Odpleši svoje sanje: Združene moči

V prejšnjem delu te plesne sage so nas na vse načine in vse pretege prepričevali, da je “Mob” najboljša plesna skupina svetu. Peti del, ekstatično naslovljen Združene moči, zdaj to razveljavi, saj teh sanjskih plesalcev po vrnitvi v Los Angeles noče nihče angažirati, tako da morajo na novo veliko tekmovanje, tokrat v Las Vegas.

Hrabri avtek Plodi

Plodi ima oči. Plodi ima usta. Plodi govori. Ni čudno: Plodi je avto. Toda njegova beseda je zakon. Plodi je namreč policijski avto. Tokrat je na sledi divjim lovkam, ki plenijo norveški nacionalni park. Aha, boste rekli: plodi je norveški James Bond. Ne, ni. Plodi ni padel iz James Bonda, ampak iz Pixarjevih Avtomobilov. Ali bolje rečeno: Plodi izgleda kot avto, ki je zamočil avdicijo za Avtomobile, tako da so raje vzeli Strelo McQueena – oh, in Šerifa, če smo že ravno pri policijskih vozilih. Kar ni naključje. Nekje vmes se namreč v akcijo vključi tudi vidra, ki izgleda tako veveričje, kot da je zgrešila avdicijo za Ledeno dobo, le da se ne muči z želodom, ampak z jajcem. Tale norveška animacija se zaveda, da ni tako dobra kot Avtomobili in Ledena doba, zato ponuja oboje hkrati.

Narkotični dvojec omamil Areno

Puljska Arena, kjer so prejšnjo sredo odprli festival Dimensions, je eno najlepših koncertnih prizorišč. Ob spektakularnem nastopu dvojca Darkside, ki si imena po zagotovilih Nicolasa Jaara in Dava Harringtona ni izposodil pri legendarni plošči skupine Pink Floyd The Dark Side of the Moon, pa je marsikdo celo pomislil, da bi 2000 let star amfiteater na istrski konici povsem upravičil svoj obstoj, tudi če se tam nikoli pred tem ne bi zgodilo nič drugega.

Interpol: El Pintor

Postpunk, glasbeni žanr, ki je zaznamoval osemdeseta leta prejšnjega stoletja, je v prvem desetletju novega tisočletja doživel revival. Svetovnemu občinstvu so se takrat predstavili številni bendi, ki so odkrito koketirali z britanskim novim valom.

Robert Simonišek: Soba pod gradom

Peter Mrak, glavni v Simoniškovem romanesknem prvencu, naj bi bil glas(nik) nove generacije, je zapisala kolegica, njegova vrstnica, in nas je v hipu postalo strah ne le za generacijo, tudi za prihodnost, ki naj bi z njo prišla.

Marcel Štefančič, jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev

Kaj za vraga pa ima cinefil, esejist, filozof in komparativist povedati o ekonomiji in bančništvu? Kaj ga avtorizira v njegovem pohodu na doslej tuja področja?

Planet Slovenija

Domača televizijska produkcija nam za jesen obljublja veliko boja. Med počitnicami smo se morali zadovoljiti samo s prenosom tistega iz parlamenta in njegove okolice. To nedeljo se začne spopad med tekmeci na kmetiji, v ponedeljek v gostilni, potem pa bo šlo verjetno samo še navzgor.

Dva dneva, ena noč

Če bi radi videli, kako si brata Dardenne, dobitnika dveh zlatih palm (Rosetta, Otrok) in trume drugih prestižnih nagrad, predstavljata vestern Točno opoldne (ali pa film Teci, Lola, teci, če smo že ravno pri filmih o tekmi s časom), potem si obvezno poglejte film Dva dneva, ena noč, kombinacijo reboota njune Rosette, naturalističnega trilerja, moralke in road movieja, v kateri ima Sandra (Marion Cotillard), “depresivna” uslužbenka neke belgijske tovarne sončnih panel, le dva dneva in eno noč, da ohrani zaposlitev.

