Trans Am: Volume X

Ameriški trio Trans Am zagotovo sodi med redke skupine, ki so se z glasbenim izrazom uspešno uprle žanrski oznaki postrock.

Hugh Howey: Silos

V ogromnem stolpu z jasno hierarhijo je kot v mravljišču: mehaniki, kmetje, zdravniki, negovalci, šerifi, župan(ja), informatiki, vse z namenom, da bi preživeli. Zunaj silosa je namreč strupena in pogubna atmosfera, kar dokazuje vsakokratni ritual: na smrt obsojene izpostavijo, da obrišejo leče tipalk na strehi, skozi katere zaznavajo menjave vremena in podenje strupenih oblakov po opustošeni krajini zunaj.

Albert J. Bernstein: Čustveni vampirji

Z negativci, ki prihajajo od zunaj in jih na mah prepoznamo, nimamo težav, kaj pa, če je vampir prav najbližji? Najboljše zdravilo torej – znebiti se ga in s tem prihraniti čas za branje knjige. A kaj potem, ko se zgodba ponovi z novim?

Prvi dan

Za nove parlamentarce je bil letošnji 1. avgust to, kar je 1. september za šolarje. In tako kot v šoli je bil tudi v parlamentu prvi dan v znamenju neresnosti. Najprej je izvoljene predstavnike ljudstva nagovoril predsednik države. Ko je razmišljal, kaj bi rekel, da bi povedal pravo stvar, mu je prišel na misel Čerčil, kot sam pravi Churchillu. On je vedno znal povedati pravo stvar. Nekoč je dejal, da se človek na Amerikance vedno lahko zanese, da bodo naredili pravo stvar – takrat, ko bodo izčrpali vse druge možnosti.

Šef

Jon Favreau igra Carla Casperja, chefa, zelo cenjenega, prefinjenega kuharskega mojstra, ki dela v veliki, prestižni, modni losangeleški restavraciji. Sam bi rad malce eksperimentiral in pripravljal svoje jedi, jedi z guštom, jedi, ki bi imele njegov osebni pečat, avtorske jedi, narejene s strastjo, toda Riva, ošabni lastnik restavracije, ki ga igra Dustin Hoffman, ga sili v pripravljanje povsem rutinskih, konvencionalnih, modnih, brezosebnih, brezdušnih jedi.

Vroči posnetki

Vroči posnetki so nizka komedija visokega koncepta: kaj se zgodi, ko zakonskemu paru intimni posnetki, s katerimi je skušal začiniti svoj dolgčas, uidejo v javnost? Spomnite se Severine. Pa Pamele Anderson. Kim Kardashian. Paris Hilton. Colina Farrella. In Roba Lowa, ki ga – ironično – najdete tudi tu.

Antboy

Zadnja leta smo videli trumo holivudskih superjunaških filmov, v katerih so Marvel-mani reševali dom in svet, zato potencialnega superjunaka zlahka prepoznamo. V resnici smo teh filmov videli toliko, da potencialnega – magari rojenega – superjunaka prepoznamo že tedaj, ko je še otrok, recimo pri dvanajstih.

Eva Joly, Judith Perrignon: Oči Lire Kazan

Z očmi Lire Kazan ni nič več. Potem ko ji batinaši ruskega oligarha vanje v Londonu brizgnejo kislino, potem ko to hrabro prenese in ozdravi, razen vida, ji domači svetujejo proteze v prejšnji barvi in z operacijo in nekaj patosa se ta zgodba tudi zaključi.

Osip Mandelštam: Hrum časa

Danes je njegovo ime pojem, tako literarnega poguma kot umetniškega genija. Knjižno izdajo prevoda njegovih 14 tekstov začenja prav redka avtobiografska miniatura Hrum časa, ki razkriva, od kod je vzniknil velikan simbolizma in stvaritelj literarne smeri akmeizma. Otroštvo v Sankt Peterburgu ni popis otroških doživetij, marveč ena najbolj nazornih skic duha časa. Nominalno gledano je bilo to obdobje avtoritarnega režima carja Nikolaja II., toda to je bil obenem kraj, kjer je poveljnik policije napisal dramo in kjer je bil direktor azovske banke bolj znan kot pesnik. Skratka, kultura je prežemala celo institucije represije in bančništva. Mandelštamova družina bogatih židov-

