oblast pa je končal kot skladiščnik. Ker je bil poročen z Nemko, ga niso poslali v taborišče in tako je do padca režima bival kot jud sredi rajha.

Obleka naredi človeka ...

Nova grška vlada je takoj poprijela za delo in se odpravila na obiske k bogatim evropskim sorodnikom, da bi se dogovorili o vračilu posojil. Svoj nekonformizem so grški levičarji izražali tudi s tem, da si, kljub temu da je to v svetu financ in politike nezaslišano, niso nadeli kravat. Novopečeni grški finančni minister Janis Varufakis, ki je v ponedeljek na Downingovi ulici 11 obiskal britanskega kolega Osborna, je več štale povzročil s svojo obleko kot s svojimi predlogi.

Foxcatcher: Boj z norostjo

Družbena, ekonomska in socialna neenakost je nekaj patološkega, razredni zid je neprebojen, ameriški sen je le še iluzija, sporoča Foxcatcher, ki je tako morbidno leden, kot da je stanje, ki ga popisuje, zamrznjeno, nespremenljivo in večno. Tu imate Marka Schultza (Channing Tatum), proletarca, ki se fanatično predaja rokoborbi (čemu pa?), toda leta 1984 mu vendarle uspe – na olimpiadi osvoji zlato medaljo. Ne da to kaj spremeni – vrne se v svojo ruralno vukojebino, svojo podhranjeno telovadnico in sivino svojega deklasiranega življenja. Ko ga kakšna šola povabi, da učencem predava o svoji silni olimpijski izkušnji, dobi 20 dolarjev.

Birdman

Za Michaela Keatona je Birdman to, kar je bil za Johna Travolto Šund, za Mickeyja Rourka pa Rokoborec – druga priložnost. Priložnost za odrešitev. Priložnost za ponovno vstajenje. Keaton je blestel, se prelevil v globalnega zvezdnika, postal celo superjunak (Batman), potem pa omagal ter pristal v filmih, ki ga niso bili vredni, in kot glas v računalniških igricah, tako da se je zdelo, da bo tudi njegove vloge v igranih filmih kmalu prevzel kar računalnik. Toda če ne bi bil zvezdnik, ki je po strmem vzponu in strmem padcu kar klical po odrešitvi, ne bi nikoli pristal v Birdmanu, ki je prav to – film o nekdanjem zvezdniku, ki je po strmem vzponu strmo padel, tako da zdaj pripravlja odrešilni comeback.

Ugrabitev Michela Houellebecqa

Michel Houellebecq je literarni Charlie Hebdo: v svoji karieri je mnoge “karikiral” in en passant užalil, tudi muslimane, ko je leta 2002 izjavil, da je “islam najneumnejša religija.”

Še vedno Alice

Dr. Alice Howland (Julianne Moore), profesorici kognitivne lingvistike, ki zna z besedami, se zgodi najhujše: besede začne pozabljati. Sredi predavanja v odločilnem trenutku pozabi, kaj je hotela reči. Malce kasneje pozabi, kje je. Še malce kasneje pozabi, kako je ime sinovi punci. Ko zdravniki odkrijejo, da ima Alzheimerja, je jasno, da bo kmalu pozabila tudi to, kako je ime sinu (Hunter Parrish), obema hčerkama (Kate Bosworth & Kristen Stewart) in možu (Alec Baldwin).

7. palček

Trnuljčica je na tem, da dopolni osemnajsti rojstni dan, ne da bi se zbodla. Če bi se do osemnajstega leta zbodla, bi kraljestvo padlo v stoletno temo, ledeno dobo, hja, hudo klimatsko spremembo. Toda pet pred dvanajsto se potem vendarle zgodi natanko to: vešča in njen “koristni idiot”, sedmi palček, poskrbita, da se vendarle zbode. In kraljestvo pade v ledeno dobo. S tole nemško animacijo, Disneyjem iz tretje roke, bi se strinjali le ameriški konservativci, ki trdijo, da klimatske spremembe niso produkt človeka, saj bi z veseljem pritrdili tezi, da če že, potem so klimatske spremembe nadnaravno, božje maščevanje za najstniško promiskuitetnost. Do klimatskih sprememb je prišlo zato, ker najstnice seksajo pred polnoletnostjo! Logično.