Plačanci 3

Ste imeli zadnje čase občutek, da je Mel Gibson mrtev? Da ga ni več? Da je izginil? Tak občutek je imel tudi Sly Stallone, alias Barney Ross, a se je zmotil: Mel Gibson, alias Conrad Stonebanks, nekdanji plačanec, ki mu je sanjsko ekipo plačancev – pred leti – sploh pomagal koncipirati in sestaviti, ni mrtev, kot je mislil, ampak se je prelevil v malopridnega trgovca z orožjem, ki orožje najhujše sorte prodaja totalnim globalnim malopridnežem (v Somalijo! vzhodno Evropo!).

Kakor zgoraj, tako spodaj

Scarlett (Perdita Weeks) izgleda kot nesojena hči – okej, ali pa nesojena posvojenka, magari nesojena partnerka, kakor hočete – dr. Roberta Langdona, glavnega junaka Da Vincijeve šifre in drugih Brownovih supersellerjev, Indiane Jonesa simbologije, navsezadnje, punca jih šteje le dobrih dvajset, pa je že doktorica arheologije in simbologije in še poliglotka za nameček.

Nikec na počitnicah

Ko se mali Nikec (Mathéo Boisselier) – z mamo (Valérie Lemercier), očetom (Kad Merad) in babico (Dominique Lavanant) – zapraši na morje, je to priložnost, da spozna trumo novih prijateljev, s katerimi lahko uganja poletne morsko-mivkaste norčije, po malem groteskne, celo burleskne, kajti v času počitnic je – tako kot v Alpah nad tisoč metri – dovoljeno vse, česar se tale razglednica, prepojena z deregulirano nostalgijo za sedemdesetimi leti in posneta po stripu soavtorja Asteriksa (René Goscinny), tako dobro zaveda, da skuša Malega Nikca preleviti v turistično kombinacijo Tatijevega Gospoda Hulota na počitnicah in Van Dormaelovega Totoja heroja.

Trnowski nindža in podgurska dubšast stresla Škofjo Loko

Ne bi bilo prvič, da kakšen domač glasbenik, potem ko mu uspe napolniti večje ljubljansko prizorišče, že z naslednjim nastopom zunaj prestolnice pade na realna tla slovenskega koncertnega trga in nastopi pred vsega nekajdesetglavim občinstvom. Ob napovedani uri začetka koncerta Klemna Klemna in Dubzille na uvodnem koncertu desetdnevnega festivala Pisana Loka v Škofji Loki minuli petek se je zdelo, da bi se utegnilo zgoditi nekaj podobnega. No, dobro uro pozneje je bil Loški pub vendarle poln in koncert se je lahko začel.

Basement Jaxx: Junto

Lanska vrnitev dua Daft Punk je dvignila veliko prahu, pred izidom sedme plošče sorodnega londonskega dvojca Basement Jaxx pa presenetljivo ni bilo čutiti kakšnih tektonskih premikov. Čeprav imata obe zasedbi skoraj identični izhodišči, zasidrani v sredini devetdesetih let, ko je plesna elektronska glasba, sicer res še precej zadržano, začela kukati v takratni mainstream.

Alex Capus: Léon in Luise

Na začudenje in nelagodje pogrebcev pride na zadnjo potegavščino pripovedovalčevega starega očeta Léona v Notredamsko cerkev navihana sivolasa gospa, pozvoni z zvoncem, brezsramno pomežikne vsem – in odide. Iz opisov starega očeta Léona, iz njegovega predanega laboratorijskega dela in splošne neopaženosti zaslutimo, da je nemalo navdihnila rajnkega, ki si z mašo v katedrali privošči žalujoče, pokaže jim maloštevilnost in praznino med njimi.

Josef Škvorecky: Inženir človeških duš

V domovini so njegove tekste plenili in prepovedovali, roman »Prima sezona« – eno najbolj domiselnih burk na račun komunističnega režima –, ki je izšel v Torontu leta 1975, so v Pragi izdali šele leta 1990.

