Razcepljeni

Bliža se konec sveta – najstniki se že sortirajo. V Razcepljenih, sicer bolj reciklaži Iger lakote kot Somraka, se sortirajo po talentih in vrlinah. Če si najstnik v distopičnem Chicagu, potem lahko sodiš le v enega izmed petih razredov novega kastnega sistema. En človek – en talent. To je urejen, rigiden, konformističen, standardiziran svet, v katerem test odloči, kam sodiš – in tega, kar si, potem ne moreš spremeniti. Ker pa Tris (Shailene Woodley) po svojih talentih in vrlinah sodi v vseh pet razredov (zlahka je tako mati Tereza kot Spiderman), postane tako nevarna, da jo skuša tiranska Kate Winslet odstraniti. Kvazinacistični svet, v katerega vstopa Tris, ni le metafora odraslih, ki najstnike silijo v prilagoditev in žrtvovanje talentov, ampak tudi metafora sodobnega kapitalizma, ki človeku, od katerega terja le en robotski talent, ne pusti, da bi se premaknil.

»Z žabami v grlu«

Kljub številnim poskusom, da bi bil večer humoren, je izzvenel precej žalostno. Nekoliko slaboten je stopil na oder pol prazne Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Rufus Wainwright. Eden tistih opevanih talentov moderne glasbe, ekscentrični glasbenik in nastopač, na obisk katerega smo čakali dolgo, ko je le prišel, pa nas je na koncu bolj ali manj razočaral. No, ne vseh, občinstvo je, kot je to v Ljubljani običajno, bogato nagradilo njegov povprečni nastop. Nič novega, boste rekli.

Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj

Avtobiografija Aleksandra Hemona, ki je šel v Ameriko, ker je dobil štipendijo, in ostal tam, ker na sarajevsko postajo niso več vozili vlaki, starši so odšli z zadnjim iz mesta, se začne s prvim spominom, ko poskuša iz ljubosumja zadaviti mlajšo sestro, dojenčico, in v hipu spozna, da jo ima rad. Sledijo običajne postaje na poti uspešnega (ameriškega) pisatelja, raziskovanje korenin, v tem primeru judovskih v Ukrajini (Projekt Lazar), odraščanje v Sarajevu, mestu brez zasebnosti, kjer si izpostavljen vsem, če poskušaš furati drugačnost, mestu, ki so ga preplavili slabi pesniki in nacionalisti obenem, mestu, ki je Hemonu socialno in urbanistično umerilo in ukrojilo podobo vseh naslednjih prehodnih domov. Kako zelo provizoričnih, kaže že naslov njegovega romana Nowhere Man, spisanega enako avtobiografsko, o nabiranju prispevkov za Greenpeace; tava po Chicagu in se prepušča urbani osamljenosti.

Masanobu Fukuoka: Revolucija ene slamice

Fukuoka, ki je postavil temelje permakulture, se je gledavši bujno rastje v gozdu, ki raste samo od sebe, zamislil: zakaj mora kmet štihati in globoko obdelovati zemljo, če hoče, da mu njiva dobro rodi? In skozi leta je nato utemeljil svoje kmetovanje na polaganju slame, ki tvori humus s pomočjo rastlinskih korenin in podzemeljskih živalic.

Nebesa in pekel ...

Slovencem so se prejšnji vikend spet prikazala nebesa. Ob dosežkih Petra Prevca so lahko ob koncu skakalne sezone še enkrat doživeli ponos in katarzo kar na domačem kavču, ob gledanju televizije. V zbirko starizmov pa smo lahko ob nacionalkinem prenosu skokov vpisali še enega, namreč da »se je vse končalo pravljično, kot bi bil danes z nami v Planici Hans Christian Andersen«.

Grand Budapest hotel

Če Wes Anderson v svoj film pripelje vse svoje fetiše, igralce iz svojih prejšnjih filmov, od Edwarda Nortona, Adriena Brodyja, Billa Murraya in Willema Dafoeja do Jeffa Goldbluma, Boba Balabana, Owena Wilsona, Jasona Schwartzmana in Tilde Swinton, potem veste, da misli resno – vsaj tako resno kot avtobio-

Edini preživeli

Američanom se že kaki dve stoletji dogaja ista reč – napadejo tujo, eksotično deželo, potem pa se čudijo, ker se domačini branijo. Edini preživeli, posnet po resnični zgodbi, je popolna metafora tega grotesknega imperialističnega patosa.

