Poplavni populizem na POP-u

Božiček je letos pohitel. Pred tednom smo v nacionalkinem Dnevniku izvedeli, da nam bodo ZDA za novo leto podarile kar sedem odsluženih oklepnih vozil, ki jih zaradi umika z bojišč v Afganistanu same ne potrebujejo več. Razumljivo nismo takoj odprli šampanjca, saj vemo, da noben podarjeni oklepnik ni zastonj.

Spomenik Majklu Džeksonu

Spomenik Majklu Džeksonu je srbski film o ljubezni v času demokracije. Če bi posneli slovenski rimejk, ne bi bilo treba kaj dosti spreminjati. Tu imate naivno, zakotno srbsko mestece, ki se mu zgodi Točno opoldne, le da ga ne ogroža banda pistolerosov, ki prihajajo, da bi se maščevali šerifu Willu Kanu, ampak izumrtje.

Smeti

Film Smeti, ki ga je posnel Stephen Daldry, avtor prestižnih, oskarjevskih filmov (Bralec, Ure do večnosti, Billy Elliot), se dogaja na terenu, na katerem se je dogajal Meirellesov film Božje mesto, v brazilski faveli (Rio de Janeiro), med revščino in kupi smeti, po katerih kopljejo in brskajo odrasli in otroci, toda ko bolj ko ga boste gledali, bolj se vam bo zdelo, da Daldry brazilskih favel ni nikoli videl in da si jih predstavlja precej po svoje.

Škatlarji

Pod mestom prebivajo nečloveške kreature, ki živijo od drobtin, odpadkov in smeti, nad njimi pa ljudje, elitni “beli klobuki”, ki živijo od privilegijev in ki v teh nočnih kreaturah vidijo pošasti, nad katere pošljejo eksterminatorja, ki – medtem ko se skuša socialno prebiti – tuhta: sem junak ali bedak? Bedak.

Novi upi domačega undergrounda

Klubski maraton Radia Študent je projekt, ki že štirinajst let bdi nad vzhajajočimi domačimi glasbeniki in najbolj izstopajoče med njimi vsako leto odpelje na vsedržavno klubsko turnejo, jih s tem predstavi javnosti, njihovo muziko pa izda tudi na plošči.

Arca: Xen

Ko je singel Thievery septembra napovedal Arcov dolgometražni prvenec, še raje, ko mu ga je z bizarnim videom nadgradil redni sodelavec, vizualni/videoumetnik Jesse Kanda, se je venezuelski producent s pravim imenom Alejandro Ghersi prvič pojavil na obzorju širšega občinstva. A dobršen del je njegovo glasbo slišal že prej; na plošči Yeezus Kanyeja Westa, na drugem EP-ju oziroma dolgometražcu pop/r & b posebnice FKA Twigs, še več pa jih bo njegove studijske spretnosti verjetno spoznalo na prihajajočem albumu islandske glasbenice Björk.

Josef Winkler: Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem

Winkler, sicer koroški pisec, je tanatolog. Njegova občutljivost, etična in estetska, je izredna, kar poudarja že naslov zbirke, ko lahko trepalnica rani in prebije kožo, to edino zastavo in zadnjo obrambo pred svetom. Koža onemogoča razlitje notranjosti in drži skupaj druga tkiva.

Anne Applebaum: Gulag

Priznam, ko sem imel pred desetletjem pred seboj angleški original, sem se spraševal: čemu, ko pa imamo od Solženicina opis taboriščnega življenja v SZ iz prve roke. Mislil sem pač skozi vladajočo mentaliteto, ki se ji zdi samoumevno, da poznamo nacizem v vseh potankostih, za stalinizem in titoizem pa naj bi bila dovolj enkratna ocena njunega zla.

Ob letu osorej

Medtem ko bo zmagovalka druge sezone resničnostnega šova Top 4 s Tjašo Kokalj znana šele čez teden ali dva, lahko omenjeni oddaji že zdaj prilepimo titulo najbolj bizarne, če ne celo najslabše med vsemi domačimi resničnostnimi eskapadami ta hip. Po precej klavrni prvi sezoni je čudno, da so se sploh odločili za nadaljevanje, a očitno so verjeli v čudodelnost transplantacije oddaje s Kanala A na POP.