»Jebite se, hejterji«

Dolge vrste pred vhodom na prizorišče so dajale slutiti, da je Schengenfest ob sedmi ponovitvi verjetno res zrasel v največji domači glasbeni festival. Te ambicije je napovedoval že seznam nastopajočih bendov, zanimivih širšemu, neprofiliranemu poslušalstvu (HIM, 2CELLOS, Morcheeba, Bajaga, Zmelkoow), na neki način presenečenje pa je bil glasbeno bolj angažiran petkov program z južnoafriško senzacijo Die Antwoord ter domačima skupinama Laibach in Moveknowledgement v glavnih vlogah. In prav program tega dne, še zlasti, ker je bil pospremljen z izjemnim odzivom, je zbudil optimizem, da utegne Schengenfest tudi prihodnja leta privabljati občinstvo, ki v Vinico ne bo hodilo le zaradi čofotanja po Kolpi, pač pa tudi ali predvsem zaradi glasbe.

Borghesia: And Man Created God

Že prvi singel z novega, povratniškega albuma nekoč domačih junakov EBM-a je napovedal, da ne bo šlo za reciklažo, jahanje stare slave, jahanje sintetizatorjev in ritem mašin iz »zlatih časov« skupine. We Don’t Believe You je počasen, prav nič industrijski napev, ki povleče celo do nekakšnega kitarskega elektro folka z nekoliko znucano foro uporabe računalniško generiranega vokala. Borghesia se vrača. Kot »two man band«, s kopico sodelujočih glasbenikov, z razstavami in s koncerti sveže oblikovane žive zasedbe.

O, poletna scena

Nacionalkina poznovečerna Poletna scena, ki se vsak dan posveča aktualnemu kulturnemu in umetniškemu dogajanju, je z nami že četrto poletje. A tako kot letošnje poletje z aprilskim vremom tudi Poletna scena ni to, kar je bila včasih. Njena gledljivost je postala odvisna predvsem od tega, kdo po njej krmari.

Herkules

Vemo, kako zelo Hollywood ljubi nadaljevanja in rimejke. Toda dobro vemo, da ne ljubi le rimejkov filmov, ampak tudi rimejke TV-serij, ki jih potem sam prelevi v kino-serije (21 Jump Street, 22 Jump Street, in ja, 23 Jump Street je neizogiben). In vemo, da po novem ljubi tudi reboote, ponovne začetke oz. osvežitve svojih kino-serij, pri čemer z rebooti ne čaka prav dolgo (spomnite se le Spidermanov, če je že pri Zvezdnih stezah počakal malce dlje), kar pomeni, da jih res ljubi.

Globina

Ko je svet leta 1984 končno padel v leto, v katerem se dogaja Orwellov roman 1984, in ko so vsi na veliko premlevali Velikega brata, ki je tedaj, v času hladne vojne, še vedno deloval predvsem kot alegorija sovjetskega tipa totalitarizma, je bil Guðlaugur „Gulli“ Friðþórsson, island-

»Kot pravljični spomin«

Superlativni zapisi o izjemnem občinstvu, razpoloženju in klubu, ki jih je Richie Hawtin le nekaj ur po nastopu v izolski Ambasadi Gavioli delil s feni na svojih spletnih portalih, niso bili le piarovske floskule. »Lahko si le predstavljam, kaj bi bilo, če bi imeli tak klub na Ibizi,« se mu je med drugim zapisalo, in ko to reče techno superzvezdnik njegovega formata, ki redno polni najeminentnejša plesna svetišča po svetu in je v balearski rejverski meki praktično našel svoj drugi dom, potem mu je najbrž treba verjeti. No, približno poltretji tisočerici večinoma domačih, italijanskih, hrvaških, avstrijskih in madžarskih rejverjev, ki so se minulo sobotno noč potili v Gavioliju, bi bilo tudi brez Hawtinovih hvalnic jasno, da je bilo noro. Noro dobro.

deadmau5: while(1<2)

Eden najzanesljivejših kazalcev tega, kdo, kaj in koliko velja v EDM-u, severnoameriški komercialno obarvani različici plesne elektronske glasbe, zadnja leta postajajo groteskni honorarji, s katerimi (lasvegaški in miamijski) klubski mogotci didžeje povzdigujejo med največje glasbene zaslužkarje.

