3 dni za uboj

Kevin Costner izgleda kot Steven Seagal ali pa Dolph Lundgren v tistih cenenih akcijskih filmih, posnetih v Bolgariji, Moldaviji in Gruziji, potemtakem tam, kjer obstaja poceni delovna sila in kjer tuji investitorji ne plačujejo davkov.

Zimska pripoved

Colin Farrell je Mojzes – ko je še dojenček, ga revna starša položita v čolnič in po morju pošljeta v obljubljeno deželo (ja, Ameriko). Ker se oprime tatinstva, že mislite, da bo postal Oliver Twist, a se raje prelevi v Jeana Valjeana, ki ga preganja Javert, alias Pearly Soames, irski gangster. Igra ga Russell Crowe, ki hvala bogu ne poje, žal pa »poroča« Luciferju, ki ga igra Will Smith. Če bi ga igral Robert De Niro, bi bilo to enako neresno. Toda hej, če obstaja Satan, potem ni razloga, da bi vsem tistim fantazijam – letečemu konju, čudežem, potovanju skozi čas, amneziji, slabim pričeskam in nesmrtni ljubezni (Jessica Brown Findlay), ki Farrella spremeni v Doriana Graya – gledali v zobe, medtem ko vse tiste luknje v zgodbi – z izredno slabo matematiko vred – v primerjavi s Satanom itak izgledajo kot manjše zlo. Vsaj tako misli film. Moti se.

Bi se gnetli na tej metli

Tale polurna BBC-jeva animacija, ki je bila letos nominirana za Oskarja (v kategoriji kratkometražnih animacij), se steguje proti Davidu in Goljatu (male živali porazijo zmaja), disneyjevski demokraciji (čar timskega dela) in benettonski enakosti (vsi drugačni, vsi enakopravni), za kaj več pa nima srca.

Po sledeh velikih rockovskih heroin

Ljubljansko občinstvo se je v preteklih nekaj letih navadilo na koncerte popularnih glasbenih izvajalcev, zlasti od odprtja Kina Šiške, ki je koncertno ponudbo izrazito popestril in dvignil tudi tehnično raven izvedbe koncertov, v zadnjem letu pa je čutiti velik upad tovrstnih gostovanj.

Neneh Cherry: Blank Project

Tako zanimivo glasbeno pot, kot jo ima za seboj Neneh Cherry, bi si verjetno težko izmislili celo pravljičarji z najbujnejšo domišljijo. Že ko je bila dekletce, je bila tako rekoč ves čas izpostavljena glasbi svojega očima, cenjenega jazzovskega trobentača Dona Cherryja.

Miguel Sousa Tavares: V tvoji puščavi: skoraj roman

Tavaresa sem zamenjal z nekim drugim Tavaresom, z avtorjem Jeruzalema, ki se je tako imenitno norčeval iz avtoritarnih ritualov in predsodkov v romanu Naučiti se moliti v dobi tehnike, in sem potem čakal zgodbarski preobrat, menjavo pripovednega modusa, karkoli. Čakal zaman, čeprav preobrat pride, po nekaj njegovih poglavjih spregovori Ona, spremljevalka, ki jo je spoznal samo nekaj dni pred odhodom v puščavo. Spoznal za skupno potovanje s karavano Portugalcev z džipi za štirideset dni v pesek in ostalo.

Ivan Stopar: Slikovite podobe Slovenije

Kako prikazati čas, ki ga še niso ujele fotografije? Nekoč so slikarji izdelovali vedute, slike, na katerih so realistično upodobili naravo, ljudi in kraje. Čas 19. in celo 18. stoletja je z albumom rekonstruiral umetnostni zgodovinar Stopar in pred bralci je potovanje v zgodovino. Leseni črnuški most iz l. 1800, podoba Kamnika na polovici predprejšnjega stoletja, osrednje ljubljansko pristanišče na Bregu (1830), mestece Laško, v katero sega še gozd (1856), potniki na splavu skozi Maribor (1847), lesene hiše v Podkorenu, pred katerimi je ujet utrip dela in iger domačinov (1833), pogled na kočijaški promet v Kranju (1800), slavnostni dan v Bregu ob Savi (1717), novonastali borovniški viadukt (1857), očarljivi mesti Vipava (1845) in Žužemberk (1864) et cetera.

Panika

Na kaj misli ženska, ko vara svojega moža? Za začetek, Vera (Janja Majzelj) opravlja tipični ženski poklic – preživlja se kot medicinska sestra, negovalka ran, jasno, moških. Vsaj tak je podton. Kajti Vera je tudi mati in žena, tipična ujetnica zatohlega, zaležanega, kletkastega, “steklenega” zakona.

Priseljenka

Priseljenka je tako brezhibno in tako melanholično sepijasta, kot da bi jo izrezali iz drugega Botra, ki je prav tako vključeval prizore na zloglasnem otoku Ellis, prek katerega so morali evropski priseljenci, če so hoteli vstopiti v Ameriko, sanjsko deželo priložnosti, svobode in blaginje. Na Ellisu, zadnji postaji pred rajem, se leta 1921 izkrca tudi Ewa (Marion Cotillard), Poljakinja, ki beži iz evropskega pekla.

