Igra imitacije

Igra imitacije je moralka, ki nam v doživetem ritmu wikipedijskega gesla pokaže, kako je Alan Turing (Benedict Cumberbatch), genialni britanski matematik, kriptograf in logik, med II. svetovno vojno prebil kodo Enigme, nemškega šifrirnega stroja, ki je veljal za neprebojnega in nezlomljivega (Nemci so kodo, ki je imela 159,000,000,000,000,000,000 kombinacij, spreminjali vsak dan), kako je s tem vojno skrajšal za dve leti in rešil 14 milijonov življenj, kako je po vojni zaradi gejevstva padel v nemilost (dva britanska tajna agenta, Guy Burgess in Donald Maclean, sicer geja, sta leta 1951 prebegnila v Moskvo), kako so mu potem “panične” britanske oblasti dale na voljo dve možnosti, ječo ali “hormonsko terapijo” (kemično kastracijo), kako je potem izbral slednjo in kako si je kmalu zatem, leta 1954, vzel življenje.

Ritem norosti

Ko sta Michael Powell in Emeric Pressburger leta 1948 posnela virtuozne Rdeče čeveljčke, se jima ni niti sanjalo, kako vpliven film sta posnela.

Sodnik

Kaj je narobe s Sodnikom? Tole: ko ga gledate, imate stalno občutek (in res stalno!), da je posnet po scenariju, ki je izdelan po napotkih priročnika “Kako napisati scenarij in ga potem tudi prodati”.

Rio, ljubezen moja

Tale omnibus je korežiralo dvanajst režiserjev, med njimi tudi nekaj prestižnih, zato je še toliko bolj čudno, da izgleda le kot reklamni projekt brazilske turistične zbornice, saj nam Rio predstavlja kot optimistično in svetovljansko velemesto, v katerem se lahko zaljubiš, v katerem imaš kaj videti, v katerem lahko trčiš ob Vincenta Cassela, Vanesso Paradis, Johna Turturra in Harveyja Keitela, v katerem lahko snemaš filme, plešeš, poješ, ližeš sladoled, letaš z zmaji in prosto plezaš na oni velikanski križ, v katerem lahko nosiš nogometni dres, v katerem grešnike kaznuje kar morje in v katerem brezdomci komaj čakajo, da lahko zarajajo v fontani. Ja, Padilhova Elitna patrulja in Meirellesovo Božje mesto sta bila le fikciji.

Poročna priča d.o.o.

Josh Gad bi se rad poročil, a nima nobenih prijateljev, kar pomeni, da nima poročne priče in svatov. Kevin Hart pa vodi podjetje, pri katerem lahko najameš poročne priče in svate. Iskreno rečeno, bolje bi bilo, če bi vodil podjetje, pri katerem lahko najameš vice in gage, no, humor. Tale komedija je namreč tako “manično” lenobna, da pozna le vice o gejih in ženskah, medtem ko zgodbo – kolikor je pač je – najame pri komedijah iz prejšnje dekade (Hitch, Lovci na družice, Stari, rad te imam ipd.), ki so jih vsi že pozabili, tako da so spet zrele za reciklažo.

Intimno, neposredno in iskreno

Po sodelovanju v uspešnem pop duetu Gušti in Polona, ki je v slovenski radijski eter izstrelil lepo število hitov, se je pevka Polona Kasal odločila za samostojno pot, ki se bistveno razlikuje od njenega prejšnjega delovanja. Njen samostojni prvenec Na cesti, ki je izšel tik pred koncem leta 2013, je bil resnično presenečenje za njene oboževalce, a tudi za glasbene kritike, ki so njeno novo zvočno podobo pospremili z navdušenjem.

Belle and Sebastian: Girls in Peacetime Want to Dance

Škotski baročni indie pop sekstet Belle and Sebastian ni nikoli sodil med skupine, ki bi se pretirano izpostavljale. Toda vizija popa, ki je vključevala veliko opaznih glasbenih vplivov, kot je folk rock iz šestdesetih let, pomešan s sodobnimi žanri, predvsem pa izredno dober občutek za pisanje inteligentnih pop pesmi, ki ga premore frontman in tekstopisec Stuart Murdoch, sta skupino že na začetku kariere uvrstila med vodilne izvajalce tako imenovanega baročnega ali indie popa.

Aminatta Forna: Najemnik

Od prvega odstavka, v katerem možak na lovu opazuje ptiče in opazi nove lastnike hiše s preteklostjo v manjšem mestecu Gost nekje v Liki, vemo, da se okolje še ni povsem razorožilo. Vendar ni najemniški vojak, kot najprej pomislimo, temveč najemni gradbeni delavec.

Jurij Paljk: Kaj sploh počnem tukaj

Urednik slovenskega tednika v Gorici Novi glas je zbral svoje tedenske kolumne v knjigi, ki je za »matičnega« Slovenca posebej nenavadno branje.