Tarzan

Ko v afriško džunglo trešči meteorit, vesoljski rudnik najdragocenejših mineralov, lahko plenjenje prepreči le goloroki Tarzan, toda tale motion-capture animacija, sicer tipični evropuding, ki stalno šviga med obema džunglama, afriško in korporativno (Greystoke Energies), je zadnji, ki bi si upal otrokom povedati, da korporativno plenjenje mineralov v Afriki bolj ogroža ljudi kot pa redke živali in da sam Tarzan – “prvi človek” – ni izhodišče ali začetek zgodbe, ampak končni rezultat tega plenjenja (“zadnji človek”).

Potepuh Tomaž

Potepuh Tomaž izgleda kot francoska verzija filma Gremo mi po svoje, le da se ne dogaja pod Alpami, ampak v gozdu, kjer se izgubi gruča petletnikov.

Tadej Golob: Ali boma ye!

Golobov protagonist iz Svinjskih nogic, risar erotičnih stripov na temo Krpanovega podiranja na cesarskem dvoru, pa ne lipe, živi v svetu, ki mu ni naklonjen. Padajo, no, iz sekreta lezejo žabe, nova hiša zamaka, kripa slabo vžiga, prijatelj mu pusti prašek, ki ga potem skriva pred lastnim nosom in praska iz fug v podu, in rešitev najde v spustu in prizemljitvi, v prehodu iz umetnosti v tetovažo. Naslednji roman. Zlati zob, Golobovo čtivo za mladostnike o skritih zakladih, lokalnih barabah, predvsem pa o plezariji dveh plus ene, se proti koncu razvije v pravi akcijski mladinski triler s streljanjem in helikopterji in plezanjem za življenje.

Iz rok v usta

Kljub temu da HBO-jevi dokumentarci ne dosegajo priljubljenosti in odmevnosti njihovih televizijskih serij, omenjeni teve kanal namenja produkciji dokumentarnih filmov in serij precej pozornosti; na leto jih posname med 30 in 50. V ponedeljek so premierno zavrteli dokumentarni film z naslovom Paycheck to paycheck: the life and times of Katrina Gilbert oziroma Od plače do plače: življenje in časi Katrine Gilbert, ki prikazuje boj ameriške samohranilke iz Tennesseeja.

Slika, ki je ni

Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič.

Mamin sinko

Ko pride čas za kosilo ali večerjo, mama zavpije: “Fanta in Guillaume, takoj k mizi!” In vsi trije fantje takoj pridejo k mizi. Ja, tudi Guillaume je fant, toda mama ga vedno pokliče posebej – Guillauma ima za punco. In če še ni punca, ga skuša v punco vsaj preleviti – interpelirati. Vedno si je želela, da bi bil punca. In njena želja je tako močna, tako dominantna, tako brezpogojna, da zasenči njegovo spolno identiteto – ali pa jo vsaj postavi na standby. Tako kot je mati vdana svoji želji, je – simpatični, feminilni, nežni, vljudni, občutljivi, naivni – Guillaume vdan njeni želji.

Želja po hitrosti

Tu smo že bili, večkrat – v Hitrih in drznih. Želja po hitrosti, posneta po sloviti računalniški igrici (kot Lara Croft, Nevidno zlo, Silent Hill in Perzijski princ), izgleda kot reboot vse bolj upehanih Hitrih in drznih (pa še Paul Walker je umrl), zato je čudno, da tako zelo komplicirajo, saj bi lahko vzeli kar inserte iz Hitrih in drznih, toda dirkaške bravure – recimo vsa tista spektakularna katapultiranja avtomobilov – si po drugi strani res zaslužijo slow-motion: posnete so namreč v živo. Niso le digitalni efekti.

Pharrell: G I R L

Zlatemu dečku ameriškega sredotoka so lani uspeli ne eden, ne dva, ampak kar trije veliki meti na vrhove lestvic popa. Prvič seveda v retrogradnem paketu vrnitve »k pravemu discu« z dvojcem Daft Punk in omniprezentnim hitom Get Lucky, drugič v navezi z Robinom Thickom in singlom, ki so mu številni, tudi zaradi golojoškatega videospota, očitali mačistično držo. In tretjič čisto po svoje s komadom Happy in z zgodovinskim trenutkom, ki ga je spremljal: prvim štiriindvajseturnim videospotom. S komadom, ki si ga, če se ga še niste naveličali po vseh fejsbukovskih, medijskih in oskarjevskih prežvekovanjih, lahko v glavo spet mečete do nezavesti, tudi več kot ves dan na albumu G I R L.

Agota Kristof: Analfabetka: avtobiografska pripoved

Gorje mu, kdor je brez doma. Dvojno gorje, komur se to zgodi dvakrat, pravi nekje Volarič Feo. In podobno Kristofova; v času sovjetske invazije pobegne iz Madžarske, v Avstrijo in na Dunaj, od tam v Švico, brez znanja jezika, ona, ki je prej pisala in objavljala v madžarščini. Dokler ne gre po letih dela na tečaj francoščine, potem se odpre pisateljska kariera, dve igri v lokalnem bifeju z amaterji, nato igre na radiu, še malo kasneje roman, Šolski zvezek, ki ga pošlje trem uglednim založbam in jo ena od njih prepozna in pripusti.

