Annabelle

Če ste gledali paranormalni, eksorcistični šoker The Conjuring, potem ste v drobni stranski vlogi opazili tudi porcelanasto punčko, ki pa zdaj, v prequelu, postavljenem na začetek sedemdesetih let, ko si Los Angeles še ni opomogel od Charlesa Mansona, dobi glavno vlogo.

Za kraljico in domovino

Glavni junak tegale filma je Bill (Callum Turner), fant, ki je odraščal med II. svetovno vojno.

John Wick

John Wick (Keanu Reeves) žaluje – pravkar je pokopal ženo. Kmalu je še huje. Ruski gangsterji mu ukradejo mustanga (avto), ki ga je imel najraje. Takoj za ženo. Obenem mu ubijejo še psa. Ja, imel ga je najraje. Takoj za ženo in mustangom. En passant obdelajo tudi njega. Sebe pa ljubi tako, kot bi ga lahko ljubili le žena, mustang in pes skupaj. In da bi bila mera polna, mu gangsterji potem še težijo po telefonu.

Gemma Bovery

Don Kihot, bistroumni vitez iz Manče, je prebral toliko pustolovskih romanc, da ni več ločil med realnostjo in fikcijo. To se zgodi tudi Martinu (Fabrice Luchini), bistroumnemu peku iz Normandije, ki je prevečkrat prebral Flaubertovo Gospo Bovary.

Klub, ki pride in gre

»Redni« glasbeni dogodki v naših klubih običajno beležijo povprečen obisk, zato se zdijo zamisli o novih klubih vedno precej vprašljive. Sicer se še vedno pojavljajo novi klubi, toda po začetnem navdušenju nad novostjo tudi v teh slej ali prej začnejo beležiti upad obiska.

Urban & 4: Mamut

Damir Urban, nekdanji frontman kultne reške rockovske skupine Laufer, ki je razpadla sredi devetdesetih let, je kmalu zatem ustanovil zasedbo Urban & 4, v katero je vključil še štiri uveljavljene reške glasbenike.

Don DeLillo: Kozmopolis

»Na nezdrobljivih šipah so se že risale kot las tanke razpoke in mogoče je pomislil, da bi bil prav rad zunaj, med njimi, kjer bi maličil in tolkel«, in čeprav znotraj in ne čisto varen, v limuzini in obdan s telesnimi stražarji, je Eric kar precej jezen. Njegova terapevtka in osmišljevalka njegovih velikih biznisov ga tolaži, da s tem ni nič narobe, da so anarhisti samo replika kapitalistov – oboji uničujejo, strastno in brez empatije.

Keith Lowe: Podivjana celina

Maj 1945 velja za srečni mesec, v katerem so se po nemški kapitulaciji končala leta grozot. A kaj je prinesel mir? Britanski zgodovinar Lowe je prikazal temno stran časa, ki naj bi bil veličasten, dejansko pa so ga zaznamovale nove grozote.

Upor s humorjem

Miklavž je imel letos zanimivo družbo. V noči, ko pridnim otrokom prinaša dobrote, poredne pa straši s parklji in šibami, so pekarne po Sloveniji nenapovedano obiskovali in preiskovali inšpektorji. Na seznamu pregledanih, ki so ga objavili deset dni pozneje, se je znašlo nekaj zelo porednih pekarn, ki so kar klicale še po obisku poročevalcev, lačnih senzacionalnih novic.

Eksodus: Bogovi in kralji

V bibličnem spektaklu Deset zapovedi, ki ga je leta 1956 posnel veliki Cecil B. DeMille, fanatični antikomunist, je Mojzes (Charlton Heston) s pomočjo Boga, alias gorečega govorečega grma, razprl Rdeče morje in izvoljeno ljudstvo, sicer talca faraonskega Egipta, odpeljal v obljubljeno deželo.

Zimsko spanje

Turško Zimsko spanje, dobitnik Zlate palme, je epos o zimi, ki ji sledi zima. Epos o vojni spolov in banalnosti patriarhalnega zla. Aydin (Haluk Bilginer), nekdanji igralec, ki vodi anatolski jamski hotel, v katerem mu družbo delata dve ženski, njegova žena (Melisa Sozen) in njegova sestra (Demet Akbag), se navzven dela svetovljana in liberalca (piše kolumne, stalno je obdan s knjigami, polna usta ima teatra ipd.), toda navznoter je naivno zaplankan in zadušljivo konservativen, ošaben do žensk in vzvišen do vseh, ki mu “služijo”.

