David Guetta: Listen

Francoski DJ in producent David Guetta je šolski primer mentalitete oziroma logike, ki jo za sabo potegne megazvezdniški status. Ko si enkrat na vrhu, se uspeh meri le še s prodajnimi številkami, velika konkurenca in hitro potrošništvo pa terjata, da si ves čas izmišljuješ (vsaj na videz) nove stvari.

Vladimir Vertlib: Nenavadni spomin Roze Mazur

Roza Mazur se odzove na poziv manjšega nemškega mesta, ki ob sedemstopetdeseti obletnici nastanka povabi svoje multikulti prebivalce, da bi izkušnje s prejšnjimi domovinami predstavili za zbornik. Roza izkoristi priložnost in ruskega prevajalca, čeprav zna sama odlično nemško in je v Leningradu večino življenja prevajala klasike marksizma, zasuje s spomini.

David Graeber: Dolg: prvih 5000 let dolžništva

Toda obsežno delo (673 str.) v imenitnem prevodu pelje bralca predvsem skozi zgodovino, se ustavlja pri Mezopotamcih, v Egiptu, pri afriških ljudstvih, v stari Kitajski in Indiji, kajpak v antiki, križari po srednjem veku islamskega sveta, sega v Ameriko, v evropske samostane, glavnino pripovedi torej nameni času pred letom 1450, potem pa na hitro na dobrih 100 straneh popiše še zadnjega pol tisočletja, pri čemer z najnovejšo sodobnostjo opravi na mah.

Klavrni finale

Valerijo, ki je v ponedeljek postal zmagovalec tretje sezone resničnostnega šova Gostilna išče šefa, bo verjetno pozabljen prej kot dekolte, ki si ga je Lili Žagar nadela za grand finale. Izrez obleke je pri njej očitno premo sorazmeren z dolžino krila: daljše ko je krilo, večji je dekolte. V finalni oddaji se je ta končal šele pri popku, saj je krilo segalo čez kolena.

Večna najstnica

Megan (Keira Knightley) je najstnica, ki je ravno dopolnila 28 let. Ne, ne pade v časovno zanko, niti se ji ne zgodi Peggy Sue se je omožila, ampak v trenutku, ko jo fant zasnubi, preprosto zbeži in se zateče med najstnike (Chloë Grace Moretz ipd.), kjer se počuti bolje in svobodnejše kot med odraslimi.

Kako se znebiti šefa 2

V komediji Kako se znebiti šefa so trije non-stop poniževani podrejenci – Jason Bateman, Jason Sudeikis in Charlie Day – sklenili, da bodo pobili svoje šefe, in sicer tako, da bodo umore izmenjali (ti mojega, jaz tvojega), pač kot Danny DeVito in Billy Crystal v farsi Vrzi mamo z vlaka (parodiji Hitchcockovih Neznancev z vlaka), zdaj, v nadaljevanju, v katerem sklenejo, da bodo sami postali šefi, ustanovili svoje podjetje in lansirali “viralni” produkt (samodejni šampon!), pa v grozi ugotovijo, da kapitalizem pri življenju držijo prav njegove slabe, destruktivne, sociopatske plati, saj ima mogočni tajkun za uničenje start-upa, ki mu ga nočejo prodati, dovolj drugih poti (naročiš, a ne plačaš!), nemoralnih, a legalnih.

Božiček in jaz

Videz vara, še posebej na predbožični večer, ko pariški fantič na balkonu zagleda Božička, misleč, da je pravi Božiček, ki pa je v resnici le vlomilec, našemljen v Božička. Toda fantičeva vera je neomajna, tako da se ga potem Božiček vso noč ne more znebiti. Tale francoska bajka, ki jo pilotira Tahar Rahim, eks Profet, sicer sporoča to, kar običajno sporočajo božični filmi, da je namreč Božič čas, ko se zmehčamo in humaniziramo (s kriminalci vred), obenem pa tudi, da je Božič le variacija “stockholmskega sindroma”.

