Isaiah Berlin: Ruski misleci

Delo ni pisano kot biografski imenik niti ne v maniri popularnega čtiva à la Sebag-Montefiore, avtor se osredotoči na peščico pisateljev, ki jim uspe prelisičiti carsko cenzuro in skozi literaturo predstavljajo prepovedane ideje. Toda avtor jih ne jemlje le kot prenašalce liberalizma in socializma zahoda, marveč kot iskalce, ki ustvarjajo edinstvene poglede.

Mag. Dejan Židan: »S prevelikimi ambicijami delamo škodo vsej levici«

Po nedeljskem porazu je Dejan Židan postal začasni predsednik SD. Res je, da so ga na tem položaju vsi že nekaj časa pričakovali, a res je tudi, da se ga je otepal, a ko je odstopil Igor Lukšič, je bilo jasno, da bo stopil na njegovo mesto. Židana je v politiko pripeljal Borut Pahor. Še preden je postal član stranke, je postal minister. Intervjuji, ki jih je dajal doslej, so bili v glavnem o okolju in kmetijstvu, o evropskih kvotah in zeleni energiji. »To je moj prvi pravi politični intervju,« je Židan malce živčno priznal na začetku pogovora. »Bomo videli, kako bo šlo.« Dejan Židan je po izobrazbi veterinar. V vladi Alenke Bratušek je minister za kmetijstvo in okolje.

Studio in teren

Včasih se ob gledanju nacionalne televizije zdi, kot da živimo v preteklosti, ko je bila grafična oprema zreducirana na napise, podnapise in mednapise. V dneh katastrofalnih poplav, ki so zalile Bosno in Hercegovino ter Srbijo, smo tako v informativnih oddajah zaman čakali na zemljevide in sploh kakršnekoli grafične prikaze, ki bi dodatno ponazorili povedano.

Možje X: Dnevi prihodnje preteklosti

Novi Možje X se začnejo leta 2023, v mračni, mučni, distopični preteklosti. “Future-shit.”

Grace monaška

Grace monaška, otvoritveni film letošnjega festivala v Cannesu, telenovelistična karikatura najmučnejšega leta v življenju Grace Kelly, monaške princese, ki je svojega moža, monaškega princa, spoznala v Cannesu, je dejansko biografija ujetnice – ženske, ki obtiči v “zlati kletki”, blišču patriarhalne temnice. In ne more več ven. Ali bolje rečeno: ne pustijo je več ven.

Seks na eks

Pred leti smo imeli referendum o umetni oploditvi samskih žensk, toda predvolilna debata kmalu ni imela več nobene zveze z umetno oploditvijo oz. biomedicinsko pomočjo, ampak le še s samskimi ženskami, v katerih so tisti, ki so bili PROTI, videli nekaj motečega, sumljivega, opolzkega, razpuščenega, pocestnega in grešnega.

Proti neoliberalnemu kapitalizmu!

Spectre, najnovejši album glasbenega kolektiva Laibach, ki je izšel pred slabimi tremi meseci, je v zelo kratkem času sprožil neverjeten interes tako domače kot tuje javnosti. Tako smo imeli po dolgem času priložnost brati in celo gledati kopico intervjujev s skupino, ki se je na doslej najneposrednejši način dotaknila evropskih in svetovnih problemov.

The Horrors: Luminous

Britanski indie rock kvintet The Horrors je prvič opozoril nase leta 2007, ko so mladci iz Vzhodnega Londona povili prvi album Strange House. Prvenec je člane skupine predstavil kot vnete poslušalce garažnega rocka iz šestdesetih let, saj se je skupina v glasbenem izrazu večinoma dotikala že znanih značilnosti garažnega rocka, pa tudi punka in postpunka.

Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Graničarski nadporočnik na meji z Jugoslavijo prepozna ustreljeno prebežnico, Évo, v katero je bil zaljubljen, zato stisne v žep njeno beležnico in se odpravi raziskovat. Kliče njene prijatelje, naključne številke, bila je novinarka in imela seveda precej kolegov in virov za reportaže, večinoma neobjavljene, ker je zahtevala predvsem avtentičnost, v precej brezkompromisni obliki. Nesprejemljivo brezkompromisni za režim. Nič čudnega, saj je trdila, da »konformista označuje to, da natančno izpolnjuje mesto, ki so mu ga odkazali v dokončanem svetu, ki obstaja tudi brez njega«.

Jack Goody: Vzhod na Zahodu

Racionalnost, uporaba silogizma, kapitalistično gospodarstvo in individualizem veljajo za atribute, ki dokazujejo superiornost Evrope. Britanski socialni antropolog Goody si je zastavil preprosto vprašanje: ali lahko te samoumevnosti tudi empirično potrdimo? In s svojim minucioznim delom podira proevropske predsodke kot domine.

Travestije realnosti

Avstrijci bodo imeli evrovizijo, mi imamo pa vizionarje. Kako vizionarski je bil Peter Bratuša, ko je prvemu delu serije Življenja Tomaža Kajzerja dal naslov Rita Conchita! Šlo je za travestita z brado, ki je grenil življenje eni od Kajzerjevih inkarnacij. In kdo potem zmaga na letošnji evroviziji? Conchita Wurst, avstrijski travestit z brado. Prav tisti, ki je za lik navdihnil Bratušo.

Godzila

Na začetku devetdesetih so pri nas vrteli TV-serijo Dark Justice, v kateri se sodnik, nekdanji javni tožilec, prelevi v eksekutorja. S kriminalci, ki se kazni izognejo zaradi procesnih napak, obračuna kar sam. Pomeni, da je tožilec, sodnik in eksekutor v eni osebi. To ni nujno legitimno, še manj legalno, toda prihrani veliko časa, zato se je motto te serije glasil: “Pravica je morda res slepa, toda vidi v temi!”

Velik tropski objem

Caetano Veloso si pri svojih enainsedemdesetih, med seksi skladbo De Noite Na Cama, ki jo je pred štiridesetimi leti zapel z Gal Costo, še vedno odpne srajco in pokaže svoj nič kaj dedkovski trebuh. Še vedno po karnevalsko zapleše ter fenom deli »petke« in objeme. In še vedno prav po rockovsko vžge po strunah kitare.

The Black Keys: Turn Blue

Duo The Black Keys se je v dobrem desetletju s sedmimi albumi počasi, a vztrajno precej napihnil: iz garažnega dvojca, »dratarske« naveze kitare in bobnov, v festivalsko zanimivost prve kategorije, ki na odru »goljufa«, saj ne nastopa niti približno sam, ampak kot čisto pravi, najpogosteje štiričlanski bend.

Derek Landy: Kostja Veselko

Landy je malo soroden Moersu in njegovim fantastičnim zgodbam, samo da drugače od nemškega kolega, ki rad katalogizira in si izmišljuje fantastična bitja, cele bestiarije knjigožerov ali farmacevtskih podpoklicev in postopkov, uporablja najdene okruške. Precej bolj se sklicuje na pripovedno tradicijo in fantastični kanon, njegovi junaki se zavedajo, da ponavljajo in obnavljajo izbrane svetle prazgodbe iz zgodovine žanra, pa tudi tega, da so se žanri v resnici razsuli in prav frankensteinovsko zlepili, in so nabrani liki v tej tlačenki v edinem zanje obstoječem svetu – kot takem seveda tudi najboljšem mogočem.