Najboljše z najboljšim

Vlasta Jeseničnik, Mojca Širok in Karmen W. Švegl so izkušene dopisnice iz tujine, ki pomenijo nacionalkino naravno bogastvo, podobno kot doma nenadomestljivi Slavko Bobovnik. Prejšnji teden smo lahko prvič videli vse tri poročevalke skupaj v enem od studiev nacionalke, kot gostitelj pa nam je z enourno poslastico v Polnočnem klubu nepričakovano stregel prav Bobovnik, sicer njihov kolega, kadar vodi Odmeve.

Heker

Ko se je Michael Mann spustil v noč ameriških velemest, smo dobili Vročino, Miami Vice, Stranske učinke, Lovca na ljudi in Ulice nasilja, stilizirane, kontemplativne, antirealistične, melvillske trilerje, ki so izgledali kot melanholične meditacije o nočeh, v katerih se rojevajo trilerji.

Zgodbe iz hoste

Pravljice so obsedene s srečnim koncem. Ko se pravljica konča, vemo, da junaka čaka večna sreča. In potem sta živela srečno do konca svojih dni. Alternative ni. Mar res ne? Je happy end res znanilec večne sreče? Je happy end sploh začetek sreče? Ne, nasprotno: v happy endu je vedno nekaj dvoumnega in nelagodnega, kot da bi se vanj stegovala neka senca – kot da bi se vanj stegovala prihodnost.

Višja sila

Višja sila nam izriše kristalno jasno, snežno belo, sončno razsijano, estetsko čisto, vivaldijevsko sliko sodobne patriarhalne družine: ženska misli na otroke, moški misli le nase.

Veličastnih 6

Superjunaški filmi, ki jih zadnje čase kar mrgoli (če ne originalov, pa nadaljevanj, rebootov in rekombinacij), so očitno tako brutalni, da najmlajši potrebujejo svojo superjunaško floro in favno.

Uroš Zupan: Sto romanov in nekaj komadov

Zupan, ’star pol stoletja’, se zaveda, da dni lepših polovica, predvsem pa mladosti leta … Zato se najraje spominja, enkrat svojih nagrad z ugledno burdo in tončko čeč vred, drugič fascinacije s sličicami fuzbalerjev in zbirateljske strasti ali tiste čutne vzdraženosti, ko je ob socialističnem bazenu završalo, kadar se je mimo sprehodila prava riba in so se vsem zakalile oči ob misli, kaj bi bilo, če bi bilo.

Samo Rugelj: Izgubljeni bralec

Knjižni založnik, avtor in predavatelj je pri empiričnem proučevanju bivanja knjige v sodobni Sloveniji prišel do trpkih spoznanj. Male založbe v povprečju prodajo manj kot 30 izvodov natisnjene knjige, ljudje, ki imajo nadpovprečno količino denarja, so podpovprečni kupci knjig, klasično elitno literaturo so v zbirki Sto romanov izdajali v deset tisoč izvodih, zbirka XX. stoletje je v devetdesetih letih krenila s tri tisoč izvodi, Moderne klasike pa danes izdajajo v 400 izvodih. Bolj ko narašča število izdanih knjig, bolj se krči količina medijskega prostora, namenjenega knjigam; med letoma 1993 in 2008 se je število časopisnih člankov, ki so povezani z literaturo, zmanjšalo za 40 odstotkov. Med temi, ki se ukvarjajo s knjigo, kot so avtorji, založniki, knjigarnarji in knjižničarji, imajo iz leta v leto slabše dohodke prav njeni kreatorji, kot so pisci. Vsaka dobra knjiga, ki jo samo preberete, ne pa tudi kupite, prispeva k temu, da se zmanjša možnost izida naslednje istovrstne knjige.

D’Angelo: Black Messiah

D’Angelo ali »R & B Jezus«, kakor ga je nekoč poimenoval neki glasbeni kritik, je začel po dolgem premoru spet nastopati leta 2012, tudi z novim materialom, a kljub temu si njegove plošče v zadnjem letu ni upal napovedati nihče. Plošča bi morala po prvotnih načrtih iziti že pred dobrim desetletjem, in čeprav so vsi vedeli, da obstaja velika možnost, da bo nekoč dejansko izšla, je bila kolobocija desetletja tako neverjetna, da nihče ni rekel nič. Zato je bil izid ob koncu lanskega leta po svoje presenečenje. V resnici pa bolj olajšanje.

Najdaljša noč

V novo leto je pol milijona domačih gledalcev vstopilo v družbi prižganih televizorjev, ki so sevali nacionalko. Čeprav številka predstavlja le nekaj več kot šestdeset odstotkov vseh, ki so bili takrat pred malimi ekrani, se TV Slovenija hvali, da je bil njen silvestrski program najbolj gledana oddaja v decembru. Še posebej tik pred polnočjo. Pred pokanjem s šampanjci in raketami ljudje pač radi tradicionalno enoglasno odštevajo in očitno se jim ura na javni televiziji zdi najbolj zanesljiva.

20.000 dni na Zemlji

“Ob koncu 20. stoletja sem prenehal biti človeško bitje. To ni nujno slabo. Tako pač je. Zbudim se, pišem, jem, pišem, jem, gledam TV. To je moj dvajsettisoči dan na Zemlji,” pravi Nick Cave, neogotski apokaliptik, pevec, skladatelj, pisatelj, scenarist in igralec.