Shabazz Palaces: Lese Majesty

Afrofuturizem je floskula, ki se zlorablja že desetletja – od odpičenja Suna Raja do mantranja Erike Badu. Eno je jasno: označuje izraznost tistih afroameriških izvajalcev, ki ne dostavijo pričakovanega, ki presenečajo in ki predvsem raziskujejo. Točno to počne nekoliko mistična druščina, zbrana okoli Ishmaela Butlerja, nekoč člana jazz rap skupine Digable Planets. Z drugim albumom odleti še globlje v vesolje zvočnih učinkov in lirične abstrakcije. Kozmični hiphop, elektronski soul. Robotski humanizem. Lese Majesty nikoli zares ne odpluje v neznano, nas pa o tem prepriča s produkcijo, ki ji moramo verjeti, ki je igriva, a jo je treba jemati povsem resno. Sedanjost je iluzija prihodnosti. Mojstrovina.

Radka Denemarková: Jaz pa vprašam, kdo to tolče

Julian Barnes, veliki poznavalec angleške in francoske literature in mostišče med obema, je v knjigi memoarskih, zgodovinskih in esejističnih fragmentov Nč bat pretresel usode svojih predhodnikov, slavnih in takšnih, ki so ga osebno fascinirali, in brez sence dvoma strnil opažanja. Pisatelji niso nič bolj moralni, tudi o življenju in smislu ne vedo bistveno več od drugih, edino, po čemer se ločijo od njih, je rahlo povečana sposobnost za pisanje.

Andrej Stopar: Pax Putina

Kar je dobrodošlo, knjiga namreč prinaša sistematično zbrani pregled najnovejše ruske politične zgodovine. Avtorju je priznati redko delovno energijo, saj je poleg diktata televizijskih poročanj sočasno pisal in premišljeval teme, ki segajo onkraj repertoarja novic radijskih in televizijskih poročil. Vsebinsko pa Stopar s širokim poznavanjem in vpogledom v stanje stvari razbija dominantne antiputinistične stereotipe. In z afirmacijo zgodovinskega spomina postavi drugačne konture pogleda na ex-sovjetske države. Predhodnik zdaj demoniziranega Janukoviča Juščenko je denimo, ko je bil predsednik, v enem mesecu dvakrat razpustil parlament in si neposredno podredil posebne enote policije. Dogodke gre pač meriti in umeščati skozi prizmo tradicije matičnih dežel, od koder je tudi moč razumeti relativno nepopularnost zvezdnikov pouličnih protestov; pri novinarski femme fatale denimo je policija med hišno preiskavo našla za poldrugi milijon evrov gotovine, lepo spravljene v ovojnice.

Dobrodošli v Jebovlju

Politična satira je precej zahteven žanr in nemara prav zato v domačem televizijskem univerzumu vsaj tako redek kot zabavna nadaljevanka. Zato smo se ob napovedani televizijski premieri »prvega slovenskega animiranega političnega satiričnega celovečernega filma« prijetno vznemirili. Mislili smo, da si bomo prvo soboto po volitvah končno lahko oddahnili od nekajtedenskega politikantskega zlivanja gnojnice in se malo sprostili, če ne celo nasmejali. A žal smo dočakali le stara, že videna jajca.

22 Jump Street: Mladeniča na faksu

Ko je Bruce Willis v filmu Umri pokončno 2 potarnal, da se mu je še drugič zgodila ista stvar, je bil to signal, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju, sequelu velikega hita. Tudi stotnik Dickson (Ice Cube) nam v filmu 22 Jump Street signalizira, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju hita 21 Jump Street: Jenku (Channing Tatum) in Schmidtu (Jonah Hill), svojima “tajnima agentoma”, velikima infiltratorjema, namreč razkrije, da ju čaka misija, ki je dobesedno identična tisti prejšnji.

Avioni 2: V akciji

Avioni (govoreče, dirkaške mašine), ki so izgledali kot nadaljevanje Avtomobilov (govoreče, dirkaške mašine), so dobili nadaljevanje, ki se začne kot drugo nadaljevanje Ramba: Praško, humanoidni glavni junak, je po vseh tistih silnih triumfih, z dirko “Krila okrog sveta” vred, v tako hudi eksistencialni – pa tudi mehanični – krizi, da nujno potrebuje ogenj, ki bi ga heroiziral, očistil, odrešil in ponovno beatificiral, zato se pridruži letalski gasilski brigadi.

