Godbe visoke intenzivnosti

Po velikem pretresu, selitvi iz Križank leta 2011, se je zdelo, da je Druga godba izgubila ne samo pomembno prizorišče, celo del svoje identitete. In po nekajletnem tvikanju smo lani dokončno dobili odgovor, da festival povsem dobro shaja tudi brez veličastnega amfiteatra. Pa tudi brez najspektakularnejših imen koncertnega biznisa »svetovnih godb«. Pred tem smo organizatorju sicer včasih lahko očitali kanček programskega ziheraštva, kljub temu da v svojem poslanstvu navaja »nove pristope in ‘odkrivanje’ neznanih glasbenih vsebin in geografskih teritorijev«.

Mark Pritchard: Under the Sun

Znamenita založba Warp se je z zmanjšanjem prodaje nosilcev zvoka prejšnje desetletje spoprijemala tako, da je v svoje vrste vabila že uveljavljene ustvarjalce, katerih izdelki niso nujno sodili v njeno siceršnjo bogato ponudbo samosvoje elektronske glasbe. A kot kažejo trendi zadnjih nekaj let, popularizacija in s tem generičnost elektronske glasbe prostor spet vse bolj odpirata individualnim glasovom. Aphex Twin z vrnitvijo pred dvema letoma že zaradi kultnega statusa ni idealni referenčni primer, drugače pa je z njegovim kolegom, elektronskim veteranom Markom Pritchardom. Ta je večino četrtstoletne kariere deloval na podtalni sceni, zato je zanimanje za prve tri single z albumskega prvenca pod njegovim pravim imenom prijetno presenetilo stare privržence.

Premier ljudskih src

»Z drvakom se pa nisem še nikol’ pelu,« je pred Cerkniškim jezerom na lep sončen dan ob številnih kamerah dejal premier Miro Cerar. Sopotnik ga je poučil, da do pred kratkim to tako ali tako ni bilo mogoče. Seveda pa se ni končalo s tem. Predstava se je tako komaj začela. Predsednik republike Borut Pahor na petkovi maturantski paradi ni poskrbel za kak eksces, tako kot lani, ko je srednješolke naslavljal z »miškami«, je pa njegovo vlogo tokrat prevzel predsednik vlade. Sicer na drugi prireditvi in v drugem kraju, pa vendar.

Warcraft: Začetek

»Ali se nameravate vrniti domov,« vpraša predstavnik človeške rase. »Naš svet je uničen – nimamo kam,« odvrne predstavnik orkov, nečloveške rase. »Nismo odgovorni za to, da je vaš svet uničen,« pravi predstavnik človeške rase, ki še doda: »Zakaj ste sploh tu?« Ork odvrne: »Da bi rešili svoje ljudstvo.« Točno, Warcraft: Začetek, posnet po sloviti videoigrici, je 160-milijonski fantazijski spektakel o begunski krizi.

Z dvignjeno glavo

Francoski film Z dvignjeno glavo hoče pojesti torto, ki je ni spekel. To je namreč navidez naturalistična moralka o Malonyju (Rod Paradot), divjem, eruptivnem, vnetljivem, vzkipljivem, neobvladjivem najstniku, »pošasti«, kot ga imenuje njegova malomarna, narkomanska mati, ki ga je za vsak primer raje prepustila državi in njenim socialnim službam, jeznem, gnevnem, neodrešljivo besnem delinkventu, ki ga ni mogoče zajeziti, tako da se giblje od eksplozije do eksplozije, od vstaje do vstaje, od revolucije od revolucije – Trocki bi mu rekel permanentna revolucija.

Ptice selivke

Obstajajo filmi, ki so ganljivi, ne da bi se trudili. Obstajajo filmi, ki se trudijo, da bi bili ganljivi. In obstajajo filmi, ki so ganjeni nad svojo ganljivostjo.

Andrej E. Skubic: Igre brez meja

Najbrž od domačih pišočih Skubic najhitreje reagira na realno; na ambruške straže in izgon naseljencev z Lahko, na deklarirane poštenjakarje, ki za retoriko skrivajo goljufivost, v Samo pridi domov. Tokrat se v podaljšani kratki zgodbi loti dveh zadev, begunske in privatizacijske. Ker države vse bolj popuščajo in ključne stvari, od zaporov do paravojsk in varnostnih služb, po ameriškem modelu prepuščajo iniciativi podjetnikov, ni vrag, da ne bodo jutri dela z begunci prepustile ljudem s pravo idejo. Sprivatizirali bodo vse od prevoza do vodenja taborišč in nadaljnje integracije prispelih v pristaniške delavce in obiralce agrumov.