Ženska v kletki

Ko detektiva Carla Mørcka (Nikolaj Lie Kaas), ki ima toliko kilometrine, da mu ni več do smeha, za kazen pošljejo v klet (oddelek Q), kjer naj bi reševal stare, pozabljene, nerešene primere, se – v družbi novega asistenta, svojega antipoda (Fares Fares) – zakoplje v primer obetavne političarke, ki je pred nekaj leti skrivnostno izginila.

Francozinje

Tale film o sodobnih Francozinjah, v katerem se gnete trop sodobnih francoskih zvezdnic (Isabelle Adjani, Alice Belaïdi, Laetitia Casta, Audrey Dana, Vanessa Paradis, Sylvie Testud ipd.), je verjetno namenjen moškim, ki neskončno uživajo v stereotipiziranih, komodificiranih ženskah. Pazite: ena je mati, druga najboljša prijateljica, tretja ljubica, četrta karieristka, peta lezbijka in tako dalje. In dalje: ena je histerična, druga nevrotična, tretja depresivna, četrta romantična, peta ljubosumna in tako dalje. Kot da bi jih kupili v supermarketu – na oddelku za karikature. In tudi vsi njihovi “estrogenski” problemi izhajajo prav iz tega, da so karikature.

Medvedek Paddington

Paddington (Ben Whishaw) je džungelski medvedek – in ta medvedek je idealni imigrant.

Noč v muzeju: Skrivnost grobnice

Ben Stiller je še vedno varuh zgodovine v newyorškem Muzeju naravne zgodovine, toda ko se zgodovini – med drugim tudi hologramskim prabitjem, predpotopnim skeletom in celo Teddyju Rooseveltu, ki ga igra precej depresivni Robin Williams – med otvoritvijo prenovljenega Muzeja zmeša, skuša “magični” artefakt, ki je povzročil to norenje, spojiti z njegovim manjkajočim delom, ki tiči v londonskem Muzeju naravne zgodovine. Vstajo zgodovine zaneti egipčanski artefakt, ki ga je v Muzej dostavil surogat Indiane Jonesa, toda tretja Noč v muzeju ni poziv k ameriški verziji “arabske pomladi”, ampak sporočilo, da v zgodovini vse po določenem času izgleda komično.

Hector in iskanje sreče

Hector (Simon Pegg) je londonski psihiater, ki krene po poti Walterja Mittyja: ker dobi občutek, da je njegovo bajno življenje brez smisla (in da je nesmisel tudi njegova žena, Rosemund Pike), se odpravi na self-help potovanje okoli sveta. Hector je patetični kolonialni kliše, prepričan, da ima predpravico do sreče in happy enda in da ga morajo vsi ljubiti, tudi afriški otroci, kitajske “hostese” in azijski menihi, ki pa morajo biti srečni tam, kjer so. Njihovo iskanje sreče bi se itak končalo v Sredozemskem morju.

Samba

Omar Sy igra Senegalca, ki je že 10 let v Franciji, toda državljanstva ne dobi, kar pomeni, da je ilegalec. Da bi ostal nad vodo, je v vseh teh letih zamenjal že toliko služb in identitet, da ne ve več, kako mu je ime. Recite mu Samba – ker se mora stalno gibati, da bi se izmaknil deportaciji. In da bi se ji izmaknil, mora biti dober igralec – zapeljiv, iznajdljiv in prevedljiv v romantične ideale osamljene, outsiderske socialne delavke (Charlotte Gainsbourg). Življenje imigrantov ni cilj tele dramedije, ampak le sredstvo, s katerim Nakache & Toledano, avtorja megahita Prijatelja, ustvarita še en “neobičajni” par, čeprav ta svojo “neobičajnost” dolguje predvsem Zeleni karti.