Racija 2

Če smo že ravno pri nadaljevanjih, ki niso ravno zgled dobre prakse (Avioni 2, 22 Jump Street), je prav, da glorificiramo film, ki pokaže, kaj je to umetnost nadaljevanja. Racija 2 je pri nas te dni doživela le eno samo projekcijo – v murskosoboškem Cineplexxu, v okviru 10. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.

»Prešerc is the place«

Kaj se zgodi, ko se glasbenega dogodka, četudi kratkega, udeležimo nekoliko drugače, ne v kakšni dvorani, klubu ali odprtem prostoru s postavljenim odrom? In ko se 21-članska banda, oblečena v nenavadne, pisane in bleščeče kostume, s svojim avtobusom ustavi pred ljubljanskim hotelom Slon, vzame v roke svoje inštrumente in spontano začne igrati, sprva počasi in tiho, nato pa vse glasneje, dokler kompozicija ne začne teči, obiskovalci pa se začnejo zbirati in počasi zibati v opojnih ritmih jazza?

Morrissey: World Peace Is None of Your Business

Kadar govorimo o Stevenu Patricku Morrisseyu, se najprej spomnimo njegovega kratkega obdobja v britanski indie pop atrakciji The Smiths, v kateri je skupaj z izvrstnim kitaristom Johnnyjem Marrom sestavljal enega izmed največjih ustvarjalnih duetov v zgodovini popularne glasbe.

Christopher Isherwood: Slovo od Berlina

Christopher Isherwood, britanski pripovednik in dramatik, je prišel v Berlin v času, ko je bilo tam še vse živahno in se je začelo in razvijalo tudi novo in grozeče, vse še v ravnotežju, ko se ni vedelo, kam se bodo zadeve prevesile. Čakali so pravzaprav komunistično revolucijo, ki se je obrnila v vemo kaj. Iz zadrgnjene Anglije se je zdel Berlin v zgodnjih tridesetih mesto razvrata in svobode, predvsem je v njem vladal bolj sproščen in toleranten odnos do homoseksualnosti, takrat sicer pogosto preganjane in sankcionirane.

Robin Skynner in John Clees: Življenje in kako ga preživeti

Agens movens Monty Python je s svojimi vprašanji terapevtovo podučevanje prepeljal v izkustveni svet bralca, ki je sedaj v slovenskem prevodu dobil še pendant k legendarni uspešnici Družine in kako v njih preživeti.

Dvojni finale

Končno smo ju dočakali, oba na isti nedeljski večer. Najprej finale volitev in nato še fuzbala.

Juan Goytisolo: Izgnan od tod in drugod

Pošast iz Sentiera, menda junak še nekaterih avtorjevih romanov, imenovan tako, ker ga je kazal po straniščih in bil tudi sicer udeležen v številnih nečednostih, postane žrtev atentata. V zagrobju se znajde v ogromni spletni kavarni s tisoči, morda milijoni zaslonov in tipkovnic, njegov edini način obstoja je spletna komunikacija in korespondenca, njegovi sogovorniki pa slej ko prej vsakovrstni prevratniki, teroristi, katoliški ljubitelji najmanjših, manipulatorji javnega mnenja in tisti, ki skrbijo, da se ljudje paniki ne predajajo, temveč jo aktivno in napeto /do/živijo.

Branko Gradišnik: En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Avtor je prejšnja potopisa stkal iz dvotedenskih potovanj, tokrat pa je imel časa na pretek – dve leti življenja na Portugalskem. Bo torej bralec izvedel skrivnosti lokalne narave, denimo po zgledu P. B. Austina On being Swedish? Ne, pisec je zvest sebi in svoj vsakdan esejistično spreminja v literaturo. A tu sploh ne potrebuje dogodka, saj že iz drobnih zagat in kratkih stikov iztisne romaneskni zapis. Pri čemer glavno orodje samoironijo dvigne tudi na občo raven: skozi stoletja so iz kamnoloma Monsanto klesali kocke apnenca in z njimi tlakovali ceste, ulice in trge Lizbone, tako da praktično ni ostalo več zelene površine. In kaj zdaj? Pogozdili so edino, kar je preostalo – kamnolom.