Pingvini z Madagaskarja

Pingvini so po zaslugi Potovanja kraljevskega pingvina in Veselih nogic preveliki zvezdniki, da bi lahko obtičali v seriji Madagaskar, zato se odcepijo in gredo na svoje, kar pomeni, da izvedejo pučistični reboot (dovolj imamo tega, oznanijo na začetku), potem pa krenejo na frenetično globalno reševanje pingvinov, ki jih hoče malopridna, zlovešča, megalomanska hobotnica, maskirana v znanstvenika, preleviti v ostudne pošasti.

Božičkov vajenec in čarobna snežinka

Božičku se zazdi, da je prestar za to sranje, zato za svojega naslednika določi 7-letnega Nicolasa, s čimer ga prisili, da naglo – po hitrem postopku – odraste in prevzame “težka” bremena, toda Božiček, ki hoče biti Božiček, mora ostati tudi ravno dovolj otročji. Tale francoska iniciacijska animacija leti naravnost v usta sodobne družbe, ki odrasle sili, da se obnašajo kot otroci, otroke pa, da se obnašajo kot odrasli.

Prva svetovna vojna še traja ...

Kaj je bil razlog, da so si kultni Berlinčani Einstürzende Neubauten za enega od le okoli petnajstih koncertov, na katerih predstavljajo svoj najnovejši projekt Lament, izbrali tudi Ljubljano, ni znano. Očitno pa se najbolj vidna člana zasedbe, Blixa Bargeld in Alexander Hacke, v Kinu Šiška počutita zelo dobro, saj sta tam vsak po dvakrat nastopila že s svojimi stranskimi projekti.

TV on the Radio: Seeds

Ko je leta 2011 izšel album brooklynske indie rock skupine TV on the Radio, nihče ni pričakoval, da bo dober teden po tem dogodku umrl njen dolgoletni član, basist Gerard Smith. Ta dogodek ni zaznamoval zgolj usode tedaj še sveže stvaritve Nine Types of Light, temveč tudi samo skupino.

Lado Kralj: Če delaš omleto

Ko so internacionalnemu zahodnemu gostu v predvojni Sovjetski zvezi razkazovali blagodati komunističnega napredka in je bilo vse bolj ck ck, kljub deklariranemu presežku slabše kot na Zahodu, mu je gostitelj povedal pregovor, ki je dal tudi naslov Kraljevemu romanu: če delaš omleto, moraš pač razbiti kakšno jajce. Možak je rekel, da sicer vidi veliko razbitih jajc, to že, samo – kje je tu omleta?

Anton Komat: Potniki na ladji norcev – Umetnost preživetja

Komat je resda znan kot ekolog, čeravno razmišlja in deluje kot ekozof. Združuje namreč dva običajno ločena modusa bivanja: ekokritiko in ekobivanje, pri čemer mu uspeva podučevalno zveneči ekološki diskurz spremeniti v esejistično pisanje. Vendar to ni stvar retorične spretnosti avtorja, ampak posledica njegovega zanimanja za literaturo, filozofijo, zgodovino védenja in igrivosti življenja. Ekozof bo tako seveda opozarjal na sistematični rop in uničevanje narave, bentil in se angažiral v spopadih z vladami, župani in korporacijami, a po drugi strani bo tudi sebe predrugačil iz potrošniškega v simbiotskega človeka. Ta pa ni podoba namrgodenega asketa, temveč radoživo in šaljivo bitje, ki izhaja iz drugačne filozofije bivanja.

Korajža velja

Sloviti knjižni uspešnici, otroški slikanici Zverjasec in njegovo nadaljevanje Zverjašček angleške pesnice Julie Donaldson in nemškega ilustratorja Axela Schefflerja, sta med otroki pravi hit. Prevedeni sta v številne tuje jezike, tudi v slovenščino. Slovenska prevoda tega mednarodnega založniškega fenomena sta delo pesnika, prozaista in esejista Milana Dekleve. Prav on je poskrbel tudi za dramatizacijo besedila in upesnitve v lutkovni predstavi Zverjasec, režijskem delu Jake Ivanca, ki si ga je na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana v zadnjem letu in pol ogledalo že več kot 20.000 obiskovalcev. Zgodba o Zverjascu je torej tudi v lutkovni formi postala prava uspešnica.