Medzvezdje

Le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo v Nolanu prebudil Kubrick. V Medzvezdju, lucidni transfiguraciji Odiseje v vesolju, pričara tako lepe, atraktivne, vizualno perfektne slike tujih, oddaljenih, neznanih galaksij, da si zaželiš, da bi jih videl tudi v živo, pa četudi le turistično, kajti življenje tam ne bi bilo nemogoče.

Na koncu mavrice

Rosie (Lily Collins) in Alex (Sam Claflin) sta že od malega prepričana, da sta si usojena, ko pa ju Alexova selitev v Ameriko loči, si spleteta vsak svoje gnezdo, toda ostaneta v stiku – sodobne komunikacijske tehnologije nam pač omogočajo, da si ostajamo usojeni, ne da bi se sploh videli in poznali. Vprašanje, ki je poganjalo romantično komedijo Ko je Harry srečal Sally, se je glasilo: ali lahko prijatelja – fant in punca – fukata in ostaneta prijatelja? Romantična komedija Na koncu mavrice, posneta po slovitem romanu v pismih (okej, romanu v mejlih in smsih), to vprašanje obrne: ali lahko ljubimca ne fukata in ostaneta ljubimca?

Ženska, ki si je otrla solze

Parižanka srednjih let (Victoria Abril) se nežno poljublja z najstnikom, ki postaja vse agresivnejši – hoče jo pofukati, posiliti. A se izkaže, da je to njen sin, ki ji razkrije, da ga je oče, njen mož, v otroštvu spolno nadlegoval. Potem z balkona skoči v smrt. Tako se začne tale feministična verzija korejskega šokerja Oldboy, v kateri pa je twist na začetku.

Dolga pot navzdol

Pierce Brosnan in še tri osebe se na silvestrovo srečajo na nekem nebotičniku – po naključju skušajo hkrati narediti samomor. Ker pa so že ravno tam, milostno sklenejo, da bodo samomor preložili na valentinovo. Tale dramedija, posneta po romanu Nicka Hornbyja, se loti nečesa tako kompleksnega, kot je samomor, potem pa v njem vidi le nekaj tako nekompleksnega, kot je klic na pomoč. Še huje: v samomoru vidi priložnost za nov začetek! Toda vsi ti “obupanci” sploh ne izgledajo kot samomorilci, ampak skušajo samomor narediti zato, ker tako piše v scenariju. Srečali bi se lahko tudi na križarjenju. Ali pa v tistem disku.

Skoraj policaja

Zabušanta (Jake Johnson & Damon Wayans, jr.), ki se za potrebe neke fešte našemita v policaja, ugotovita, kakšno moč ima uniforma, zato nadaljujeta z impersoniranjem policajev, kar pa ju utopi v upehanih infantilnih klišejih, ki govorijo predvsem o tem, kako zelo vsi pogrešajo Policijsko akademijo, kako zelo mali ljudje uživajo v represiji in kako huda kriza identitete muči sodobne moške.

Stara šola sukanja

Nekoč v Philadelphii, pisalo se je leto 1989, je bilo takole: Jazzy Jeff je bil didžej, Will Smith pa njegov raper. Do takrat sta izdala že tri albume in prejela »prvega hiphoperskega« grammyja, večji zvezdnik od obeh pa je bil Jeff. To so bili časi, ko se didžeji še niso popolnoma skrili v senco emsijev. Potem je prišla serija Princ z Bel Aira in spremenila vse, Jeffa pa še danes pri nastopih napovedujejo kot tistega, ki leti čez prag v priljubljeni humoristični nanizanki. Kar mu gre na živce. In Jazzy Jeff je tudi tisti, s katerim se Dragan Bulič hoče fotografirati, čeprav je samo ploščosuk in ne tisti pravi glasbenik.

ŠKM banda: Panontikon

Zdi se, da v slovenskem glasbenem prostoru obstaja nekaj magičnih pokrajin, kjer se od časa do časa pojavljajo izvajalci in skupine, ki s svojo glasbo dobesedno zrcalijo njihove značilnosti. Po navadi gre za območja, ki so bolj ruralna, vendar vedno znova dokazujejo, da imajo njihovi prebivalci širino, glasbeniki pa veliko stikov z aktualno svetovno glasbeno izraznostjo, ki ne sodi v kolesje globalne industrije.