Claude Lévi-Strauss: Žalostni tropi

Eden največjih francoskih mislecev XX. stoletja je vtisnil pečat številnim generacijam s Strukturalno antropologijo, Divjo mislijo in štirimi knjigami Mitologij. Čeravno je vseskozi pisal študije in razprave, je enkrat napravil izjemo in objavil literarno delo. Že ob izidu so Žalostni tropi osvojili intelektualno publiko, zdaj pa so s kratko zamudo pol stoletja doživeli še slovenski prevod.

Mrki kamniški flow

Odločitev, da (koncertno) premiero težko pričakovanega albumskega prvenca Amphibios postavijo v razmeroma majhno dvorano ljubljanskega KUD France Prešeren, se je na prvi pogled zdela precej neambiciozna. Kot da Matter še ne bi povsem dojeli, da so v dobrem letu svojega delovanja postali ena najbolj odmevnih zasedb na domači klubski sceni. A kot kaže, kamniški trojec očitno le noče prehitevati stvari. Koncert je bil resda razprodan že nekaj dni prej, toda odločitev se je na koncu vendarle izkazala za dobro. Drenjanje pod odrom in evforično razpoloženje bosta pač ostala v mnogo lepšem spominu, kot bi kakšno na pol zainteresirano postopanje na (morebiti) ne povsem napolnjenem večjem prizorišču. Najbrž bi temu pritrdili tudi tisti nesrečniki, ki so prejšnji četrtek vratove v dvorano stegovali s Kudovega hodnika.

Skepta: Konnichiwa

Za evropske kitarske bende je preboj v ZDA nadvse težka reč, pomislite pa, kako je šele z raperji. A trenutnemu londonskemu kralju grima Skepti je lani uspelo točno to. Na krilih dveh najpomembnejših himn žanra zadnjih let (That’s Not Me in Shutdown) se je veteran vrnil v velikem slogu in na noge dvignil mladino po vsem svetu.

Amerikanizirana Evrovizija

Evrovizija je modna pista, kar so v letošnjem finalnem večeru pokazali že takoj na začetku, ko so se glasbeni predstavniki in predstavnice posameznih držav po odru sprehodili kot kakšne manekenke in manekeni. Glede na število držav in konfliktov med njimi pa pravzaprav ni nič čudnega, da Evrovizija dostikrat postane tudi politična. Letošnja je potekala na Švedskem. S sodobno, dinamično produkcijo so se tokrat želeli približati slogu šova MTV Music Awards, enako bi lahko rekli za obleke, ki se jih ne bi branila niti Lady Gaga. Evrovizija pač temelji na spektaklu, kiču, bleščicah, šopirjenju in mahanju z zastavami. Je trash na nivoju. Lahko bi rekli, da je prišla daleč od »narodno-zabavnega rocka«, čeprav gre še vedno za kolaž lepljenk, kopij in reciklaže. Od vseh švigajočih reflektorjev, videozaslonov in utrupajočih luči pa je najbrž nemalokdo doživljal epileptične napade.

Pravi fantje

Ko so oblast v družbi prevzele korporacije, so privatni detektivi izviseli – privatni detektiv lahko proti korporaciji doseže toliko kot lokostrelec proti atomski bombi. Še manj.

Dheepan

V Deepanu, lanskem dobitniku Zlate palme, šrilanška družina – Dheepan (Antonythasan Jesuthasan) z ženo (Kalieaswari Srinivasan) in devetletno hčerko (Claudine Vinasithamby) – pred večno, brutalno, eksplozivno šrilanško državljansko vojno zbeži v Francijo, kjer njen novi dom postane tipični – razsuti, hladni, surovi, rezki, puščobni, tvegani, distopični – pariški banlieue. Toda bolje banlieue kot vojna.

Možje X: Apokalipsa

Če naj sodimo po superjunakih, potem je predvolilna Amerika na robu državljanske vojne: Batman proti Supermanu, Iron Man proti Stotniku Ameriki, Xavier proti Magnetu. To so resne, totalne vojne: brat proti bratu.

Angry Birds film

Na samotnem otočku živijo veseli, živahni, pisani ptiči, ki ne letijo, toda med njimi je jezen in tako rekoč patološko nestrpen le eden – ko pa na otoček nepričakovano “prebegnejo” zeleni pujsi, postanejo jezni in nestrpni vsi. Igrica Angry Birds je mutirala že v vse: v TV-animacije, igrače, atrakcijo v tematskih parkih in kuharsko knjigo. Zdaj je mutirala še v alegorijo begunske krize, okej, v potencialni app “patriotske” ksenofobične večine, prepričane, da hočejo begunci – ti prasci! ti tatovi otrok! ti kanibali! – živeti na njen račun.