Danes Prekmurje

Državni praznik je priložnost za državno proslavo, te pa pri nas praviloma obeležujemo z državnimi zdrahami in razprtijami. Tudi slavnostni državni obred ob obletnici združitve prekmurskih Slovencev z ostalimi Slovenci ni minil brez viharja v kozarcu vode. Na srečo so zaradi varčevanja pred leti sklenili, da bodo državne proslave v Prekmurju le vsakih pet let, kar pomeni, da se tudi s tem povezana nesoglasja odsihdob pojavijo vsake kvatre, vmes pa samo lokalno.

Lucy

Če na filmski sliki vožnjo avtomobilov ekstremno pospešiš, izgine. Ne vidi se jih več. Vse je odvisno od časa. “Brez časa ne obstajamo,” dahne Lucy, glavna junakinja tega sci-fi trilerja, ki izgleda kot hiperaktivni B-film, v katerem o evoluciji debatirajo Kubrickova Odiseja v vesolju, Malickovo Drevo življenja in Nolanov Izvor. Lucy igra Scarlett Johansson, ki s tem sklepa svojo neformalno posthumanistično trilogijo (Ona/Pod kožo/Lucy). Režira Luc Besson, ki ne more pozabiti svoje Nikite.

Zulu

Če ste brali Brownov Inferno, potem ste brali neomalthusijanski triler – mesijanski lunatik, ki hoče ustaviti globalni populacijski bum, lansira novodobno “kugo”, s katero skuša ustaviti nekontrolirano rast prebivalstva, ki ogroža preživetje planeta. Njegova “kuga” naj bi pobijala na slepo, povsem naključno, brez kake posebne rasne ali etnične genocidne agende.

Dva obraza januarja

Film Dva obraza januarja se dogaja v Grčiji, na njenih barvitih, zapečenih ruševinah pravzaprav, toda ne danes, ampak leta 1962. Posnet je po kriminalki ameriške pisateljice Patricie Highsmith, ki jo je na zemljevid postavil Alfred Hitchock, jasno, s klasiko Neznanca na vlaku, v kateri je skušal Bruno, ojdipski fičfirič, teniškega prvaka prepričati, da bi “izmenjala” umora – Bruno bi umoril ženo teniškega zvezdnika, teniški zvezdnik pa bi umoril njegovega očeta, s čimer bi zagrešila “popolni zločin”.

V osrčju viharja

Sem videl letečo kravo? Ne, tisto so bili leteči tovornjaki in leteča potniška letala, s katerimi tornado – motherfucker tornadov, twister twisterjev, multipli twister, največja furija v zgodovini! – počne to, kar so džihadisti 11. septembra 2001 počeli z ugrabljenimi potniškimi letali.

Ninja želve

Megan Fox igra reporterko, ki pride na sled veliki zgodbi: v New Yorku so se pojavili novi maskirani maščevalci – štiri govoreče ninja želve! Želvaki v resnici. Jasno, nihče ji ne verjame. Kar je čudno: New York, ki ga redno rešujejo superjunaška bitja, od Batmana do Spidermana, res ne bi smel biti tako skeptičen.

Vrnitev Borghesie

Ko sta Dario Seraval in Aldo Ivančić pred štirimi leti izdala kompilacijo Borghesia: 20th Century Selected Works, so se marsikateremu ljubitelju te legendarne ljubljanske zasedbe porodila vprašanja, kdaj se bo Borghesia predstavila z novim studijskim projektom. Izdaja omenjene kompilacije je pomenila nekakšno rekapitulacijo preteklega dela zasedbe, ki od devetdesetih let ni izdala nobenega novega projekta.

FKA twigs: LP1

R’n’b je bil ob koncu devetdesetih let paradni konj afroameriškega popa. To že nekaj časa ni več, zato pa sladkobni žanr doživlja različne revivale, a ne samo v ZDA. Hudo opazno tudi v širše evropskem in ožje britanskem prostoru. In ker protagonisti logično uporabljajo sodobne produkcijske prijeme, so takšne iniciative deležne nelogičnega označevalca »future r’n’b«.