Govoreče glave

Če ga ne bi imeli, si ga Slovenci ne bi mogli izmisliti, za Vitomila Zupana pravi Marcel Štefančič, jr. Tisti sonarodnjaki, ki se jim ne ljubi prebrati monografije številnih avtorjev z naslovom Vitomil Zupan: Važno je priti na grič, ki je januarja izšla pri Mladinski knjigi, in tisti, ki se jim ob stoti obletnici rojstva ni ljubilo prebrati Štefančičevega članka o karizmatičnem Zupanu, so zdaj končno dočakali dokumentarec, v katerem jim ni bilo treba brati ničesar, razen imen in priimkov govorečih glav.

Gozdovi so še vedno zeleni

Marko Naberšnik, avtor Petelinjega zajtrka in Šanghaja, je za tale film o I. svetovni vojni dobil le 200.000 evrov – ne v Sloveniji, ampak v Avstriji. Kar je logično: I. svetovna vojna – kljub vsem tistim ponarodelim srhljivkam o soški fronti – slovenskega filma ni nikoli zanimala. Res nikoli. Ni slovenskega filma o I. svetovni vojni.

Amaterji

Norveška vendetta Amaterji izgleda kot Fargo, ki ga je posnel Quentin Tarantino, ali pa kot Ugrabljena, ki sta jo posnela brata Coen. Le da ugrabljena ni ugrabljena, ampak ugrabljeni – in ugrabljeni v resnici sploh ni ugrabljen, ampak mrtev. Beitostølen je norveška vukojebina, v kateri vedno zapade ogromno snega, ki kar kliče po stalnem in vztrajnem pluženju – tega zagotavlja mirni, prizadevni, predani, neutrudni Nils Dickman (Stellan Skarsgård), steber družbe, švedski priseljenec, alias “povsem integrirani priseljenec”.

Ljubezen je čudna reč

Ljubezen je čudna reč – melanholični nokturno v ritmu Chopina – se začne s happy endom: ostarela newyorška geja, George (Alfred Molina) in Ben (John Lithgow), oba umetnika, se lahko po štiridesetih letih skupnega življenja končno tudi poročita. Toda ko se poročita, ne moreta več živeti skupaj.

Nostalgija s pionirjem hiphopa

Glede na priljubljenost didžejev v domačem klubskem dogajanju bi pričakovali, da bo nastop legendarnega hiphop inovatorja Grandmaster Flasha, ki je pred štirimi desetletji s svojimi gramofonarskimi tehnikami postavil temelje didžejanja, dvignil več prahu. Res je sicer, da o njem zadnja leta nismo slišali veliko, toda vendarle gre za ustvarjalca, ki je (so)krojil zadnje velike glasbene revolucije in za nameček s svojo zasedbo The Furious Five močno, celo ključno prispeval k popularizaciji hiphopa oziroma rapa.

Azealia Banks: Broke With Expensive Taste

Azealia Banks je zadnji dve ali tri leta nepotrpežljivo čakala. Čakala, da velikanka Universal le poskrbi za izid njenega težko pričakovanega prvenca. To se ni zgodilo, založba v resnici ni čisto dobro vedela, kaj z mlado izvajalko sploh narediti. Je pa izid sledil povsem hitrostno, brez napovedi, brez piarovskih priprav, potem ko je multinacionalko zapustila.

Timur Vermes: Spet je tukaj

Saj poznamo apetite medijev, da bi nam predstavili različne profile obskurnih in bizarnih posebnežev, ki se imajo na kateremkoli že področju za nadarjene in izbrane, in jih potem nabirajo v knjižice rekordov in čudaštev. To, namreč apetite medijev, spretno izrablja tudi Hitler, ko se presvaljka skozi čas, njemu enako nerazumljivo kot nam, in začne, saj drugega ne zna, zapeljevati množice in graditi politično kariero.