Za vedno jazz

Cvek raku so organizatorji poimenovali dobrodelni koncertni dogodek, izkupiček katerega bi bil namenjen Boštjanu Cveku, dolgoletnemu organizatorju priznanega jazzovskega festivala Jazz Cerkno, in ki naj bi mu pomagal premagati hudo bolezen. Vabilu, naj stopijo na oder, so se odzvali vidni predstavniki slovenske glasbene scene in s tem poskrbeli ne le za to, da bi dobrodelni koncert lahko uspel, temveč tudi za izraz iskrene tovariške (ja, tovariške!) in solidarne skrbi za sočloveka, ki je iz Cerknega in okolice vsako leto naredil prestolnico jazza in improviziranih godb.

Mark Ronson: Uptown Special

Mark Ronson je britanski čudežni deček, ki mu je uspelo v Ameriki. Rodil se je v Londonu, šolal v New Yorku in velja za pripadnika glasbene aristokracije. V otroštvu se je družil s sinom Johna Lennona, kasneje je hodil s hčerko Quincyja Jonesa. V devetdesetih letih se je na newyorški downtown hiphoperski sceni najprej uveljavil kot žanre preskakujoči didžej, šele leta kasneje pa tudi kot vešči producent.

Maylis de Kerangal: Bežiščnica na vzhod

Oba bežita, ona pred ruskim ljubimcem, ki ga je spoznala v rodni Franciji, on pred vojaščino z vsemi preizkusi, ki gredo zraven, in še bolj pred mobingom in nadlegovanjem in nasiljem kolegov, ki ga okusi že kar na vlaku; po neuspešnih poskusih podkupovanja in navajanju lažnih razlogov proti odlogu ali za odlog je na poti v kasarno v azijskem delu imperija.

Fabrice Hadjadj: Kako uspeti v smrti

Kako shujšati brez napora, kako pridobiti prijatelje, kako najti srečo, kako se pogovarjati, tokrat torej priročnik – kako lepo umreti?

Uspavanka po risanki

Slovenci s kvizi zadnja leta res nimamo sreče, razen seveda osnovnošolcev, ki lahko ob Malih sivih celicah kakovostno napenjajo svoje možgančke že dve desetletji. Na nacionalki so ta teden začeli predvajati licenčni kviz Vem!. Na sporedu je med risanko in Dnevnikom, od ponedeljka do petka, oglaševali so ga kot kakovostnega, sodobnega, dinamičnega in zabavnega. Žal je svetlobna leta za Malimi sivimi celicami in le streljaj daleč od kvazikvizov na obskurnih TV-kanalih, v katerih histerične voditeljice mahajo z bankovci v rokah in od gledalcev zahtevajo, da pokličejo po telefonu z izjemno visoko tarifo in povejo iskano besedo z devetimi črkami.

Teorija vsega

Stephen Hawking, avtor slovite Kratke zgodovine časa, velja za človeka, ki se je najbolj približal skrivnosti nastanka vesolja. Za človeka, ki ve, kako je nastalo vesolje. Za človeka, ki pozna izvor vesolja. Saj veste: vesolje je samozadostno, nima ne roba ne meje, ne začetka ne konca, ampak samo je. “Kje je potem še prostor za Stvarnika?“

Mamica

Ko Steve (Antoine-Olivier Pilon) in Diane (Anne Dorval) bušneta v burne in bučne verbalne vojne, izgledata kot zakonca iz filma Kdo se boji Virginie Woolf. Ko drug pred drugim bežita in se skrivata, izgledata kot zakonca iz Vojne zakoncev Rose. Toda Diane in Steve nista zakonca niti ljubimca, ampak več kot zakonca in več kot ljubimca – mati in sin. Č

Escobar: Izgubljeni raj

Ko se naivni zahodnjak odpravi v kako eksotično deželo, kjer pričakuje, da bo izživel vse svoje fantazije, se mu vedno zgodi kaj hudega, strašnega, pogubnega. Običajno ga tam namesto raja pričaka torture porn (Krvavi motel, Turistas, Borderland ipd.).

