Ko govori le glasba

V hrvaški prestolnici je bil v torek napovedan obisk danskega multiinštrumentalista in producenta Andersa Trentemøllerja, ki je z globalnega vidika eden največjih talentov elektronske glasbene scene in je dobro sprejet tako v mainstreamu kot svetu underground glasbe. Zaradi teh izjemnih referenc smo se v Zagreb odpravili nekoliko prej, a ko smo okrog osmih prispeli pred vrata Tvornice Kulture, smo presenečeni ugotovili, da kljub napovedim organizatorja ni prav nobene gneče. Bili smo celo prvi. A le dobro uro in pol kasneje smo pomirjeni ugotovili, da v notranjosti velike dvorane, ki v svoje nedrje sprejme 1500 ljudi, že vre od razgretih teles z vseh koncev in krajev. Tja so prišli v pričakovanju nastopa Trentemøllerjevega petčlanskega benda, njihovega prvega in tudi edinega v naši regiji.

Aphex Twin: Syro

Syro je še pred izidom, ki ga je pred dobrim mesecem napovedal balon nad Londonom, postal letošnji najbolj razvpiti album. Pa ne zato, ker bi se njegov avtor priženil h Kardashianovim, niti mu na riti ni zrasel celulit, ni se skril pod čelado in angažiral kultnih producentov iz sedemdesetih let, niti ni pretepel nobenega paparaca. Njegov največji eksces je pravzaprav, da živi skoraj puščavniško, polupokojensko življenje v mirni škotski vasici, kjer mu raven adrenalina še najbolj zviša vsakodnevna vožnja otrok v šolo.

Italo Calvino: Neobstoječi vitez

Calvino se je vedno preoblačil v žanre in se igral z njimi, pa naj gre za dogodivščine vesoljskih krjavljev, parafrazo razsvetljenskega romana ali tlačenke različnih zapletov. Že takrat, ko preigravanje znanih zapletov in pripovednih leg ni bilo čisto vsakdanje. Tako se je konec petdesetih let lotil še tistega, s čimer se začne novoveški roman: parodije viteškega romana in njegovih občih mest.

Siegfried Kracauer: Uslužbenci

Koga razen socialnih zgodovinarjev bi sploh lahko pritegnilo čtivo o položaju uslužbencev v weimarski republiki? Na dobesedni ravni so vsebine res stoletje stran, toda avtor preseneča z danes redkim zanimanjem, ki sega onkraj pojmov fleksibilnega trga delovne sile in stremljenja h gospodarski rasti.

Ustvarjanje vtisa

Gorazd dela vtis. Tako bi lahko podnaslovili oddajo Gorazdova slaščičarna, ki jo v soboto pred večerjo na naše mrežnice projicira POP TV. Za ustvarjanje dobrega prvega vtisa so zlorabili tudi slikovit vodovodni stolp v Kranju, ki v špici in reklamah nastopa kot Gorazdova slaščičarna. A šarm fejk slaščičarnice v svetilniku splava po vodi takoj, ko nas kamere prestavijo v Gorazdovo kuhinjo.

Alabama Monroe

Težko boste našli film, ki bi popisoval ljubezensko kalvarijo dveh bolj protislovnih bitij, kot sta Elise (Veerle Baetens) in Didier (Johan Heldenbergh), zakonca iz flamske prikolice, člana belgijskega bluegrass benda, toda Elise in Didier nista le v protislovju drug z drugim, ampak tudi sama s sabo.

Mesto greha: Ženska za umret

Če bi Ameriko po islamističnih obglavljenjih ameriških reporterjev preplavila taka patriotska histerija, kot jo je po 11. septembru 2001, potem Mesta greha 2 zdajle po svetu ne bi vrteli v integralni, ampak v porezani, cenzurirani verziji: film se namreč začne z obglavljenjem – bad guy z nožem zareže v vrat, ki kar eksplodira. Ta prizor bi letel ven.