Goran Starčević: Vaje v eksistenci

Filozof Starčević je v pronicljivi knjigi »Volk v supermarketu« (2011) na esejistični način premišljeval sodobno potrošniško življenje, tokrat pa se je iste teme lotil prek misli Aristotela, Heideggerja, Jaspersa, Levinasa, Kierkegaarda in Deleuza. Izhodišče je svoboda, toda kje jo sploh še najdemo? Vse izbire nam določajo ekonomija, marketing in reklamni svet, in to tako perfidno, da je posameznik izgubil občutek, da so njegove izbire že v izhodišču zmanipulirane. Celo duhovne vrednote so postale blago in zaradi tega veljajo toliko, kolikor kupcev najdejo. Posameznik je torej postal eskapist, ki sicer ve za kancerogene aditive v hrani, ve, da je Afrika lačna, poveže ozonske luknje s sodobno tehnologijo, a kljub temu ne bo svojega bivanja spremenil niti za trohico, saj se ga zunanji svet ne tiče.

127 mučenikov

Na koncu ponedeljkove oddaje Danes na Planet TV je voditelj Tomaž Bratož s čistilom pošprical voditeljski pult in ga zdrgnil s papirnato brisačo. Razlog za to ni bila niti obsesivno-kompulzivna motnja niti moteči flek, zaradi katerega bi se pritožili gledalci. Tako je le na svoj način obeležil praznik 40 mučenikov, ki je pri nas postal »šaljiva protiutež« mednarodnemu dnevu žena.

Montevideo, se vidimo!

Tale srbski megahit, sicer nadaljevanje megahita Montevideo, Bog te video!, v katerem ste lahko videli, kako je nastala jugoslovanska nogometna reprezentanca, ki je leta 1930 sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju, bi lahko propagirali s sloganom: Če vas nogomet ne zanima, pridite poslušat soundtrack Roberta Magnifica!

Nimfomanka – 1. del

Si predstavljajte, da bi nimfomanka o svoji spolni odisejadi na dolgo in široko pripovedovala evnuhu? Natanko to se zgodi v Nimfomanki, dopolnilu Antikrista in Melanholije, ki ga bomo – tako kot finale vseh sodobnih fantazij – gledali v dveh delih.

Nonstop

11. september je vse spremenil – vsakdo, ki potuje z letalom, je sumljiv, sporoča Nonstop, remiks Nočnega leta in Pogrešane na letalu (s pridihom filma Zbogom dekleta), v katerem si Bill Marks (Liam Neeson), ločeni, zapiti, zjebani zvezni letalski šerif, ki – zakrinkan v običajnega potnika – skrbi za varnost (ja, svoje družine ni mogel rešiti, lahko pa reši potniško letalo!), zamišljeno, zaskrbljeno, panično ogleduje potnike, s katerimi bo iz New Yorka letel v London.

Kurir

Ko je John Cusack nazadnje obtičal v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu (v Identiteti, se razume), so se okrog njega kopičila trupla. In zdaj, toliko in toliko let kasneje, bi lahko dahnil to, kar je v filmu Umri pokončno 2 dahnil Bruce Willis: “Kako se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?!” V Kurirju namreč spet obtiči v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu, v katerem se okrog njega kopičijo trupla, le da tokrat izgleda precej bolj faustovsko – mefistovski magnat (Robert De Niro) mu naroči, naj se dokoplje do skrivnostne torbe, s katero naj potem počaka v tem motelu, toda vanjo ne sme pogledati. Pod nobenim pogojem! “V torbo ne smeš pogledati!”

Z Molièrom na kolesu

Spomnite se komedije Ti, ti lažnivec: Jim Carrey je igral odvetnika, ki začne nenadoma govoriti resnico, le resnico in nič drugega kot resnico. Reče lahko le še to, kar misli, zaradi česar ima potem le sitnosti. Da bi lažje živeli skupaj, si moramo lagati. To nas drži skupaj. Najbolj smo si všeč, ko si lažemo. Resnica je pogubna za družbo. Kdor govori resnico, je ljudomrznež. Če ste kdaj brali ali pa gledali Molièrovega Ljudomrzneža, potem veste, da je Alcest, glavni junak te farse, natanko tak ljudomrznež: vedno reče to, kar misli. Kompromisi ga ne zanimajo, konformizem prezira. Kar ga vodi le v težave. Jasno, to ga tudi odtuji človeštvu.