Jean Genet: Zaljubljeni jetnik

Geneta Arafat povpraša, zakaj ne kar knjiga. Zakaj ne bi kontroverzni dramatik, ki je tak zaradi kontroverzne biografije, katere postaje so predvsem kazenske ustanove, prostitucija in vsakovrstne živahnosti na družbenem obrobju, po tem, ko je prišel z ’obiska’ pri Črnih panterjih, napisal še kaj o Palestincih. O njihovem boju, taboriščih in urjenju. Akcijah in pogumu. Provizoričnih zaveznikih in sovražnikih, od Jordancev in Čerkezov, od libanonskih milic in Druzov, o slikah, ki jih palestinska realnost bogato proizvaja in so bili potem mediji že takrat, v začetku sedemdesetih let, polni podob.

Marjan Dolgan et al.: Literarni atlas Ljubljane

Spet en projekt, ki kot novo prodaja stokrat povedano? Nikakor, avtor je spisal zgodovino literarne preteklosti, ki jo bralec požira kot roman. Dolgan je z uporabo pozitivistične metode skozi desetletja zbiral fakte, ki so močnejši od domišljije. S kom je književnik drugoval, kako se je prebijal skozi šole, v katere kavarne je zahajal, kje vse je pustil otroke, kako so njegova dela sprejemali sodobniki, kam je potoval, kako se je udinjal oblasti ali pa bil preganjan od nje, še posebej komunistične, s kakšnim pogrebom so ga na koncu pospremili.

Top lista nadrealistov

Če se sprašujete, kaj trenutno počne Iris Mulej, vam lahko prišepnemo, da verjetno trenira poštevanko. Tako kot vse ostale bivše in bodoče misice. Nejc Šmit, ki za nacionalkino oddajo Nedeljsko popoldne z Ulo pripravlja kulturno-družabno kroniko, je namreč na izboru za Miss Universe lepotice najprej spraševal, ali bi bile rajši voda ali ogenj in v kakšen okus sladoleda bi se spremenile, za konec pa jih presenetil z vprašanji iz matematike za drugi razred.

Praznik glasbene radikalnosti

Koncertni cikel Defonija, ki poteka že ves čas od leta 1999, je s pomočjo Mihe Zadnikarja, svoje glavne gonilne sile, ter različnih pomočnikov in simpatizerjev že zdavnaj prerasel majhen, a udoben prostor kluba Gromka na ljubljanski Metelkovi. Če smo natančnejši, Gromka je rasla skupaj z Defonijo in vsemi odličnimi glasbeniki, ki so jo v preteklih letih obiskali in nam v živo predstavili obilico nepozabnih nastopov.

Run The Jewels: Run The Jewels 2

El-P je eden najbolj artikuliranih producentov ameriškega hiphopa. Da je pravi vizionar, je dokazal že proti koncu prejšnjega tisočletja, ko je skrbel za takrat avantgardno zvočnost skupine Company Flow, katere hitri razpad trdoživi feni newyorškega podzemlja objokujejo še danes.

Drevo

V slovenskem Drevesu se junaki – mati (Katarina Stegnar) in njena sinova, starejši Alek (Jernej Kogovšek) in mlajši Veli (Lukas Matija Rosas Uršič) – prižigajo in ugašajo. Zbujajo se – in potem spet zaspijo. Njihovi dnevi so tihi kot njihove noči.

Bes

Bes je briljantni dedič Reševanja vojaka Ryana in miniserije Band of Brothers, ki sta pokazala, kako so Američani – no, The Greatest Generation – med II. svetovno vojno prodirali proti Nemčiji, le da v Besu to prodiranje gledamo skozi oči posadke tanka, ki ga vodi karizmatični Don Collier (Brad Pitt), alias “Wardaddy”.