Tommi Kinnunen: Križišče štirih poti

Ko požgejo prvo hišo, v času državljanske in osamosvojitvene vojne na začetku 20. stoletja, na mestu stare sredi mesta, kjer je križišče štirih poti, zraste nova. Takrat se iz pregnanstva v druge, manj z vojno ogrožene predele dežele vrne ne prav velika družina. Hiša, velika, prevelika, da vse še bolj poudarja praznino med sobami, pomanjkanje stika med prebivalci, osamljenost in izločenost.

Ur. Nina Rman in Matevž Novak: 70 geoloških zanimivosti Slovenije

Urednika v njem opozorita na stare kamnine, fosile in nenavadne vodne izvire. V Podpeči pogled uzre litiotidne školjke, v Tunjiškem gričevju morske konjičke, na Vačah je ohranjena fosilna morska obala, zavrove (vrstnik dinozavra) stopinje je moč ugledati pri Godoviču, čas delujočih vulkanov je ustvaril bazalt na Stopniku in stebre lave ob gozdni poti na Strehovcu, čudo apnenca v rdeči barvi je najti na Rdečem robu, njegovo črno različico v Dovžanovi soteski, pisani pesek v Krški kotlini, opuščeni peskokop Ravno, kjer v že na daleč opaznih luknjah gnezdijo ptice čebélarji, edinstveno kamnino čizlak na Pohorju, tam so tudi diamanti, ki pa so varni pred človekom, saj merijo le nekaj mikrometrov in so zato nevidni za človeško oko.

Radiohead: A Moon Shaped Pool

Kaj se zgodi, ko rockovska skupina, ki je v preteklih dveh desetletjih z izdajo vsakega albuma spreminjala pogled na sodobno popularno glasbo, hkrati pa je spreminjala tudi načine distribucije glasbe in glasbeni posel nasploh, kar naenkrat izgine iz vseh družbenih omrežij, njena spletna stran pa postane prazna spletna slika?

Astro TV na nacionalki

Če ste sobotne popoldneve vajeni preživljati pred malimi zasloni in prisegate na to, kar takrat ponuja TV Slovenija, potem je Nina Osenar po vsej verjetnosti že del vašega hišnega interierja. Njena oddaja Zaljubljeni v življenje, ki nosi eno od najtežje izgovorljivih imen v zgodovini televizije, nas vsak vikend opomni, da vsebina ne hodi prav pogosto z bleščečo zunanjostjo.

Izdajalec po naši meri

Izdajalec po naši meri, posnet po romanu Johna le Carréja, prihaja v pravem času. Če kaj, potem so Panamski dokumenti razkrili prav povezavo med mafijo, ruskim političnim vrhom (Putin), britanskimi političnimi stebri (Cameron) in finančnimi institucijami – vsi se pasejo, družijo in prepletajo v davčnih oazah. Izdajalec po naši meri to prelevi v Moža, ki je preveč vedel.

Sosedi 2

V komediji Nune pojejo so bile nune tako živahne in poskočne, kot da bi bile pod vplivom alkohola in substanc, kar jih je približalo Bogu, a jih oddaljilo od seksa.

Stotnik Amerika: Državljanska vojna

Naj vas naslov nikar ne zavede: to ni superjunaški spektakel, ki ga pilotira Stotnik Amerika (Chris Evans). Zdi se sicer (in to sugerira tudi naslov), da bo to njegov film, toda kmalu na odprto sceno bušnejo tudi ostali Marvelovi superjunaki – Iron Man (Robert Downey), Črna vdova Black (Scarlett Johansson), Vojna stroj (Don Cheadle), Vizija (Paul Bettany), Hawkeye (Jeremy Renner), Ant-Man (Paul Rudd), Škrlatna čarovnica (Elizabeth Olsen), Črni panter (Chadwick Boseman) in Spider-Man (Tom Holland), ki ga prispeva DC.

Lenart Zajc: Agencija

V Zajčevem romanu tokrat za bolj ali manj ugoden izid za zaposlene v agenciji, ki prodaja zavarovanja, naj stane, kar hoče, poskrbijo kar onstranske sile. Na eni strani punca, ki že vizualno spominja na davno izginulo, védenje o vsem in tistem najbolj skritem ima že takšno, da se nam hitro zazdi, da ni čisto od tega sveta. Na drugi seveda mračne sile, ki so tokrat kar najbolj dobesedno pokončane, v čemer vidimo utopično poslanstvo tega pisanja; narediti v vzporednem žepku iz črk tisto, kar v realnosti manjka.