Andrei Makine: Francoski testament

O čem in kako je pisal emigrant, da so v njem prepoznali Francoza in to tako kritiki kot bralci? Avtor, rojen v Sibiriji, izhaja iz junaka, katerega družina doživlja vratolomnosti oktobrske revolucije in stalinizma. Živi kot množica drugih, vendar z eno izjemo – vzgaja ga babica, ki je Francozinja. A njena vzgoja sama po sebi ni nič posebnega, prelomen je njen način bivanja. Ker si je svobodno izbrala novo domovino, jemlje gulage, pomanjkanje in smrt prizanesljivo, brez jeze ter obupa. Njeno bogastvo je kovček šare, ki se zdi brez vrednosti: časopisni izrezki in nekaj knjig še iz časa pred koncem prve svetovne vojne. Toda vsi ti porumeneli papirji so družinski zaklad. Ker so pisani v francoščini, se skozi ta jezik formira posebna identiteta sicer ruske družine. V obdobjih, ko primanjkuje vsega, ko diktatura sistematično gradi uniformnega socialističnega človeka, si najde junak svojo bit na tem koščku frankofonstva.

Odstrel ogroženih

Alenka Bratušek je mož beseda. Če je nočejo za predsednico v stranki, bo odstopila tudi kot predsednica vlade, to je obljubila in izpeljala, kljub pritiskom. Očitno je je precej več v hlačah kot tistih, ki se kljub ovadbam ali celo obsodbam še naprej nemoteno obnašajo kot samodržci.

Sosedi

Seth Rogen je Messi komedije – le malo prostora potrebuje, da bi zadel. Pri Messiju imate občutek, da se žoga in goli kar lepijo nanj – pri Rogenu imate občutek, da se nanj lepijo replike in gegi. In ko ga gledate, nimate občutka, da si replike in gege izmišlja, temveč da si replike in gegi izmišljajo njega.

Ugrabitev

Ko somalski pirati v Indijskem oceanu ugrabijo dansko trgovsko ladjo, se začnejo pogajanja z mogočno dansko ladijsko družbo, jasno, na daljavo, toda pogajanja, ki jih z danske strani vodi veliki direktor (Søren Malling), s piratske pa Omar (Abdihakin Asgar), niso zaradi tega nič manj mučna, strašljiva in napeta. Še več, prav ta razdalja med obema stranema, med lastniki ladje in ugrabitelji, poskrbi, da pogajanje postane to, kar je – hladni, brezosebni, brezdušni posel.

Obljuba

“Ne ... nikoli več ... prisežem ti ... kako naj bi vedel, da se boš tako prestrašila ... samo opozoriti sem te hotel ... opozoriti na tvojo dolžnost ... samo da ga zapustiš ... za vedno ... in se vrneš k nam.” Tako v Zweigovi genialni noveli Strah svoji obupani, prestrašeni, strpinčeni ženi, materi dveh otrok, govori mož. Ker je ugotovil, da ga vara, jo je hotel dobiti nazaj, toda ne na silo, ampak spontano – hotel je, da se sama vrne. Ali bolje rečeno: ni hotel, da žena ve, da on sam ve, da ga vara.

Maščevanje v visokih petah

Cameron Diaz ima vse – razkošno službo, razkošno tajnico (Nicki Minaj!), razkošnega očeta (Don Johnson!), razkošno stanovanje, razkošnega tipa. Ime mu je Mark (Nikolaj Coster-Waldau). New York je njun. Seks v mestu je verjetno serija, ki ju je naredila. Toda Cameron potem v grozi ugotovi, da je Mark poročen.

Trd oreh

Ledena doba sreča stare filme noir, ko skuša veverica oropati prodajalno lešnikov, ki stoji točno na tisti ulici, na kateri skušajo gangsterji oropati banko, toda tale animacija, energična nametanka, ki se zavzema za mestno preživetje gozdnih živali, se začne z imitacijo 11. septembra (leteči voziček pikira v nebotično drevo, ki stoji v parku Liberty in ki potem apokaliptično eksplodira!), kar govori o tem, da Američani vsako nacionalno tragedijo prej ko slej prelevijo v komedijo, magari Gangnam Style.