Čarovnija v mesečini

Woody Allen vedno izgleda kot vernik, ki je izgubil vero v Boga, zato je zadnji, ki bi verjel v nadnaravne reči, toda do zdaj je režiral že 44 filmov, kar pomeni, da ima zelo močno vero v iluzije, iluzionizem, čarovnije ipd., potemtakem v vse tisto, kar filme drži skupaj. Čarovnija v mesečini, postavljena v dvajseta leta prejšnjega stoletja, je film o iluzionistu, klubskem čarodeju, ciničnem mizantropu, ki je izgubil vero v iluzije, iluzionizem in čarovnije.

Moje poletje v Provansi

Ko Jean Reno zagleda svoje tri vnuke, ki jih – zaradi starih družinskih zamer – ni še nikoli videl, ga v trenutku mine vsa medgeneracijska solidarnost, toda ko na njegov obraz sede led, veste, da ga bo takoj stopilo provansalsko sonce, kajti Provansa vedno reši vse probleme, kar ve vsakdo, ki je kdaj videl dobre stare filme Marcela Pagnola. Moje poletje v Provansi je peresno lahka počitniška komedija, v kateri so druge priložnosti dobrodošle, v kateri že štikli, ki bobnijo s soundtracka, povedo vse (tu lahko ostaneš “Forever Young”, ko “sije sonce, so vsi srečni”, magari ko že “trkajo na nebeška vrata”, le “sonce spusti vase” ipd.), v kateri modernosti še niso odkrili in v kateri bi Renojev gluhonemi vnuk čudežno spregovoril, če ne bi bil tam le zato, da bi se lahko film začel s štiklom Sounds of Silence (via Simon & Garfunkel).

Tricky: Adrian Thaws

Trickyja ali v najnovejšem primeru Adriana Thawsa (to je njegovo pravo ime) dobro poznajo vsi ljubitelji trip hopa, glasbenega žanra, ki se je na začetku devetdesetih let pojavil v britanskem Bristolu in pozneje postavil temelje za razvoj številnih elektronskih žanrov. Umetniška klika, ki je takrat delovala v bristolskem umetniškem kolektivu The Wild Bunch Soundsystem, nam je predstavila Massive Attack, hkrati pa tudi Trickyja, ki se je po nekaj letih odločil za samostojno glasbeno kariero.

Michal Viewegh: Mafija v Pragi

Lobist, ki hoče prestopiti in je varovana priča – vendar varovanje z vrha umaknejo, ker bodo takoj za mafijci v govnu politiki –, ima hčer, ki je dolgo ni videl. In skrite obremenilne dokumente, dobesedno v skrinji.

Miran Potrč: Klic k razumu

Knjiga, ki veliko obeta, najmanj, da razkrije metode delovanja parlamentarne politike v dveh različnih režimih. Od memoarov pač pričakujemo, da prinesejo slike zakulisja in spopadov, ki so bili javnosti prikriti.

Slovenska popevka

Prvih ne bomo pozabili nikoli. Poletna noč, Orion, Trideset let in Pegasto dekle je le nekaj večnih komadov, ki jih je v svojih najboljših letih dala Slovenska popevka. Med zmagovalkami so bile tudi Jamajka, Moje orglice in Avtomat. No, pa Smodetova Še pomahal ni z roko in Šifrerjeva Za prijatelje. Zato še danes ne vemo, kaj natančno je slovenska popevka, razen da gre za pesem, ki si jo lahko popevamo.

Pot v raj

Slovenski filmski junak je lahko depresiven brez razloga. In lahko je depresiven z razlogom. Žak (Klemen Janežič), glavni junak Poti v raj, je depresiven z velikim, težkim, strašnim razlogom – oče in mati umreta v prometni nesreči. Izsili ju tovornjak. Zelo slovensko. Toda to je sreča v nesreči. Ta “težki” razlog namreč prihrani veliko časa – vse je jasno, tako da ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je Žak tak, kot je.