Adriano Fabris: Etika komunikacije

Zakaj sploh postaviti vprašanje komunikacije kot take? Politična komunikacija je prevzela slog in vsebino reklam. Za »dobro komuniciranje« šteje učinkovito prenašanje informacij od pošiljatelja k prejemniku. A v tem primeru je prejemnik le tarča, le objekt, ki sprejema sporočilo. Tako stanje bi lahko imenovali tudi manipulacija. In v tej točki se angažira Fabris, saj stremi h komunikaciji, ki je dialoška, kjer ta, ki začne komunikacijo, pričakuje besedni odgovor. Komunikacija zanj pomeni razpreti skupni prostor odnosov med sogovorci. Drugače pademo v smrt komunikacije, ta preneha biti večstransko izmenjavanje pogledov, mnenj, sporočil etc.

Dan zmage

Se spomnite, koliko prahu je dvignil igrani film Ubijalski intervju (2014), v katerem gresta Seth Rogen in James Franco pod krinko intervjuja izvest atentat na severnokorejskega voditelja Kim Jong-una? Ko so Korejci takrat skušali preprečiti, da bi film prišel v kinodvorane, se je zdelo, da so popolnoma brez smisla za humor. Se je pa ta slika povsem obrnila, ko so lani, v sklopu proslav ob 70. obletnici osvoboditve korejskega polotoka izpod japonskega jarma, na nastop v Pjongjang povabili slovensko zasedbo Laibach, menda sploh prvo tujo glasbeno skupino, ki je dotlej nastopila v tej državi. So s tem hoteli pokazati, da je njihov humor celo nekaj stopničk pred zahodnjaškim? Kakorkoli že, zaradi koncerta sta tako Severna Koreja kot Laibach naredila genialen vtis.

Anohni: Hopelessness

Pri albumih zasedbe Antony and the Johnsons smo vedno vedeli, kaj lahko pričakujemo. Na vseh štirih studijskih ploščah so bile zbrane melanholične, krhke skladbe, v katerih se je avtor Antony Hegarty oziroma avtorica, saj gre za transspolno osebo, ukvarjala z intimnimi vprašanji zavračanja in kljubovanja, za kar je najpogosteje uporabila temi ljubezni in minevanja. Že v izhodišču ni šlo za glasbo, namenjeno širokim množicam, toda njen soulovski glas in izjemna interpretacija sta polnila koncertne dvorane in ji tlakovala pot do sodelovanja z Loujem Reedom, Devendro Banhartom, duom CocoRosie, Björk in še celo vrsto uglednih glasbenih posebnežev. Čeprav ni nikoli pričakovala, da ji bo uspelo pokukati iz newyorških klubov (kabarejev), je postala ena tistih glasbenic in umetnic, ki so najbolj zaznamovale novo tisočletje.

Drugorazredna praznika

27. aprila smo praznovali dan upora proti okupatorju in hkrati 75. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Praznik je nacionalna televizija obeležila s predvajanjem državne proslave. Dogodka v ljubljanskih Križankah se je udeležil ves državni vrh, slavnostni govorec, predsednik državnega zbora Milan Brglez, pa je poudaril, da sta partizanstvo in OF med najpomembnejšimi temelji za nastanek samostojne Slovenije. Uf, to je tisti stavek, ki s stolov vedno znova vrže večino opozicije, še posebej SDS. Ta se s svojimi sateliti že leta trudi razvrednotiti OF, ponavadi s svojim časopisjem, zdaj pa imajo končno že tudi svojo televizijo.

Houston, imamo problem!

Žiga Virc je svoj “kickstarterski” youtubski hit prelevil v film o vzponu in padcu Jugoslavije. Zakaj je Jugoslavija uspela? Ker se je zadolžila. In zakaj je propadla? Ker se je zadolžila. Toda Virc ne pravi, da je bila Jugoslavija Grčija pred Grčijo, da so potemtakem njen propad zrežirali neoliberalni centri “svobodnega” trga (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ipd.), temveč poišče filmsko resnico o njenem propadu.

Nadzor z neba

Če ste videli film Good Kill, potem veste, da dronsko, daljinsko, brezosebno ubijanje ni le pritisk na gumb. Kaj če ubiješ nekoga, ki ne bi nikogar ubil? In kaj če lahko tega, ki načrtuje teroristični napad, ubiješ le tako, da pri tem ubiješ tudi nedolžne?

Umetnost potegavščine

Ko je oni slovenski geek pred leti sporočil, da je v Braziliji postal svetovni prvak v računalništvu, so slovenski mediji to navdušeno kupili – niti preverili niso, če je svetovno prvenstvo sploh bilo. Ko se je izkazalo, da si je mali vse izmislil, so ga mediji razglasili za goljufa.