Alan Partridge: Alfa samec

Kaj se zgodi, ko medijska korporacija kupi malo norfolško radijsko postajo? Točno: najprej zniža stroške. Plus: napove odpuščanje. Odpustila bo enega izmed obeh didžejev, bodisi grandomanskega, egocentričnega Alana Partridga (Steve Coogan), velikega bleferja, ki misli, da je utelešenje kulizma, ali Pata (Colm Meaney), njegovega obupanega prijatelja. Alan, poročen s slavo, naredi vse, da bi odpustili Pata, ki potem ugrabi radijsko postajo, toda vse vice, gage in non sequiturje, zaročene z Monty Pythoni, utrudi upehanost enonotne premise.

Ko se pozimi ‘14 zgodi poletje ‘69!

Slovenija je kot koncertno tržišče zanimiv pojav, sploh zadnja leta. Medtem ko po bližnji okolici koncertirajo aktualni pop, rock in tudi indie izvajalci, kot so Arctic Monkeys, The Black Keys ali Beyonce, ki dokazujejo, da smo že nekaj časa v 21. stoletju, se k nam zatekajo zlasti nekoliko ostareli zvezdniki, ki so svoje ustvarjalne vrhunce dosegli že pred več kot četrt stoletja.

Charli XCX: Sucker

Charli XCX je bil najprej zgolj spletni messenger vzdevek. Ker se Charlotte Emma Aitchison ni domislila drugega imena, je letos z njim osvojila vrhove domačih britanskih in ameriških lestvic. A ni bilo vse tako preprosto. Charli so najprej trepljali po rami kritiki; ti so njen pravi, (tehnično gledano sicer drugi) prvenec True Romance povečini precej hvalili, odzivi občinstva pa so bili bolj mlačni. Njen prvi prvenec 14 ni nikoli zares izšel. Snemala ga je, ko je imela štirinajst let, kmalu zatem pa posneto glasbo zasovražila. Album se je tako znašel na odpadu, je pa vseeno pomenil prve korake, ki so mlado pevko pripeljali do nastopanja na ilegalnih rejvih. Ko je bila še mladoletna.

Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

Andrej E. Skubic pošlje junake na misijo, na fantastični rob realnega, saj to pisavo zaznamuje razcep, razpoka v realnosti, tam pa pride na dan svašta; enkrat popolnoma nekontrolirana dejanja, drugič se ’osvobodi’ gon teritorialnosti, kakršnega poznamo iz kmečke povesti, potem se spet srečamo z izbruhom srhljivega in neimenljivega. Proza se napaja iz razlik med tem, kako se vidijo protagonisti te proze od znotraj, in tistim, kar se zdi drugim – ki večinoma ne sodijo med ’normalne’. Tega ni, samo proza se je tokrat osredotočila okoli drugih in pustila njim, da nastopijo s svojo veliko zgodbo, da predstavijo svojo norost. Ta oziroma prekoračenje slej ko prej pride, Skubic jih pošlje čez, protagonisti stojijo na robu brezna in poslušajo glas, ki jim ukazuje, naj že enkrat storijo tisti nujni korak naprej.

Tomáš Sedláček: Ekonomija dobrega in zla

Njegovi knjižni uspehi izvirajo iz demistifikacije ekonomije, ki ima status svetega vedeževanja. Loti se je namreč po filozofsko, prek pravice do spraševanja in mišljenja ter pogleda v preteklost.

Izvirnost

Res ne vemo, zakaj Edite Cetinski nihče od politikov ne vpraša za nasvet, kako državo zgrabiti za gospodarske roge in potegniti iz blata. Za urednico, voditeljico in novinarko, ki je na nacionalki zadnjih šest let varno spravljena v oddajo o domačih poslovnih uspešnicah, je to, da jim tem za Pravo idejo še ni zmanjkalo, dokaz, da smo Slovenci »sposobni ustvariti, kar si želimo, in živeti svoje sanje«. Razen seveda, kadar nas to, da živimo v Sloveniji, pri tem ovira.