Mali Budo

Črnogorski kirurg med operacijo zamoči, tako da pacient, sin lokalnega mafijca, umre, zato svojega sina Buda (Petar Strugar) iz strahu pred vendetto spravi na varno, v Beograd, kjer Budo potrdi, da je v resnici Buda. Sam je čist, vsi ostali – moški in ženske, starši in otroci, ravbarji in žandarji, uradniki in civilisti – pa so tako pokvarjeni, da kar kličejo po ponovnem odprtju Golega otoka. Budo je naivni sandlerski idiot, gospod Chance v beograjski noči, ki ne šteka, da se kriminal in korupcija izplačata bolj kot lenoba. Mali Budo je vic o srbski tranziciji, povedan na dolgo, a po drugi strani – Srdjan Dragojević ga je začel pripovedovati že leta 1992 (Mi nismo angeli).

Kdo mi ugrabi ženo

V komediji Kdo mi ubije ženo sta dva tipčka ugrabila magnatovo ženo, kar je perfektno – pokvarjeni magnat je itak noče videti, kaj šele da bi jo hotel nazaj. V farsi Kdo mi ugrabi ženo dva lopova spet ugrabita magnatovo ženo, kar je kakopak spet perfektno – pokvarjeni magnat se od nje itak ločuje. Trofejo igra Jennifer Aniston, ki pa ves film izgleda tako brezhibno, kot da je ravno prišla od frizerja. Nekaj teh likov ste spoznali že v Tarantinovi Jackie Brown, posneti po Leonardovi kriminalki Rum Punch. Ni čudno: Elmore Leonard jih je selil iz romana v roman. Ta film je posnet po njegovem romanu The Switch. Leonard je nedavno umrl. Nikoli ni kompliciral.

Preusmerjeni

Če bi hotel Guy Ritchie posneti litovsko verzijo svojih velikih hitov Pljuni in jo stisni in Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki, potem bi moral zelo garati, da bi izgledala tako poskočno, tako energično, tako nervozno in tako frenetično kot Preusmerjeni, litovska verzija njegovih hitov, ki pa kljub salvam šibrovk, obešenjaških gagov, prevar, brutalnosti ter idiotskih luzerjev, morilcev, tatov in gangsterjev, med katerimi kraljuje Vinnie Jones, izgleda tako retro, da bi se lahko komu zazdelo, da je bila posneta Ritchiejevimi pop groteskami.

Filip David: Sanje o ljubezni in smrti

Zadnja tretjina prejšnjega stoletja je poglobila vero v obstoj med sabo povezanih, sicer samozadostnih svetov. To je hkrati predpostavka vsake mistične literature, zato ni čudno, da je pri Borgesovih sledilcih tako pogosto sklicevanje na različne duhovne tradicije. Pri delu evropskih prozaistov, tudi pri Filipu Davidu, predvsem na hasidsko mistiko in kabalo, kje drugje na lokalno mitologijo. David je v tem diptihu na sledi tistega kraka pripovedništva Danila Kiša, ki zasleduje, ne brez angažmaja, usodo Judov v Evropi.

Silvo Teršek: Preobrazbe

Fikcija ima za podlago paraavtobiografijo, ki izhaja iz vprašanja – kaj in kdo sem? Njegov glavni junak je profesor in žurnalist, ki dela intervjuje s filozofi, pravniki, sociologi, teologi, škofi, politiki, pesniki, farmacevti, fiziki etc. Resda sprašuje, toda vsak odgovor postane tudi del njega, saj ga odgovori nenehno preobražajo. Pač po načelu: človek je to, kar bere, oziroma to, kar posluša.

Očitna razlika

Razlika je bila očitna. S temi besedami je Rosvita Pesek v Odmevih opazila neskladnost med zaslišanjema komisarskih kandidatk Alenke Bratušek in Violete Bulc pred evropskimi poslanci. Da je Bulčeva prišla na zaslišanje sproščena in pozitivno razpoložena, je pripomnila tokratni kandidatki precej bolj naklonjena Fajonova.

Ouija

Ko so Rdeče brigade leta 1978 ugrabile Alda Mora, nekdanjega italijanskega premiera in voditelja krščanskih demokratov, ga policija ni in ni mogla najti. Toda iskala ga ni le policija, ampak vsa Italija. Ni ga mogla najti. Iskali so, brskali, obrnili vsak kamen, potrkali na vsaka vrata, pregledali vsako stanovanje – pa nič.