Krogi

Srbski Krogi, posneti po resnični zgodbi, so presenetljivo tih film o bosanski vojni. Zibljejo se kot toplo nedeljsko popoldne, toda tu in tam sunkovito izbruhnejo – kot Joe Pesci v Dobrih fantih. In potem spet zdrsnejo v nedeljski blues.

Pompeji

Pompeji se začnejo kot Gladiator in končajo kot film katastrofe, recimo Vulkan ali pa Dantejev vrh: Vezuv, dobro znani vulkan, leta 79 apokaliptično izbruhne in pokonča vse živo. Tudi nedolžne. In tu je paradoks: umre na tisoče ljudi, vam je pa povsem vseeno.

Z glasbo proti represiji

V enem od klubov v ljubljanski Metelkovi mestu, v Menzi pri koritu, so v petek pripravili Solidarnostni koncert proti represiji, kjer so zbirali sredstva za osebe, ki so bile med vseslovenskimi protesti in vstajami pred letom dni tarče policijske obravnave, skratka za tiste, ki so bili (in so še zmeraj) večinoma po nedolžnem kaznovani ali sodno preganjani zgolj zaradi izražanja nestrinjanja z vladajočo politiko.

St. Vincent: St. Vincent

St. Vincent s pravim imenom Annie Clark se najbrž spomnite kot glasbenice, ki je pred dvema letoma izdala plošček Love This Giant, na katerem je bil kot soavtor podpisan David Byrne, prva »glava« kultne newyorške skupine Talking Heads. Čeprav je marsikdo zasluge za to, da je bila plošča bolj avtorska, pripisoval njemu, je bila ravno Clarkova tista, ki je prispevala levji delež zamisli.

J. K. Rowling: Nadomestne volitve

Možaka, najbolj zagnanega svetnika v krajevnem odboru, pokonča anevrizma. Po principu tako zgoraj kakor spodaj se potem sokrajani spustijo v trd, neizprosen boj za njegov stolček, vsi prej latentni spori pridobijo večjo moč, bliža se dan končnega obračuna, ko se bodo določale znotraj občinske meje in bo padel ali bo potrjen obstoj metadonske ambulante. Za velike stvari gre, za stvari, ki mečejo veliko senco.

David Graeber: Fragmenti anarhistične antropologije

Avtor ni utopist, ampak pragmatik, saj ponuja serijo delujočih modelov. Medtem ko dušebrižništvo toči solze za nesrečnimi begunci, ki polnijo Evropo, se on zavzema za polno uzakonitev svobode gibanja. Če bo imel denimo vsakdo pravico, da živi in se naselil kjerkoli, bodo denimo Tanzanijci preplavili Rotterdam, toda nizozemska vlada bo potem hitro našla načine, kako zagotoviti, da bodo Tanzanijci ostali doma.

Kakor vihar

Medalje so opij za ljudstvo, saj vzbujajo vtis, da je vse v redu. Medtem ko so naše oči dan za dnem uprte v velike športnike na malih ekranih in s kavčev zmagoslavno skačemo do stropa, ker smo v nekaterih rečeh dokazano najboljši na svetu, se lahko država mirno še naprej zadolžuje in naša barka nemoteno pluje proti Niagarskim slapovom.

Varuhi zapuščine

Če bi nacisti med II. svetovno vojno okupirali Ameriko, bi verjetno odnesli Hollywood. Ker jim Amerike ni uspelo okupirati, so jim preostale le evropske umetnine, ki so jih plenili in odnašali s tako vnemo, kot da hočejo ustvariti največji muzej na svetu ali pa za svojega firerja, nesojenega slikarja, zapakirati največje rojstnodnevno darilo.

Batler

Predstavljajte si Služkinje v Beli hiši, pa dobite Batlerja. Tu imate namreč človeka, ki je bil vedno tam, kjer je bila zgodovina – vedno je prisostvoval velikim dogodkom in velikim odločitvam, vedno je bil zraven velikih zgodovinskih osebnosti.

Obraz ljubezni

»Ali se v zlato spremeni vse, česar se dotaknete,« vpraša nekdo Paula Raymonda (Steve Coogan).

Justin Bieber: Believe

Bieber-Man na oder prileti z belimi krili – kot kombinacija angela in supermana. Pričakujte trušč in začnite verjeti, dahne – kot mesija. Fenice vreščijo in blaznijo – kot da so se izkrcali Beatlesi.

Kubanska salsa

Nick Frost je v tandemu s Simonom Peggom garal in garal (Pr konc sveta, Vroča kifeljca, Noč neumnih mrtvecev), da bi si priboril priložnost za solo nastop – in glej, zdaj, ko je uspel, pleše salso. Vau! Ubijaš se, »ponižuješ« se v filmih Edgarja Wrighta, da bi lahko na platno spravil svoj osebni projekt, svoj pravi jaz, svoj statement, potem je pa to film o salsi, še huje, film o debeluhu, ki pleše salso.