Pustolovščine gospoda Peabodyja in Shermana

Gospod Peabody (genialni pes), njegov posvojenec (človek!) in posvojenčeva sošolka (bitch!), ki izgledajo kot popolna razširjena družina, se s časovnim strojem zaprašijo skozi zgodovino, kjer se udeležijo vseh velikih Dogodkov, od padca Troje do italijanske renesanse (Leonardo skuša Mono Liso ravno spraviti v smeh), kar tole DreamWorksovo manično animacijo prelevi v vzgojno igračo.

S srcem na dlani

Avtorska glasba in besedila. Visoko med zvezdami, v klubu Cankarjevega doma, sta jih nežno, a z gotovostjo smrti podajala Brina Vogelnik, tista pevka in avtorica, ki je tudi likovna, lutkovna in plesna ustvarjalka, ter Janez Dovč, tisti kravžlasti harmonikar, ki je pravzaprav multinštrumentalist z zavedanjem pomena tišine, ne le v glasbi, tudi v našem okolju.

Laibach: Spectre

Laibachu je v več kot tridesetletni zgodovini uspelo, da si je zagotovil opazno mesto v svetovni popularni glasbi, in sicer ne zgolj zaradi priljubljenosti značilnih industrijskih in vojaških ritmov ali zloveščega vokala Milana Frasa, temveč tudi zaradi svoje ikonografije in vizualne podobe, s katero so se Trboveljčani ukvarjali že od samega začetka delovanja. Izrazito militantna podoba skupine je pripomogla k temu, da so jo v Jugoslaviji in v tujini začeli označevati za fašistično ali neonacistično, na kar so seveda spominjali vojaške uniforme in simboli, ki jih danes (med drugim) štejemo za del umetniškega ustvarjanja skupine.

J. M. G. Le Clézio: Afričan

Tudi zaradi afriškega prepričanja, da na usodo vplivajo okoliščine spočetja in ne le rojstva, se Le Clézio spominja, da je sanjaril in si želel, da bi bila njegova mati črnka. Ko je prišel po drugi vojni v Evropo, po vsem trudu in neuspelih poskusih, da bi se prej pridružil družini, je ugotovil, da je po manirah in načinu razmišljanja Afričan oče. Čeprav s strogimi očali z žičnatimi okviri, v grobem podoben Jamesu Joyceu, kot ga opiše, je bil po dolgih letih službovanja kot zdravnik povsem adaptiran in zlepljen z Afriko, vajen discipline, praktičnosti pri kuhi in striktnosti pri higieni, tudi, vsaj za otroške potrebe in tem prilagojene poglede na vzgojo, razmeroma zadržan in skop pri izkazovanju ljubezni do otrok.

Vid Pečjak in Milan Štrukelj: Ustvarjam, torej sem

Navadno velja, da je ustvarjalnost največja v mlajših letih, avtorja pa sta predstavila polemični pogled, ki ustvarjalnosti ne postavi meje. V nobeni smeri – z genialnostjo lahko presenetijo tako otroci kot starci.

Prihodnost Slovenije

Po pričakovanjih se Janez Janša v nacionalkini oddaji Tarča prejšnji teden ni prikazal. Vabilo je gladko zignoriral, kar ni čudno, saj ga je od sodelovanja gotovo odvrnil že naslov Bremena Janeza Janše. Potem ko so teden prej na istem mestu nanizali bremena Zorana Jankovića, ki mu je treba čestitati vsaj za pogum, da je prišel v studio in mu nasmešek ves čas snemanja ni uplahnil za več kot nekaj sekund, je Janša izpadel totalna reva. Oziroma kot nekdo, ki je nad vsem, kot verjetno doživlja samega sebe.

300 – Vzpon imperija

Film 300 – Vzpon imperija ni niti sequel niti prequel filma 300 (pa tudi reboot ni, če smo že ravno pri tem), ampak se dogaja sočasno z njim, tako rekoč na sosednjem bojišču, najprej na Maratonu, kjer atenski vojskovodja Temistokles (Sullivan Stapleton) s “partizanskim” napadom preseneti mogočno perzijsko vojsko, ki si hoče pokoriti grške mestne državice, in potem v Egejskem morju, ob atenski obali, kjer Temistokles z raznovrstnimi taktičnimi zvijačami razbija, potaplja in desetka premočno perzijsko ladjevje, ki mu poveljuje Artemizija (Eva Green), kruta, sadistična, nekrofilska femme fatale, grška smokvica v perzijskem dresu (Kserks, perzijski bog, se kakopak medtem ruva z Leonidasovimi Špartanci). Artemizija si hoče podrediti Grčijo, Temistokles jo hoče združiti.