Mladi upi

Vse je bilo enako kot pri tavelikih. Od privlačnih televizijskih turističnih razglednic do bleščečega odrskega spektakla, celo glasovanje otroških nacionalnih žirij, ki najvišje točke podeljujejo sosedom, ni umanjkalo. Večino pevk na otroški Evroviziji, ki je prejšnjo soboto potekala na Malti, je od odraslih kolegic na »pravi« Evroviziji ločilo le nekaj decimetrov višine. Plus visoke pete, saj so namesto v njih po odru skakale v supergah, bulerjih in balerinkah.

Boj za

Boj za, zmagovalec letošnjega Festivala slovenskega filma, je odpiranje oči, listanje po revoluciji, serija dobro tempiranih vklopov v okupacijo Ljubljanske borze, “institucije finančnega kapitalizma, ki nam je ukradel prihodnost,” kot pravi eden izmed protestnikov, ki kampirajo pred borzo (“Dobrodošli v novem svetu,” pravi drugi).

Igre lakote: Upor, 1. del

Protestno gibanje Okupirajmo! je trdilo, da nima voditelja – organizirano je bilo horizontalno, ne pa vertikalno. Gibanje je potem zamrlo.

Jauja: Raj na zemlji

Jauja izgleda kot predelava Iskalcev, kultnega, perverznega, kontroverznega Fordovega vesterna, v katerem je John Wayne iskal svojo mladoletno nečakinjo, ki so jo ugrabili Indijanci.

Amazonija

Ko je padel berlinski zid, se je sprostila brezmejna količina svobode, ki pa je šla potem v nič. Nekaj takega se zgodi v Amazoniji, francoskem “igranem” dokumentarcu, v katerem kapucinska opica, ki je vse življenje preživela v zoološkem ujetništvu, na lepem – po letalski nesreči – pristane v amazonski džungli, v svobodi. Jasno, svoboda je potovanje skozi pekel, v katerem opico pričaka pravi ringelšpil ovir, groženj, nevarnosti, strupov in anakond, ki ji strežejo po življenju. Svoboda je stalni in brutalni boj za preživetje. In opica igra tako dobro, da s svojim obrazom prezrcali vse nianse strahu pred svobodo.

Najstniške sanje

Se še spomnite vseh napovedanih velikih koncertov, ki naj bi se pri nas zgodili na prostem? Njihovi protagonisti so bili zvezdniki svetovnega formata, za katere bi marsikdo zatrdil, da bodo zlahka prepričali večtisočglavo množico oboževalcev. A marsikatera legenda rock ali pop glasbe (ali vsaj njihovi promotorji) je bila nazadnje presenečena, da je skrbno načrtovan nastop v glavnem mestu Slovenije odpadel »zaradi premajhnega števila prodanih vstopnic« oziroma majhnega zanimanja občinstva.

Pink Floyd: The Endless River

Ko se po dvajsetih letih diskografskega premora skupine Pink Floyd, ene izmed največjih rockovskih zasedb vseh časov, njena preostala člana odločita izdati novo ploščo, je to velika novica, zlasti za številne oboževalce. Toda vsak oboževalec velikanov progresivnega rocka bi moral takoj zmajati z glavo in suvereno zatrditi: »Brez Rogerja Watersa ni Floydov.«

Patrick Deville: Kuga & kolera

To je zgodba o znanstveniku Alexandru Yersinu, ki je odkril povzročitelja kuge in cepivo proti njej. V njegovem času je v Aziji še izdatno kosila in jo je s svojim odkritjem zatrl, od česar je ostalo samo poimenovanje po njem, Yersinia pestis, spomin na znanstveni uspeh, poimenovanje izginule vrste, sam na poti pozabljenja.

Marko Derganc in Emil Filipčič: Butnskala

Butnskala je že skoraj štirideset let pojem, zaznamovala je številne generacije, ki znajo še zmeraj iz glave povedati obsežne odlomke znamenitih dialogov in monologov. Še več, uspelo ji je okužiti celo nove generacije najstnikov. Ni je igre, ki bi tako živo vztrajala v kolektivnem spominu. Zdaj pa pride s knjižno repliko Derganc in poseže v najsvetejši kult!??