Pločevinko

Za razliko od siceršnjih animiranih filmov, ki nas pozivajo, naj ne jemo mesa (živali so žive! živali govorijo! živali so kot ljudje!), nas Pločevinko, animirani poganjek nemške multimedijske franšize (ne pa Čarovnika iz Oza), poziva, naj odpadne materiale recikliramo – junaki so namreč odpadni materiali. In vsi ti odpadni materiali govorijo! Živijo! Kot ljudje! Toda to je srednji vek – kralji, princi, vitezi, zmaji. Ženske pa so le trofeje, obsojene na kuhinjo, le posest in okras tega, ki zmaga na viteškem turnirju. Ta patriarhalni pogled na žensko najdete na smetišču zgodovine, med odpadnim materialom, toda Pločevinko misli, da je treba reciklirati vse odpadne materiale.

Po poteh tanga

Povsem napolnjena dvorana in slabi dve uri tanga našega najboljšega harmonikarja Marka Hatlaka in svetovno znanega srbskega violinista Stefana Milenkovicha so zaznamovale sobotni večer v ljubljanskem Kinu Šiška.

Beck: Morning Phase

Beck, ki se ga bo večno držala stigma komada neštetih „hiti devetdesetih“ kompilacij, komada Loser, je že v devetdesetih letih dokazal, da je mogoče v popu tudi močno eksperimentirati in hkrati jahati lestvice. Veljal je za pogumnega vizionarja, ki ponavadi prisega na nizko tehnološko zveneči, umazani in zrnati zvok in ki zlahka skače iz žanra v žanr, pa naj gre za blues, električni soul, garažni funk ali čisti pop.

Patrick White: Viseči vrt

White, avstralski nobelovec, v nedokončanem romanu popisuje srečanje in druženje grške punce in angleškega poba, ki ju zaradi težavnih družinskih razmer in smrti v družini, predvsem pa zaradi druge velike vojne v Evropi pošljejo v Avstralijo, v rejo in v svet, ki ga ne obvladata in ki ga s svojim tujstvom in sumničavo ter včasih štorasto distanco po svoje tudi komentirata. Odraščajoča in neprilagojena tujca omogočita pogled s strani na stanje stvari, ki je potopljenim vanje samoumevno.

Robert Lustig: Mastna laž: grenka resnica o sladkorju

Avtor gradi na številkah: leta 2001 je bilo v ZDA šest milijonov predebelih ljudi, v desetletju pa se je ta številka povzpela na 20 milijonov. To ni več naključje, tudi ne sedeči življenjski stil.

Metastaza in ekstaza

Kljub nesoglasjem in žolčnim polemikam glede izbire enega izmed letošnjih Prešernovih nagrajencev je podelitev Prešernovih nagrad, kot smo lahko videli v neposrednem prenosu, minila kulturno. Najbližje incidentu je bil nagrajenec Jernej Lorenci, ker med himno ni dal rok iz žepov, največji aplavz v dvorani pa je požel pisatelj Vladimir Kavčič, ko je v svojem zahvalnem govoru okrcal stranko, ki ima 42 kandidatov za evropskega poslanca, ne najde pa niti enega za ministra za zdravje oziroma gospodarstvo doma.

Lego film

Ko je George Lucas po megauspešni Vojni zvezd lansiral serijo licenčnih izdelkov, saj veste, akcijskih figuric in podobnih igrač, so mu očitali, da snema filme o igračah. Filme snema zato, da bi lahko prodajal igrače! Igrače prodaja zato, da bi lahko o njih snemal filme! Zdaj bi jim lahko mirno odvrnil: hej, igrača, o kateri ni mogoče posneti filma, sploh ni več igrača! Kaj ne vidite! Poglejte Transformerje. Ali pa Bojno ladjo. Ali pa Lego film, ironično, poskočno, evforično, kinetično, ringelšpilsko digi-stop-motion animacijo, ki pokaže, da je mogoče z legom narediti čisto vse, da je torej z legom mogoče ustvariti vse svetove, nove in stare, pretekle in prihodnje, zahodne in srednje, utopične in distopične. P

Vampirska akademija

Če ne bi bilo Harryjev Potterjev, Iger lakote, Somrakov in drugih fantazijskih eposov, ki ciljajo »mlade odrasle« (young adults), to novo – in očitno zelo lukrativno – demografsko skupino, potem bi založništvo crknilo. Vsaj tako se zdi. Hollywood ima na zalogi dovolj specialnih efektov, rimejkov in sequelov, da bi lahko preživel tudi brez YA-fantazij, toda ker dobro vemo, da ni ničesar, od česar Hollywood ne bi hotel živeti, je tu že Vampirska akademija, posneta po prvi izmed šestih YA-fantazij, ki jih je napisala Richelle Mead, nova J. K. Rowling, nova Suzanne Collins, nova Stephenie Meyer, nova Veronica Roth.

Neskončna ljubezen

Neskončna ljubezen je predelava Romea in Julije, le da ni posneta po sloviti tragediji Williama Shakespeara, ampak po – nekoč pet minut slavnem – romanu Scotta Spencerja, ki ga je leta 1981 ekraniziral že Franco Zeffirelli.