Asteriks: Domovanje bogov

Najnovejši Asteriks – ne igran, ampak animiran (3D), posnet po sedemnajstem albumu (via René Goscinny & Albert Uderzo, se razume), ozaljšan s Pixarjevim animatorjem (Louis Clichy) – je v Franciji vzletel še pred izbruhom pegidskega “boja proti islamizaciji Zahoda”, toda zgodba o zadnji galski vasici, ki se še upira romanizaciji, bo marsikomu dvignila kocine, še toliko bolj, ker vsemogočni Julij Cezar (Aleksander Golja) sklene, da te nezlomljive vasice ne bo romanziral na silo, z invazijo in okupacijo, ampak z infiltracijo oz. kolonizacijo, potemtakem tako, da bo zraven te galske vasice postavil Domovanje bogov, luksuzni kompleks, v katerega bo naselil Rimljane, ki naj bi Galce zapeljali, spreobrnili in romanizirali z materialnimi dobrinami, razkošnim življenjskim slogom in nalezljivim “civilizacijskim” bliščem, kar bi mu morda celo uspelo, če ne bi vskočila Asteriks (Mirko Medved) in Obeliks (Iztok Lužar), pompozna stebra francoske kulture, varuha francoske identitete, ogrožene in karikirane kot tisočletno zlo, tako da ta galska vasica – magari nehote – izgleda kot alegorija Francije, ki se upira islamizaciji, in obenem kot alegorija muslimanske dežele, ki se upira pozahodnjačenju.

Žurerka

Ali lahko 60-letna hostesa spremeni življenje, začne znova in najde srečo, sprašuje francoska Žurerka.

Nova galaksija ali črna luknja?

Wanda & Nova deViator, glasbeno-plesni projekt dveh vsestranskih umetnikov, plesalke Maje Delak in glasbenika Luke Prinčiča, je pred dvema letoma presenetil domačo kritiško javnost z albumskim prvencem Pacification, na katerem sta zbrala svoje intermedijske performanse.

Björk: Vulnicura

Karkoli si že kdo misli o najbolj prepoznavni Islandki, je nemogoče zaobiti dejstvo, da je Björk nedvomno ena tistih glasbenic in avtoric, ki so najbolj zaznamovale popularno glasbo zadnjih 20 let.

Slavenka Drakulić: Obtožena

Ko pripovedovalka napove, da se na sodišču ne bo branila, ker bi s tem izdala materino bolezen in domače razmere in vse izrojeno in skvarjeno pod povrhnjico, pomislimo, da gre za zgodbo o usodni skrivnosti. Pa ne, skrivnost je samo ena, a zato ta toliko nadrobneje in večkrat povedana.

Zapisal Mohamed po Alahovih besedah: Koran

Pisati recenzijo božje besede v smislu ocene sloga, prodornosti idej in konsekventnih izpeljav bi bilo deplasirano. Avtor, kot je Alah oziroma Mohamed kot njegov zapisovalec, se pač ni ukvarjal z vprašanjem, kako napisati popularno delo, ki bi v maniri 1001 noči pritegnilo čim več bralcev. Če torej Koran ni literatura, se zastavlja vprašanje, zakaj bi ga brali nemuslimani. Sploh, ker je za sodobnega Evropejca težko prehoden tekst.

Pet gracij

Odstiranje številnih tančic, med katerimi se znajde dvaindevetdesetletna gospa Vera, je poetični uvod v dokumentarni film Za pogledom Alme Lapajne, ki ga je v torek zvečer premierno, v sredo opoldne pa reprizno predvajala nacionalka. V njem nam pet gospa iz šišenskega doma starejših s pripovedjo razkriva tančice svojih življenj in spoznanj.

Šuplje priče

Šuplje priče – no, Pulp Fictions – so slovenska gverilska, slowlywoodska, subtarantinovska farsa, ob kateri bodo lahko “pravi” Slovenci še enkrat premislili, koliko od tega, kar vidijo v “drugih” (priseljencih, “južnjakih”, “čefurjih”), je dejansko le v njihovih zblojenih, skriziranih, bolnih glavah.