Neuklonljiv

Neuklonljiv je epos o dveh moških. Prvi je Američan, drugi Japonec. Prvi je mazohist, drugi sadist. Rojena sta drug za drugega. Usojena sta si – kot fant in punca. Kakšna sreča, da sta se našla, boste rekli. In res je pravo naključje, da sta se našla – še toliko bolj, ker je film posnet po resnični zgodbi.

Marina

Zadnje čase so nas preplavile filmske biografije, nekatere odlične (G. Turner), druge katastrofalno slabe (Grace Monaška ali Jobs). Marina, biografija slovitega pevca Rocca Granate, je nekje vmes. Toda to je le navidez biografija Rocca Granate – bolj ko namreč gledate ta film, bolj se zdi, da gledate nostalgično biografijo Marine, štikla, s katerim je leta 1959 zaslovel.

Ugrabljena 3

Ugrabljena 3 je film, ki neskončno uživa v svoji predvidljivosti. Nepredvidljiv je le v eni sami točki: nihče ni ugrabljen. Tokrat nekdanje Millsove žene (Famke Jannsen) ne ugrabijo, ampak jo umorijo (Rusi!), umor pa podtaknejo kar Millsu (Liam Neeson), nekdanjemu pripadniku posebnih enot, ki se tako prelevi v Begunca, le da ni amater kot dr. Richard Kimble, ampak profi, ki obvlada vse trike (npr. waterboarding), tudi dirkaške, kot da je bil kaskader v Hitrih in drznih. Medtem ko se za njim podi Tommy Lee Jones, hočem reči Forest Whitaker, skuša odkriti, kdo je umoril njegovo eks. Sam film je hiter (ja, Non-Stop na tleh), toda za gledalca prepočasen – vse, kar skriva, namreč vnaprej izda.

Veliki hipohonder

Veliki hipohonder je himna alternativni medicini – dokaz, da homeopatija deluje. Zdravilo redčiš toliko časa, da postane voda – in potem prime. In nikoli ne bi uganili, kdo v tej francoski farsi igra vodo.

Nicki Minaj: The Pinkprint

Newyorška provokatorska raperka Nicki Minaj je že zgolj z napovedjo tretjega studijskega dolgometražca, ki se nanaša na Jay-Z-jev vsesplošno hvaljeni album The Blueprint iz leta 2001, dvignila veliko prahu. Nenehne primerjave med albumoma so se kar vrstile in očitno ji je to že močno načenjajo živce, zato jih zdaj zavrača, češ da albuma vsebinsko nista primerljiva, da pa Jay-Z-ja ceni, ker je največji raper našega časa.

Ignacij Karpowicz: Baladine in romance

Najprej zmanjka kave in likalnikov, zelo hermetično. Ker je delo Hermesa, lopova, ki pripravlja spust bogov na zemljo. Transcendenca je finančno bankrotirala, Jezus je z Nike, ki ima blagovno znamko za športne artikle in ji lepo nese, Eros zadene Ateno, pokadi se malo perja in gresta z Ozirisom, šef krščanarjev ostane na nebu, mrk in molčeč v krčmi pred zaprtjem, Sin pa z zadovoljstvom ugotavlja, da je na Poljskem tretji na lestvici priljubljenosti, takoj za papežem in mamo.

Ur. Maja Rus Makovec: Zgodbe upanja

Knjigo tvorijo osebne zgodbe odvisnikov s komentarji terapevtov in predstavitev fenomena zasvojenosti z alkoholom, nakupovanjem, seksom, internetom, drogo, zdravili et cetera.

Popolni pari

Novo leto na male ekrane prinaša novo letino domačih resničnostnih šovov in nekaj voditeljskih rošad. Namesto kmetovalcev se bodo na Planet TV tekmovalci pomerili v vodenju bara, namesto kuharjev in talentov pa bodo na POP-u v oddaji Gasilci: Enota 14 svoje spretnosti razkazovali prostovoljni gasilci.

G. Turner

“Ali sončni zahod slikate drugače kot sončni vzhod,” vpraša neka fina gospa J.M.W. Turnerja (Timothy Spall), angleškega slikarskega genija. “Seveda, gospa,” ji odvrne: “Enkrat gre sonce gor, drugič pa dol.” Gospa nima pojma o slikarstvu in umetnosti, ima pa denar, s katerim Turnerjeva platna kupuje – Turner, “slikar svetlobe”, mora svoje umetnine prodajati takim, kot je ona. Takim, ki imajo denar. In takih ni prav dosti.

Najboljše smo!

Frazo “Punk je mrtev” poznate. Nič novega ni. Stara je skoraj kot punk. Ta fraza je bila namreč v obtoku že na začetku osemdesetih let, ko se je številnim zdelo, da je punk še živ.

Sedmi sin

Sedmi sin je fantazijski epček, ki skuša z vami deliti dobro in zlo srednjega veka srednjega sveta. Predstavljajte si Sherwoodski gozd s čarovnicami, uroki, prekletstvi, zmaji in odvratnimi beštijami, ki izgledajo kot mutacije Shreka – ali pa mutacije že itak mutiranega Hulka.