Janja Vidmar, Boris Grivić: Tretja možnost

Roman za odrasle – kar je poudarjeno, ker je Vidmarjeva sicer znana predvsem kot mladinska prozaistka – se ukvarja s srebreniškim genocidom. Bolj kot tehnologija ga zanimajo posledice, predvsem za legitimnost mednarodnih mirovnih operacij, tega papirnatega tigra s skrhanim zobovjem in ofucanim kožuhom.

Emir Kusturica: Kje sem v tej zgodbi jaz?

Cineast, ki si je pridobil simpatije s filmi, potem pa jih je z izjavami in promiloševićevsko držo sistematično izgubljal. Tokrat je snemanje zamenjal s pisanjem. Kaj je torej ustvaril s črkami?

Neobvezno kramljanje

Nacionalka tudi poleti ne počiva. Vsak petek nas zaziba v spanec z novim Polnočnim klubom, uspavalno oddajo za kronično nespečne. Še pianist, ki začne poskočno, kmalu pade v trans, da lahko ustvarja nemotečo glasbeno kuliso za nemoteče klepetanje, ki medtem poteka v studiu. Po pol ure klavir sicer kratko obmolkne, saj gre maestro lulat ali si privošči kavico, potem pa spet nadaljuje s svojo sproščujočo glasbo za masažne salone.

Varuhi galaksije

Prvič: ste videli zadnje superjunaške filme studia Marvel? Ja, postajali so vse bolj resni, celo resnobni. In ja, vse bolj so se držali Zemlje. Spomnite se le Thora, Iron Mana in Stotnika Amerike – potrebovali so Zemljo, da bi izgledali superjunaško. Marvelovi Varuhi galaksije pomenijo predah, celo diverzijo. Superjunaki se tu ne jemljejo resno. In tudi film jih ne jemlje resno. A da ne bo kakega nesporazuma: film jih jemlje resneje, kot jemljejo sami sebe. Varuhi galaksije so intergalaktični wisecracking, vesoljski stand-up, ringelšpilski kozmični vic. Kot da bi Lucas šepnil Spielbergu: Tega pa še nisi slišal! Hej, vesolje je neskončno, brezmejno in nepredvidljivo – zakaj bi se držal utrujene, enolične, dolgočasne, predvidljive, majhne Zemlje, na kateri nihče več ne sliši tvojih vicev?

Signal

Signal nam najprej obljubi road movie. Avto z dvema fantoma in punco drvi čez planjave ameriškega jugozahoda. Da so daleč od doma, ni dvoma. A po drugi strani – doma verjetno nimajo več. Vsaj tako se zdi. Drug drugemu so dom. Fanta sta Nic (Brenton Thwaites) in Jonah (Beau Knapp), gika z elitnih šol (MIT), punca pa je Haley (Olivia Cooke). Peljeta jo v Kalifornijo – na drugo šolo, v drugi svet. S Haley hodi Nic.

Reši nas hudega

Ko so džihadisti 11. septembra 2001 sesuli Svetovni trgovinski center, je Busheva administracija rekla, da je šlo za povsem iracionalno dejanje, da so Ameriko napadli brez razloga in brez osnove in da so džihadisti to storili le zato, ker so zlobni. S tem so hoteli reči, da to, kar Amerika počne po svetu, nima nobene zveze s tem, kar se je zgodilo v New Yorku. Kritiki ameriške zunanje politike pa so rekli: dobili so, kar so iskali.

Energično in z dušo

Bosonoga in v dolgi črni obleki je na oder razgretega ljubljanskega Kina Šiška stopila nasmejana Joss Stone – britanska glasbenica, ki kljub svoji mladosti že dolgo velja za soulovsko divo. Prvi nastop je imela pri le trinajstih, ko je pela priredbe Arethe Franklin, odtlej pa si je s svojim talentom in več kot dvanajst milijonov prodanih albumov zgradila sloves svetovno uveljavljene in z grammyjem nagrajene glasbenice. In ta uspeh si zasluži, kar je dokazala tudi ob svojem obisku, že drugem pri nas.