Hobit: Bitka petih vojska

Bitka petih vojska, sklepni del trilogije Hobit, se začne z zmajevim apokaliptičnim napalmiranjem Jezernega mesta, ki izgleda kot Vietnam v času ameriškega napalmiranja (Apokalipsa danes redux), samo napalmiranje pa kot alegorija dronovskega ali daisy-cutterskega cvretja “malopridnih” režimov, nadaljuje s formiranjem petih vojska (orki, vilinci, škratje, ljudje, orli), ki se prelivajo v načelne in nenačelne koalicije voljnih (kot da je Srednji svet nekje na Bližnjem vzhodu), in konča z veliko bitko za Samotno goro, kjer se nahaja srce teme in terorja, najlepše in najdragocenejše izmed vseh naravnih bogastev – zlato.

Oblaki nad Sils Mario

Filmi nam že od nekdaj dopovedujejo dvoje: prvič, da se igralki – filmski ali gledališki – ne more zgoditi nič hujšega od tega, da se postara, in drugič, da ni nič hujšega in grozovitejšega od igralke, ki se postara. Spomnite se le filmov Vse o Evi (Joseph L. Mankiewicz), Mila ptica mladosti (Richard Brooks), Premiera (John Cassavetes), Persona (Ingmar Bergman) in Ameriška noč (François Truffaut). Valetina Cortese je bila v Ameriški noči tako zapita in nevrotična, da si ni mogla zapomniti niti teksta, Gena Rowlands je bila v Premieri na robu živčnega zloma, Liv Ullman je v Personi obnemela, Geraldine Page je v Mili ptici mladosti zbežala iz kinodvorane, ko je na svojem vratu zagledala gubo. Vse so igrale “ostarele” igralke.

Poti k zvezdam

David Cronenberg se izkrca v Hollywoodu, da bi nam povedal, da tam ni nič novega: odpadle zvezde upajo, da bodo drugim zvezdam crknili otroci (Julianne Moore), holistični guruji bi sami potrebovali pomoč klasične medicine (John Cusack), new kids in town se ožgejo, še preden zažgejo (Mia Wassikowska), otroški zvezdniki pa so tako izrojeni, da se pri trinajstih že prvič vrnejo z rehabilitacije (Evan Bird). Vsi ti vulgarni sijamski obsedenci s famo bi najraje fukali sami s sabo, in če že to ravno ni mogoče, pa vsaj s svojo krvjo. Cronenberg nanje pogleda skozi oči klinike za cinike, toda nič ni prehudo za kozmopolis, v katerem je vsaka izprijenost v nekem smislu le priprava na vlogo.

Preden zaspim

Ženske imajo “probleme”, ko se postarajo, nam kažejo nekateri filmi (npr. Oblaki nad Sils Mario), spet drugi filmi pa nam kažejo, da imajo ženske “probleme”, še preden se postarajo.

Ujemi Božička

Kaj se zgodi, ko božični film posname režiser, ki je do sedaj snemal grozljivke a la Črna smrt, Creep in Trikotnik? Tole: Božiček (Jim Broadbent), ki strmoglavi (z jeleni vred), pristane v ječi (nekaterim se celo zdi, da je v resnici le pedofil, ki hlini, da je Santa), njegovo vlogo pa prevzame bančni ropar (Rafe Spall), ki so ga ravno spustili iz ječe. V liku Božička je torej nekaj nelagodnega, delinkventnega, transgresivnega.

Ježek in vran pričarata Božič

Ko ježek in vran ugotovita, da v norveški vasici Flåklypa za Božič ne bo snega, angažirata “norega” izumitelja, ki potem ustvari preveč snega. Brez snega ni Božiča – povejte to klimatskim spremembam, pravi tale animacija, norveški megahit, ki ne spregleda, da so posledica klimatskih sprememb ekstremni vremenski pojavi, uničevalci delovnih mest.

Deseterica »brez elektrike«

V slovenskem medijskem prostoru lahko naštejemo le nekaj radijskih glasbenih oddaj, ki jim je kontinuirano rasla priljubljenost, pri tem pa so se ves čas trudile obdržati tudi zavidanja vredno raven kakovosti. Med njimi so tudi takšne, ki so se v več kot dveh desetletjih razvile v prave male glasbene institucije s prepoznavnim voditeljem, prav takšno zvočno sliko in izključno slovenskimi gosti, ki so se za potrebe oddaje izštekali iz svojih marshallov, voxov in manj znanih ojačevalskih pošasti, ter zaigrali in zapeli v živo.