Ton, ne-ton

Red in kaos, hrup in tišina, ton in ne-ton. Raziskovanje zvoka in slike v odnosu do prostora in časa je področje, kjer je doma nemška založba Raster Noton. Ena vodilnih založb za sodobno elektronsko glasbo v svetu namreč združuje raznovrstne umetnike, ki so jim blizu eksperimentalni pristopi na področju glasbe, a so aktivni tudi na področju sodobne umetnosti. Pri tem so izoblikovali povsem svoj zvok in vizualno podobo, ki jo je težko zgrešiti.

Pixies: Indie Cindy

Samo še Kurt Cobain vstane od mrtvih in skupina Sonic Youth prekliče razhod, pa bomo imeli skoraj popolno renesanso najbolj kul bendov, ki so ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let pretresli temelje alternativnega rocka in zmobilizirali takratno (najstniško) generacijo.

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

Perzijski (menda) mistik, sufi, jurist in pesnik Rumi je ena tistih blagovnih znamk, ob katerih se orosi oko in vztrepeta srce večine novodobnih iskalcev večnih modrosti in modrosti o večnosti, zraven vezanih še na eksotični Bližnji vzhod v času pretežno nerazumljivega izginjanja in vznikanja neobstojnih imperijev. Nič čudnega, da je v pomanjkanju in poplavi čtiva o duhovnosti sufizem kot mistična in neortodoksna, na mejo islamske herezije postavljena praksa dobil vzneseno romaneskno artikulacijo.

Simon Sebag Montefiore: Stalin: na dvoru rdečega carja

Ker je o Stalinu napisanih precej tehtnih knjig, velja to premeriti v primerjavi z dvema kapitalnima: Zhores & Roy Medvedev »The unknown Stalin« (2003) in Marjan Britovšek »Stalinov termidor« (1984); prva gradi na pričevanjih, spominih in arhivih, druga na dokumentih partijskih sej in časopisnih člankih te dobe, obe pa izpostavljata oblike in sredstva Stalinovega minucioznega prevzema oblasti in eliminacije nasprotnikov.

Majzijin dan

Po ogledu skoraj polovice epizod prve sezone domače serije Mamin dan si lahko oddahnemo. Končno ena humoristična nadaljevanka, ki se lahko kosa s tujimi. Mogoče zato, ker je v resnici uvožena, Mamin dan so nam namreč prodali Izraelci. No, prodali so nam osnovo, ki je scenarij oziroma format serije. In scenarij je dober, tako kot je dobra, če ne kar odlična njegova priredba, pod katero se podpisuje Nejc Gazvoda.

Atomski z desne

Jugoslovani so bili prepričani, da so rojeni za komunizem – in da je komunizem rojen za njih. Ko so ugotovili, da ni, so se razšli, po novem prepričani, da so vsak posebej rojeni za kapitalizem – in da je kapitalizem rojen za vsakega izmed njih. Zdaj ugotavljajo, da so jih v kapitalizem zvlekli le zato, da bi jih lažje zjebali – enega po enega.

Najini otroci

Najini otroci je film, v katerem se dogajajo divje, hude, šokantne, brezkompromisne, tako rekoč neizrekljive reči. Nekatere reči so izrečene na neizrekljiv način, drugih pa sploh ni treba izreči, ker jih izrečejo kar same situacije, seksualna politika zahodne družbe in odnosi med osebami, ki se imajo za družino in ki že vnaprej mežikajo katastrofi. Film je posnet po tragediji.

Neverjetni Spider-Man 2

Ko se zgodi kaj hudega, tragičnega in katastrofalnega, se ljudje sprašujejo: kje je bil Bog? Kaj je počel? Zakaj ni tega preprečil? Zakaj ni posegel in ukrepal? Natanko to se sam sprašujem ob superjunaških filmih: če imajo superjunaki božje, nadčloveške, nadnaravne sposobnosti, zakaj potem vedno toliko počivajo in zakaj preprečijo tako malo katastrof?