Jimmyjev dom

Ken Loach, veliki politični naturalist in portretist delavskega razreda, je letos poleti dopolnil 78 let. In svet so obšle govorice, da bo filme obesil na klin. Ne bo jih več snemal. Jimmyjev dom naj bi bil njegov zadnji film.

Novembrski mož

Pierce Brosnan zelo pogreša Jamesa Bonda. V Novembrskem človeku, posnetem po vohunskem trilerju Billa Grangerja (There Are No Spies), se znajde na njegovem terenu – na “divjem” vzhodu, med eksplozijami, dirkami, intrigami, komplikacijami, dvojnimi in trojnimi igrami, plačanci, tajnimi agenti, atentatorji, prebitimi arterijami, tajkunskimi politiki, korupcijo, brezobličnim bojem za oblast, trgovino z belim blagom, vojnimi zločini in špijonkami z akcentom, v katerega bi lahko spravil vso sodobno geopolitiko.

Popotovanje tisočerih okusov

Lasse je spet tam, kjer je najraje – tam, kjer je udobno, mehko, sladko, čokoladno. In predvsem nekontroverzno. Ne le da Lasse vsa družbena protislovja vedno posladka, ampak jih vedno utopi v pudingu. Če ženska beži pred svojim posesivnim, psihopatskim možem (kot recimo v Zavetju), ne izgleda kot ženska, ki beži moškim (in kakopak pred nasiljem v družini), temveč kot ženska, ki išče moškega – pravega moškega, potemtakem vdovca z dvema otrokoma, z ready-made družino.

Zvezdniki v nastajanju

Prvi »hvala, ker ste prišli« sta Josh Lloyd-Watson in Tom McFarland, kreativno jedro najbolj nekreativno poimenovane zasedbe, izrekla že takoj v uvodu petkovega koncerta. A če je tej prvi zahvali botrovalo dejstvo, da je občinstvo veliko dvorano Kina Šiška napolnilo kljub vremenski povodnji, je vsak naslednji »hvala, res ste jebeno kul« izzvenel, kot da se dvojec še ni povsem privadil na vse večjo popularnost svojega benda Jungle. Ne le doma v Veliki Britaniji, tudi sodeč po dobrem odzivu slovenskega občinstva je Jungle ta hip očitno res ena bolj vročih zasedb.

Umek: Rhythmia

Domačega didžeja in producenta Umeka smo glasbeni kritiki dolgo ignorirali. Morda po krivici, toda res je tudi, da je v več kot dvajsetletni karieri album Rhythmia šele njegov četrti »pravi« dolgometražec.

Sebastijan Pregelj: Pod srečno zvezdo

Trst s svojo multikulturnostjo in z napetostmi med etnijami je glavni objekt Pregljevega zanimanja, kot jagoda na torti, kot vrh prikritega in podzemnega hruma trzavice mesta pa nastopa z verige sneti policist, zelo uspešno podivjan in brez podpore nadrejenih, ki je je bil očitno nekdaj deležen. Njemu, Gianfrancu, gredo ravno ti multikulti in mešanje in kaos v nos in je za spremembo stanja z vsemi sredstvi, torej si prizadeva za vzpostavljanje tistega in tako radikalnega nereda, da bo kar klical po trdi roki. In trdo roko ima, je prepričan, njegovi pa tudi.

Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

Knjiga pripoveduje o zgodovini, ko so časopisi poleg vesti objavljali tudi romane v nadaljevanjih. Zakaj natiskovati literarno fikcijo na časopisnih straneh? Ko je francoskemu časniku Constituelle leta 1844 prodaja padla na vsega tri tisoč naročnikov, je najel popularnega pisatelja Eugena Sueja, da je začel pisati Pariške skrivnosti. In učinek? – Konec leta je število bralcev naraslo na 22 tisoč! A s čim je en sam pisec posedmeril naklado? V pariških skrivnostih je pisal o življenju beračev in hododelcev, s čimer je publiko šokiral z neznanim svetom podzemlja. Fikcija je poleg bralne strasti spodbudila še začetek časopisnega poročanja o stvarnem bivanju klošarjev, beračev in kriminalcev. Pol stoletja kasneje je nekaj podobnega dosegel Emile Zola s feljtonskim romanom Germinal. Kakšen razmah so dosegli romani v časnikih, ponazarja podatek, da je konec 19. stoletja v Nemčiji na časopisnih straneh izšlo na leto 20 tisoč romanov, ob njih pa so vzniknile agencije, ki so urejale njihovo prodajo in distribucijo. Časopisni romani so povzročali revolucije, kdaj tudi smrt časnikov. Nemški konservativni časnik Haude je objavil libertini roman, ki je tako raztogotil bralce, da so ga množično odjavljali in v dveh letih je izdihnil. Na Angleškem so moški bralci zapretili časnikom, da jih bodo prenehali kupovati, češ da njihove žene cele dneve prebirajo romane in zato zanemarjajo hišna dela. Feljtonski roman je vzpostavil tudi lukrativni poklic pisateljev, ki niso bili več odvisni od mecenov.

Vrtec na ekranih

V parlamentu je huje kot v šoli. Če ne bi vedeli, da znajo že brati in pisati, bi jih lahko zmerjali tudi z vrtcem. Še zdaj se namreč niso zmenili, kdo bo sedel spredaj. Zaplet s sedežnim redom nam je zadnjič v Dnevniku razkril Matej Tonin iz Nove Slovenije, ki je poleg Zavezništva AB edina parlamentarna stranka brez sedeža v prvi vrsti. Zato NSi od partnerske SDS zdaj zahteva dve mesti čisto spredaj, kot da gre za karte za Zlati abonma v Cankarjevem domu.

Fantovska leta

Življenje je kratko. Traja le 39 dni. Vsako leto le nekaj dni. Filmi so tisti, ki spuščajo čas v življenje. Tisti, ki odločajo, koliko časa bo kdo živel. In česa se bo spominjal. Tisti, ki stojijo na vratih – in v življenje spuščajo čas. Vratarji časa. In film Fantovska leta je vratar, ki se tega zaveda. Richard Linklater ga je snemal 39 dni, toda 12 let – vsako leto le nekaj dni. Snemal pa ga je z istimi igralci, tako da se v filmu postarajo za 12 let. In tudi film se postara. Igralci – in liki, ki jih igrajo – se postarajo s filmom. Film jih postara. Ko se film konča, je Mason (Ellar Coltrane), glavni junak, star 18 let – odpravlja se na kolidž. Pred njim je novo obdobje, življenje, prihodnost, vznemirljiva daljava, v katero zre. Ko se film začne, je star 6 let – leži na travi in zasanjano zre v nebo. Poln pričakovanj. In pred njim je še vse – še ves film. Ko leži v tisti travi, se zdi, kot da komaj čaka, da se mu zgodi življenje. V njegovem pogledu prasketa vprašanje: le kaj je to življenje? Le kaj bo to življenje?

Inferno

Slovenski filmi so imeli vedno probleme z realnostjo. Imeli so jih v socializmu. In imajo jih zdaj, v kapitalizmu. V socializmu so imeli največje probleme prav s temeljno celico socializma – delavcem. Tistim iz neposredne proizvodnje. Iz realnega sektorja, bi rekli danes. V slovenskih filmih namreč delavca ni bilo na spregled. Kot da ga ni. Slovenski film ni vedel, kaj naj z njim počne. Če pa se je delavec že ravno pojavil, potem je šlo za Neslovenca, ki je posilil Slovenko (Zgodba, ki je ni) – ali pa za Neslovenca, ki je skušal plesati s Slovenko (Po isti poti se ne vračaj).

Šolska lekcija iz EDM-ja

V dnevih pred petkovim nastopom ta čas v ZDA najpopularnejšega slovenskega glasbenika se je na domačih družabnih omrežjih – oglasili so se tudi (poklicni) glasbeni »poznavalci« – precej razpravljalo o tem, kako lahko fant, ki so ga slovenski mediji do nedavnega skorajda povsem ignorirali, že štirinajst dni pred koncertom razproda Križanke. A če kaj, potem je ustvarjalna pot Denisa Jašarevića alias Gramatika tako rekoč šolski primer tega, kako z ustvarjalnim pristopom, s trdim delom in kakopak z všečno glasbo pot do občinstva najdeš tudi mimo konvencionalnega glasbenega ustroja (industrije).

Moveknowledgement: See

Skoraj smo že pozabili, da je Moveknowledgement začel kot crossover bend, kot spoj hiphopa, funka, rocka in jazza. Do ušes in radijski valov prijazno. Danes, dobrih deset let kasneje, ni več tako. Nekje na poti je umrl funk, živela kitarska in synthovska distorzija! Po precej duberski tretji plošči Listen To Nebukadnezar je radikalne spremembe zakoličila naslednja, pred tremi leti izdana zvočna bomba Pump Down!!!. Fantje iz Moveknowledgementa so dokončno postali (post)rockerji.

Cristóvão Tezza: Večni sin

Pisatelju, nekdanjemu hipiju in članu alternativnih nomadskih gledaliških skupin, se rodi sin. Ki ga takoj, na prvi pogled prepoznajo kot otroka z Downovim sindromom. Potem mora on, ki ni še ničesar pametnega objavil, niti – kot gleda za nazaj, zdaj izmodreno – napisal, razen poezije z eksistencialističnim podtonom in podložene s šibko slutnjo usodnosti, odraščati hkrati s sinom in z njegovo boleznijo. Z odzivi ljudi, z njihovimi pomilovalnimi pogledi, predvsem pa mora sam odrasti, sprejeti neizbežnost in nepovratnost situacije, v kateri se je znašel, opraviti mora s svojo ambicioznostjo in pričakovanji do življenja.

Viktor Frankl: Volja do smisla

Dunajski psihiater Viktor Frankl (1905–1997), znan tudi kot »psiholog v taborišču smrti«, je bil v mnogih smislih edinstven. Denimo, bil je Freudov učenec, ki ga je potem mojster izobčil, preživel je Auschwitz in drugoval je s filozofom Heideggerjem. A hkrati je bil eden redkih terapevtov, ki so ga pacienti lahko klicali sredi noči in on jim je pozorno prisluhnil. Kot oče logoterapije je postavil izhodišče številnih psihodram v dolgčas.

Velika praznina

Prvega septembra je Gostilna začela v tretje iskati šefa, ki mu tokrat maha s sto tisoč evri. In kot da ponedeljki že sami po sebi niso dovolj grozni, smo ob večerih spet fasali gostilnino studijsko oddajo z voditeljico Lili Žagar in tremi komentatorji, zadolženimi za mlatenje prazne slame. Res si nismo mislili, da se nam bo kdaj tako kolcalo po Angelci Likovič in njenih komentatorskih provokacijah, ki vsaj niso bile duhamorne.

Bog, le kaj smo zagrešili?

Če ste opazili, kako začne ameriška desnica ob očitkih, da je rasistična, vedno na vso moč “dokazovati”, da ni, da je rasizem stvar preteklosti in da so rasistični in nestrpni dejansko črnci (pri nas začne desnica na očitke, da je nestrpna, kakopak “dokazovati”, da so dejansko nestrpni tisti, ki ji očitajo nestrpnost), potem vas bo ob gledanju tele komedije, velikega francoskega hita, spreletaval srh.